Knjiga: S puško in knjigo

Zastavljam si vprašanje, ali se je Nežmah s svojimi pamfleti tako zastrupil, da v rubriki Kultura ni več zmožen niti trezno pogledati resnici v oči in povedati bistvo sporočila nove knjige Boža Repeta, S puško in knjigo? Njegovih pamfletov že dolgo ne berem, analize knjig pa, in sem se oglašal že doslej ko sem opazil, da je »ponarejal« avtorje, zlasti tiste, ki opisujejo zgodovinska dogajanja. Prav to počne tudi sedaj kar lahko zazna vsak, ki je bral knjigo ali zelo poglobljen intervju z avtorjem. Nežmah v svojem komentarju poskuša ignorirati osnovne ugotovitve in zgodovinske utemeljitve avtorja zaradi česar je sploh napisal to knjigo; Partizanstvu v Sloveniji je v času NOB, ob vseh anomalijah, le uspelo s puško in knjigo iz naroda hlapcev narediti narod junakov, torej, za spremembo slovenskega narodnega značaja je šlo. Repe je utemeljil tudi, da ni bilo stvarnih razlogov za nevarne delitve ljudi v boju proti okupatorjem, pri tem je jasno opredelil za katero strukturo kolaboracije gre. Morda najbolj pomembna utemeljitev pa je, da je Hitler popolnoma zavračal Slovence kot narod, kar stare politične elite iz katoliškega in liberalnega tabora niso niti zaznale! Ti, in drugi uspehi OF in celotne NOB so trn v peti Nežmaha, zato avtorju na navidez vljuden način podtika primere »partizanskih zločinov«, češ, da v knjigi niso raziskani. Repe dobro ve, da če bi se zgodovine lotil po njegovi želji, bi Nežmah takoj postavil nova vprašanja, družno servirana od različnih možin, zverov, grimsov, janšev, dežmanov, griesserjev itn, ki namesto, da bi skupaj gradili novo Slovenijo tudi na izjemni energiji in ustvarjalnosti Narodnosvobodilnega boja slovenskega naroda, le iščejo način kako to razvrednotiti. V zalogi imajo nova in nova vprašanja do končne zmage, podobno kot so dosegli ustaši in četniki in na ta način za več generacij zanetili sovraštvo med sabo in med hrvaškim in srbskim ljudstvom. V slovenskem primeru je zadevo najbolj enostavno definiral dr.Boštjan M. Zupančič v enem stavku v Večeru: »Če je župnik rekel, je vsa vas šla v domobrance.« Organizacija partizanskega gibanja pa je šla skozi trnovo pot, od človeka, do človeka, od vasi do vasi, od gozda do gozda, s puško in knjigo v roki, do močne vojaške, kulturne in politične organizacije do svobodne države. Zato vsa ta brezplodna podtikanja ustvarjajo le nove delitve, za kar bi poljski pisatelj Ignacy Karpowicz rekel, da gre za stik grafomanije z duševno zaostalostjo. Vendar bodimo realni, Nežmah ni dvorni norec, je doktor znanosti, lahko piše v MLADINI in je toliko bolj odgovoren za svoje besede.