Smeri razvoja

Aroma, Čopova ulica
Čopomana, Čopova ulica
Fetiche, Cankarjevo nabrežje
Grefino, Cankarjeva cesta
Romantika, Dvorni trg
Rustika, Trubarjeva cesta
Zvezda, Wolfova ulica

Preverjali smo predvsem sladolede, ki so narejeni po kar se le da klasičnih metodah. Splošna ugotovitev je, da se stvari pomikajo na bolje, da modro nebo in ostale umetno pofarbane tvorbe izgubljajo primat. Ker smo imeli jezike umerjene na firenške sladoledarne, pa seveda vidimo še veliko prostora za izboljšanje, predvsem v propisni strežbi in pravilni in konsistentni stopnji zamrznjenosti.

Fino:
ponudba sladoledov je vedno boljša
veliko – tudi korajžno odpičenih – okusov

Ne tako fino:
površna strežba
nekonsistenca

S cenami so vse preverjene sladoledarne tam-tam: za posamični okus je treba iz drobižnice potegniti približno 1,4 evra, cena na okus se s številom teh rahlo znižuje.

»Jaz tulim spet, ti tuliš spet, vsi tul’mo spet: dej sladoled!« se je z repetitivnim cepetanjem, navdahnjenim z Jarmuschevo mojstrovino Pod udarom zakona, visokimi temperaturami in doušniškimi informacijami o sladoledni renesansi v središču Ljubljane, na posebno dželatno edicijo Konzuma pripravljal združeni inšpektorat oziroma kar je med feragostom od njega sploh ostalo. S poti od enega centraškega sladoleda do drugega podajajo tele zabeležke:

Aroma

Nova franšiza obrtniško izdelanih sladoledov na zdaj že kar nekaj punktih servira prgišče sadnih sorbetov in ogromen nabor mlečno-kremastih sladoledov. Najbolj nam je zadišala breskev z rožmarinom, ki pa je bila za časa serviranja premalo zamrznjena, SMB-jasta pistacija je zlahka dobila dvignjeni palec, super je tudi temna čokolada z vmešanimi zdrobljenimi lešniki. Obetavno!

Čopomana

Mala, pod stopnišče multinacionalnega fastfuda skrita luknja že nekaj poletij drži dobro, kremasto formo, tudi s kakšnim bolj pritegnjenim okusom. Dedci naj si le dajo naložiti temno čokolado s čilijem, jogurt z višnjami v sirupu ni bil nič posebnega, osvežilni sorbet s svežimi lističi bazilike pa je bolj kot po slednji vonjal po limeti. Zicer.

Fetiche

Nabor okusov ni neskončno dolg ali impozanten, se pa čisto vsem pozna ne le maloserijska izdelava, ampak tudi vrhunskost sestavin. Kreativiziranja je tu malo, šponajo se čisti okusi. Njihov mango je strašen, neponovljiv, ob piemontskem lešniku se nutella od bruke skrije v kot, sicilijanske pistacije pa so verjetno obrane za kakšnega botra. Okusi!!!

Grefino

V Naminem čošku sladoled sam po sebi ni nič posebnega (mango ima okus po ospenu, temna čokolada in jogurt pa sta nepretresljivo povprečna), je pa to raj za kreativne samopostrežkarje: sladoled si gostje natankajo sami, ga po želji obložijo, posujejo in prelijejo s številnimi dodatki, nazadnje pa stehtajo in plačajo. Špasno.

Romantika

Sobica na Dvornem trgu je edina od obiskanih sladoledarn, kjer se da pokukati tudi za pult, kjer sladoledi nastajajo. Kot kaže, se tu – poleg nabora klasičnih okusov – radi spustijo s ketne z nenavad-
nimi komboti (krema z bučnim oljem in semeni ipd.), ki pa potem niti niso tako ekstremni. Zmagovalec je vsekakor njihova lubenica – izjemna je, res!

Rustika

Zdi se, da so rustikalci sladoled postavili na stranski tir, v vitrini imajo prostora za osem okusov, kvoto zapolnijo pretežno s čokoladno-kremnimi variacijami. Krema z javorjevim sirupom in pekani kani biti njihov favorit, všečni so tudi koščki kokosa v pina coladi, banana-kivi pa je bil z grudasto teksturo še kar velik no-no.

Zvezda

Največja selekcija okusov, tudi v hipijadnih izvedenkah z riževim mlekom. Če ti dogajajo kasatni sladoledi – takšni z vmešanimi piškotki/biskviti/kremami/koščki že česa –, potem je Zvezda plac zate. Quella napoletana in speculaas sta osebna favorita, pohvaliti jih velja tudi, ker so – poleg Romantike – edini, ki sladoled, preden ga denejo v kornet ali lonček, z lopatko še malo premešajo.