Je španski Podemos samo klecnil?

Pet mesecev pred parlamentarnimi volitvami v Španiji se razmerja med tamkajšnjimi strankami spreminjajo iz meseca v mesec. Maja so raziskave javnega mnenja kazale, da sta vladajoča Ljudska stranka (PP) in opozicijska socialistična stranka (PSOE) v odstotkih podpore izenačeni z levičarskim Podemosom, julijska anketa, ki jo je opravil španski GAD3, pa je nakazala precejšnje zmanjšanje podpore Podemosu, nekakšni španski »Sirizi«, saj ga je podprlo le 15 odstotkov vprašanih, Ljudska stranka je dobila 29 odstotkov glasov, socialisti pa 25 odstotkov. Kar 12 odstotkov glasov je dobil Ciudadanos, desnosredinska stranka Alberta Rivere, ki prav tako kritizira uveljavljeni dvostrankarski sistem.

Seveda se lahko do volitev zgodi še marsikaj, toda vprašanje je, kaj se je zgodilo s Podemosom, ki je maja slavil na lokalnih volitvah, saj je prevzel oblast v štirih od petih največjih španskih mest. Njegova sta tudi Madrid, nova županja je postala aktivistka iz vrst Podemosa Ada Colau, in Barcelona, kjer je zmagala upokojena sodnica za človekove pravice Manuela Carmena. Zagotovo so spremenjena razmerja povezana z napovedjo Mednarodnega denarnega sklada, da bo Španija letos imela 3,1-odstotno gospodarsko rast, to pa je volivce odvrnilo od radikalnejše politike, ki je vzniknila v času krize. »Spremenjena slika je delno povezana tudi z Grčijo,« meni Narciso Michavila, vodja GAD3, agencije za raziskovanje javnega mnenja, ki je sicer tesno povezana z Ljudsko stranko. »Ljudska stranka je večino glasov izgubila leta 2012, ko je njena vlada zvišala davke in uvedla restriktivne reforme delavske zakonodaje. Zdaj pa vsaj zmernejši volivci Ljudske stranke primerjajo Španijo z Grčijo in pravijo, da je bilo zadnja leta težko, čeprav nismo potrebovali pomoči trojke, toda če bi jo dobili, bi bilo še teže.«

Podobnega mnenja je Camino Mortera iz Centra za evropsko reformo, ki je za Channel 4 dejala, da se ljudje bojijo grškega scenarija v Španiji. V Grčiji vidijo zaprte banke in mislijo, da se jim lahko zgodi kaj podobnega, če bo oblast v Španiji prevzel Podemos. Poleg tega naj bi bili videli, da so svetniki in župani Podemosa »slabše organizirani kot starejše, uveljavljene in bolj strukturirane stranke«. Podemos je »izgubil pobudo. Španci pa se, že iz zgodovinskih razlogov, bojijo sprememb«. Seveda ljudje tudi opažajo, da se sedanja vlada bolj trudi pri premagovanju težav, poleg tega »zadnje mesece španska družba ni imela opraviti s toliko korupcijskimi škandali, kakršni so prejšnja leta polnili naslovnice časopisov«.

Spričo teh sprememb v javnem mnenju je Pablo Iglesias, politolog in generalni sekretar Podemosa, ki se je skupaj s Ciprasom pogosto udeleževal zborovanj nove levice, nekoliko spremenil retoriko glede grške Sirize. »Smo dobri prijatelji Sirize, toda na srečo Španija ni Grčija. Naše gospodarstvo ima večjo težo na evroobmočju, smo država z močnejšo administracijo in v boljšem gospodarskem položaju. Razmere so drugačne in nima smisla na silo primerjati držav.«

A tudi v Španiji je vlada Mariana Rajoya (PP) zaradi pritiskov Bruslja občutno zmanjšala javno porabo in razgradila socialno državo, to pa je povzročilo, da zdaj 44 odstotkov družin živi v prekarnih razmerah. Več kot 400 tisoč družin so pregnali z domov, ker ne morejo plačati najemnin ali posojil. Brezposelnost je še vedno 26-odstotna, med mladimi celo 56-odstotna. Javni dolg znaša sto odstotkov BDP.

