Spet pretiravanje

V javnosti se je razširilo prepričanje, da je visoko zadolžena kar večina slovenskih podjetij. Da smo po zadolženosti podjetij vsaj evropski, če že ne kar svetovni rekorderji. Toda ta vtis je napačen. In za gospodarstvo izjemno škodljiv.

Seveda je res, da so se slovenska podjetja v času debelih krav, še zlasti izrazito v obdobju 2004–2008, ko je bila na oblasti vlada Janeza Janše, močno zadolževala, in to za zelo tvegane posle, od menedžerskih prevzemov, ki so bili zavarovani z delnicami prevzetih podjetij, megalomanskih gradbenih podvigov do premalo premišljenih širitev na trge južnega Balkana. V obdobju 2004–2008 je bila rast kratkoročnih kreditov podjetjem kar 70-odstotna, povprečna rast vseh kreditov podjetjem pa 35-odstotna. Kar je ogromno. Skupni neto dolg slovenskih podjetij do tujine je na vrhuncu krize znašal 23 milijard evrov. To pomeni, da so podjetja kar dve tretjini celotnega bruto domačega proizvoda naložila v tvegane naložbe. Drži seveda tudi, da ima veliko slovenskih podjetij previsok dolg glede na dobičkonosnost poslovanja. Vendar pa je delež teh podjetij v celotnem gospodarstvu precej nižji od splošno sprejete ocene v javnosti. »Zadolžen je del gospodarstva, ki predstavlja le četrtino celotne dodane vrednosti, drugi del, ki ustvari tri četrtine dodane vrednosti, pa bi lahko iz lastnega denarnega toka vsa posojila odplačal v osmih mesecih,« pravi Marjan Mačkošek, predsednik Gospodarske zbornice.

Resda je veliko podjetij preveč zadolženih glede na rezultate, vendar pa je delež teh podjetij v celotnem gospodarstvu precej nižji, kot se domneva v javnosti.

Prav tako ne drži, da je Slovenija po zadolženosti podjetij evropski unikat. V letih pred krizo se je zadolženost podjetij močno povečala v večini držav evroobmočja, kar je bilo posledica zelo dobrega gospodarskega stanja in zgodovinsko nizkih obrestnih mer. Zadolženost podjetij v Sloveniji je na vrhuncu krize, v letu 2010, znašala 142 odstotkov BDP-ja, kar je bilo manj od povprečja evroobmočja, to je namreč znašalo 152 odstotkov. Po tem kazalniku so bila najbolj zadolžena irska, ciprska, portugalska, španska in belgijska podjetja. Vendar je treba dodati, da ta kazalnik ne kaže najbolj realne slike zadolženosti podjetij. Boljši kazalnik za merjenje je tisti, ki kaže razmerje med neto finančnim dolgom in denarnim tokom iz poslovanja podjetja pred obrestmi, davki in amortizacijo (EBITDA). Gre za to, v koliko letih podjetje lahko poravna vse svoje bančne obveznosti z denarnimi sredstvi, ki mu na leto ostanejo po poplačilu stroškov, materiala in dela. Če je ta faktor nad štiri do šest, se podjetje uvršča med prezadolžena. To merilo je precej široko in zato tudi nekoliko pristransko. Kajti treba je upoštevati, da v nekaterih gospodarskih dejavnostih EBITDA med poslovnim ciklom niha zelo malo ali skoraj nič, v drugih dejavnosti pa precej. Malo niha v farmaciji, trgovini in telekomunikacijah, precej pa v gradbeništvu in industriji. Družba Petrol, ki ji država določa maksimalen zaslužek na liter prodanega bencina, si tako lahko privošči večji dolg, ne da bi s tem ogrozila svoje upnike. Na primer podjetje, ki se ukvarja s črpanjem nafte in katerega dobičkonosnost je odvisna od tekoče cene nafte, pa mora dolgoročno ohranjati nizko razmerje med neto dolgom in EBITDA, da ne izgubi zaupanja bank, ki dolg refinancirajo.