Podemos ostro kritizira takšno politiko varčevanja in se zavzema za spremembe. V osrčju njegovega programa so boj proti ekonomski in politični »kasti«, prestrukturiranje javnega dolga, večja obdavčitev korporacij, odprava ostrih varčevalnih ukrepov in oblikovanje prave participatorne demokracije.

Stranke nove levice na evropskem političnem prizorišču ne ponujajo programske alternative zdajšnjemu neoliberalističnemu projektu.

Jaime Pastor, profesor političnih ved s Španske javne odprte univerze in član Podemosa, je za časnik Global Research dejal, da je priljubljenost Podemosa utemeljena na novi politiki in novem družbenem diskurzu, ki je zelo kritičen do elit. »Zato je pridobil naklonjenost številnih ljudi, tudi gibanja 15M«, torej indignadov, ki so na spletu in na trgih protestirali proti revščini zaradi varčevalnih ukrepov španske vlade in bruseljske administracije. »Podemos ni protikapitalističen, je pa proti sedanjemu režimu in varčevalnim ukrepom, ki jih je vsilila EU,« je dejal Pastor. Nima se za levo ali desno stranko, ampak je proti »kasti«. To se je izkazalo za dobro strategijo, saj je gibanje teže diskreditirati v primerjavi z »mainstreamovskim socializmom« španskih socialistov.

Seveda je Podemos pomemben predvsem zaradi napredne in alternativne politike ter demokratičnih potencialov, ki jih prinaša v špansko družbo. Christina Flesher Fominaya, profesorica sociologije na škotski Univerzi v Aberdeenu in avtorica knjige Social Movements and Globalization je za Global Research dejala, da Podemos »ponuja zgodovinsko priložnost za prelom s staro dvostrankarsko ureditvijo in lahko regenerira špansko demokracijo … Podemos ponuja novo, alternativno politično strankarsko ureditev, ki je ne vzdržujejo zasebni kapitalistični interesi, ampak crowdfunding z majhnimi donacijami, hkrati pa ohranja stik z družbenimi gibanji in grassroots strankarskimi aktivisti.« Po njenem Podemos ponuja model transparentnosti in odgovornosti vladanja na podlagi demokratičnega odločanja. Vse te ideje znajo Iglesias (generalni sekretar), Íñigo Errejón (vodja kampanje) in Juan Carlos Monedero (vodilni član Podemosa) predstaviti španski javnosti logično, jasno in prepričljivo.

Sicer pa se tudi Podemos rahlo premika proti političnemu centru, da bi se otresel očitkov, da gre za stranko »izobčencev« iz družbe. Po mnenju Luka Stobarta z Univerze v Hertfordshiru se je odpovedal radikalnemu gospodarskemu programu (tudi uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka) in sprejel keynesovske rešitve za upravljanje gospodarstva in družbe. »Iglesias in druščina so sprva govorili, da bodo ’prevrnili šahovnico’, danes pa skušajo ’zavzeti središče šahovnice’.« Poleg tega so »Iglesias in njegovi podporniki jasno povedali, da niso več gibanje državljanov, ampak so se prelevili v stranko«. Iglesias vseskozi poudarja »učinkovitost« gospodarskega programa Podemosa in ga povezuje s socialno demokracijo, celo s krščansko demokracijo iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, čemur Stobart pravi »strategija, ki temelji na reševanju kapitalizma pred njegovimi notranjimi ekscesi (za to se je zavzemal tudi Keynes), ne gre pa za preseganje kapitalizma kot ureditve«.