V Sloveniji lahko govorimo o dveh polih gospodarstva. Prezadolženih podjetij je dobrih 30 tisoč, vendar pa pomenijo le četrtino dodane vrednosti in imajo 130 tisoč zaposlenih (30 odstotkov vseh). Ta podjetja so poslovanje v lanskem letu skrčila za desetino in so poslovala z osem odstotkov višjo neto izgubo kot leto poprej. Njihovo razmerje med neto finančnim dolgom in EBITDA je več kot 4,5, se pravi, da bi s svojim letnim denarnim tokom posojila poplačala šele v 4,5 leta. Na drugi strani imamo 33.447 podjetij, ki zaposlujejo 300 tisoč ljudi (70 odstotkov vseh), ki so v lanskem letu ustvarila kar 2,7 milijarde evrov dobička, svoje dohodke so povečala za dobro desetino, število zaposlenih pa za več kot šest odstotkov. Te družbe so nosilke razvoja in so izrazito izvozno usmerjene, njihov delež prodaje na tujih trgih znaša pri najboljših kar okoli 40 odstotkov. Predvsem pa so, gledano kot celota, zelo nizko zadolžene. Tako nizko, da bi s svojim denarnim tokom iz poslovanja lahko vsa posojila finančnim institucijam odplačala v manj kot letu dni. Skratka: podjetja, ki se srečujejo s finančnimi težavami, predstavljajo v celotnem slovenskem gospodarstvu največ četrtino, to pa je daleč ob običajne ocene o prezadolženosti večine našega gospodarstva.

»Med podjetji so takšna, ki imajo zelo velik presežni dolg in potrebujejo prestrukturiranje svojih dolgov in poslovanja, hkrati pa so tudi takšna, ki so svojo zadolženost v času krize uspešno znižala in okrepila kapital ter prispevala k rasti slovenskega gospodarstva,« pravi Janez Fabijan, dosedanji viceguverner Banke Slovenije ter član medresorske delovne skupine za prestrukturiranje in razdolžitev podjetij.

Pomeljiva je analiza OECD iz leta 2013, ki kaže povprečno zadolženost podjetij. Resda je Slovenija po tej analizi precej pri vrhu, na šestem mestu, a še bolj je zanimivo, da so nemška podjetja na tretjem mestu, se pravi, da so v povprečju bolj zadolžena od slovenskih. A ker so nemška podjetja dobičkonosna, jim ta dolg ne pomeni pretirane težave pri poslovanju. Dolg za podjetje torej ni že kar avtomatično težava. Nemški avtomobilski gigant BMW ustvari 70 milijard evrov prodaje in ima 70 milijard posojil, od tega kar 40 milijard kratkoročnih, vendar mu jih banke vsako leto brez težav obnovijo.

Jasno, najvarnejše je, če podjetje sploh nima dolga ali če ga ima malo, kot to velja na primer za Krko, saj tako lažje obvladuje tveganja, ki jih prinese kriza. Toda po drugi strani se podjetju zadolževanje tudi splača. »Dolg sam po sebi ni nekaj slabega, če seveda ni prevelik,« pravi Emil Tedeschi, predsednik uprave skupine Atlantic, ki je leta 2010 prevzela Drogo Kolinsko. V ta prevzem so vložili 45 odstotkov lastnega kapitala, 45 odstotkov je bilo bančnih kreditov, deset odstotkov pa je bilo tako imenovanega hibridnega mehanizma, pri katerem gre za kombinacijo kapitala in dolga (dobili so ga pri EBRD). Ocenili so, da je takšno tveganje še sprejemljivo. In izkazalo se je, da so imeli prav. Posojila, ki so jih najeli za prevzem Droge Kolinske, so že vrnili.

Veliko podjetij kljub višjemu dolgu solidno posluje, a ker morajo dolg pospešeno vračati, zamujajo poslovne priložnosti, saj niso sposobna investirati.

Proces razdolžitve slovenskih podjetij poteka že od leta 2010. Med podjetji, ki so preživela krizo, jih je od leta 2008 do leta 2013 zadolženost znižala več kot polovica. Na hitro razdolžitev podjetij so seveda vplivali tudi številni stečaji, a bilo bi krivično reči, da so bili stečaji ključni razlog. Zadolženost podjetij se je znižala tudi zaradi neto odplačevanja dolga in povečanja dobičkonosnost ter s tem tudi kapitala. Na vrhuncu krize, v letu 2010, je bil kazalnik neto finančnega dolga v EBITDA za vsa podjetja 6,2. Če gledamo samo mala in srednja podjetja, je bil še slabši, saj se je na vrhuncu krize povzpel kar na osem. Toda v zadnjih treh letih se je stanje precej izboljšalo. Do konca lanskega leta se je neto finančni dolg na EBITDA, se pravi kazalnik, ki meri relativno dobičkonosnost glede na dolg, v povprečju za vsa podjetja znižal na 4,6, kar je najnižja vrednost tega kazalnika po letu 2007. Pri malih in srednjih podjetjih pa se je znižal na 6,2. Med podjetji, ki so krizo preživela, se pravi, ki so obstajala tako v 2008 kot v 2013, se je razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom v tem obdobju znižalo s 128 na 98 odstotkov, nato pa do danes na 82 odstotkov. Kar je občuten napredek.

Skupni neto dolg so slovenska podjetja doslej znižala za tri milijarde evrov, s 23 na 20 milijard. To se morda ne sliši kot velik dosežek. Toda treba je vedeti, da je od teh 20 milijard res problematična samo slaba polovica oziroma 9,6 milijarde dolga – toliko je namreč presežnega dolga, tu gre za podjetja, katerih neto dolg v EBITDA presega faktor pet, se pravi, da bi za vrnitev posojil iz denarnega toka potrebovala več kot pet let. Če pa pogledamo še podrobneje, ugotovimo, da je od 9,6 milijarde evrov presežnega dolga samo 4,2 milijarde evrov dolga tistih podjetij, ki ne ustvarjajo nič denarnega toka in zato krvavo potrebujejo prestrukturiranje.

Stanje je torej daleč od zavoženega, kot se straši.

Kdor misli, da bi se morala slovenska podjetja doslej že v celoti razdolžiti, zavaja. Prenagla prisilna razdolžitev podjetij ima namreč med recesijo negativne učinke na gospodarsko aktivnost, slabo pa vpliva tudi na položaj podjetij in na sposobnost njihovega preživetja. V Sloveniji se je s pojavom krize na podjetja preveč pritiskalo, s čimer so jim povzročili dodatne težave. Veliko slovenskih podjetij kljub višjemu dolgu posluje solidno, a ker morajo pospešeno vračati dolgove, zamujajo poslovne priložnosti, saj niso sposobna investirati. »Proces razdolžitve podjetij in njihovega prestrukturiranja je velikokrat nasilen in preveč kratkoročno naravnan. V takšnih okoliščinah pa podjetja ne morejo prevzemati novih tveganj in vstopati v nove razvojne cikle,« pravi Metod Dragonja, državni sekretar na ministrstvu za finance ter vodja medresorske delovne skupine za prestrukturiranje in razdolžitev podjetij. Ni dobro, da se proces razdolžitve vleče predolgo, vendar tudi ni dobro, da se hiti.

Jasno je namreč, kam takšna naglica in prisila vodita: v hitro razprodajo podjetij.

Danes največja težava niso veliki gospodarski sistemi, temveč mala in srednja podjetja, pravi Fabijan. Veliki sistemi, kot so Cimos, Trimo, Alpina, Unior, so že prestrukturirani, pri malih in srednjih podjetjih pa se ta proces šele res začenja. »Med slabimi posojili, ki so še v bilancah bank, je kar dve milijardi evrov dolga malih in srednjih podjetij.« Poleg tega je reševanje malih in srednjih podjetij celo bolj zapleteno od reševanja velikih sistemov, saj je terjatve težje pretvoriti v lastniški kapital. Slaba banka se z malimi in srednjimi podjetji sploh ne ukvarja, razen če so ta povezana z velikimi sistemi, pa tudi poslovne banke so še vedno preveč pasivne. Ko mala ali srednja podjetja pristanejo na sodišču, je njihova usoda zapečatena: praviloma se konča s stečajem. V Banki Slovenije zato pripravljajo načela, s katerimi bi pospešili reševanje malih in srednjih podjetij. »Potrebna bo res hitra akcija, bankirji letos poleti sploh ne bi smeli na dopust!« opozarja Fabijan.