Podemos je vsekakor dodobra pretresel temelje španske politične ureditve. Uničil je 30-letno vladavino skorumpiranega dvostrankarskega sistema in vključil v politiko stotisoče mladih. Ljudem je vlil novo upanje. Kot je za spletni portal Eurozine dejal Sirio Canos Donnay: »Podemos je radikalno spremenil špansko politično areno. Na mizo je dal nekatere probleme, o katerih prej nismo govorili. Spremenil je naravo političnega diskurza – je namreč stranka, ki ljudem ne govori, kot da so neumni. Prvič po dolgih letih imajo pogovori in razprave o politiki dejansko vsebino. Najpomembneje pa je, kako navdušeni so ljudje nad politiko: imajo občutek, da nekaj pomeni in da je to, kar mislimo in delamo, pomembno za družbo,« piše Donnay. Le tako je mogoče številnim pojmom – kot so demokracija, socialna pravičnost, državljanstvo, suverenost –, ki jih je neoliberalizem izpraznil, povrniti smisel. Poleg tega je z uvedbo »kaste« kot nasprotnika opozoril, da »prava ločnica na političnem prizorišču ne teče več po črti levi–desni, ampak med tistimi zgoraj in spodaj«. Kajti prava bitka se danes bije »med spodobnimi ljudmi in privilegiranimi elitami, med demokracijo in oligarhijo«.

Po mnenju analitikov je zmanjšanje podpore Podemosu glede na merjenje javnega mnenja povezano z epilogom pogajanj Sirize z mednarodnimi posojilodajalci, saj so poskusi Aleksisa Ciprasa, da bi odpravil varčevalne in druge ukrepe, ki jih Grčiji vsiljujejo mednarodni finančni krogi in vodstvo EU, neslavno propadli. Grška izkušnja kaže, da nova evropska levica ni bila sposobna oblikovati skupne evropske strategije za razvoj, z usihanjem recesije v evropskem gospodarstvu in blago rastjo pa se je njena priljubljenost še zmanjšala. Tako dokazujejo volilni izidi v Nemčiji, Veliki Britaniji, Franciji in Italiji. »Zdaj bodo prevladujoče konservativne sile izkoristile kapitulacijo grške levice, da bi še bolj potrdile tezo, da ni alternative sedanjim politikam,« je za hrvaški portal Lupiga dejal grški profesor zgodovine Kostis Karpozilos.

Iglesias in druščina so sprva govorili, da bodo »prevrnili šahovnico«, danes skušajo »zavzeti center šahovnice«.

Krivdo po njegovem nosi tudi evropska levica, ki zaradi pomanjkanja politične imaginacije in zakrnelosti v lastni preteklosti – zavzema se za vrnitev v povojni evropski socialni model, hkrati pa želi nadaljevanje boljševiških akcij iz šestdesetih let prejšnjega stoletja – producira le kritiko neoliberalnega sistema. V času krize na evroobmočju ni prišla na dan z alternativnim projektom razvoja Evrope za 21. stoletje, saj se je zbala očitkov, »da je program protievropski ali celo nacionalističen … Treba je jasno in pogumno povedati, da je EU orodje za uvajanje neoliberalnih politik, zaradi česar ni preprostih rešitev za drugačen razvoj. Ali se bo levica borila za drugačen evropski projekt ali pa bo ostala marginalizirana in kritizirala le dele sedanje EU.«

Podemos sicer ni klasična politična stranka levice, če to merimo s starimi vatli na podlagi programov levičarskih strank, saj gre za zagovornike progresivne in demokratične politike, ki upošteva zakonitosti političnega in družbenega okolja v 21. stoletju, v središče svojega boja pa je postavil prevelike razlike med družbenimi razredi in nereprezentativnost sedanje strankarske ureditve. V takšni drži je še nevarnejši uveljavljenim političnim in drugim elitam, zato se ga bojijo še bolj kot grške Sirize. Tudi zaradi tega, ker deluje v Španiji, ki je četrto največje gospodarstvo v Evropi in ga ni mogoče – kot se je to zgodilo z Grčijo – potisniti v kot, na obrobje odločitev v EU ter nato »usklajevati rešitve« po nemškem scenariju.