28. 8. 2015 | Mladina 35 | Komentar
Kip svobode ne more kar izginiti
Gledanje stran ni več rešitev, če smo seveda civilizirani in omikani ljudje, kar si kot Evropejci po večini nedvomno domišljamo
Pretresljive podobe beguncev so neposredna posledica popolne pasivnosti evropskih institucij, ki so, žal, edine zmožne ponuditi ustrezne rešitve, pa jih več kot očitno nočejo.
© Profimedia
Ničesar še nisem naredil za begunce iz Sirije. No, nekajkrat sem s prijatelji s facebooka delil pretresljive reportaže, fotografije in udarne komentarje na to temo, ampak kakorkoli že, ničesar konkretnega, otipljivega, od česar bi imel majhno, minimalno korist vsaj eden izmed deset-, stotisočev, ki prihajajo. Nekaj vsekakor moram storiti, saj prihajajo, mi pa smo se predolgo pretvarjali, da jih ne vidimo. Da jih ni. Kar je vedno težje. Pred dvema letoma je bilo preprosto. Ko so takrat poročila v naše tople in varne domove prinašala posnetke vojne v Siriji, posnetke porušenih mest in od eksplozij razmesarjenih teles, posnetke otrok, zadušenih v napadu s strupenim plinom, poleženih tesno drug poleg drugega, kot so jih verjetno ne tako davno zlagale babice v porodnišnici, grozljivo odprtih oči, katerih prazni, mrtvi pogledi so bili preveč za naš želodec, smo lahko na hitro pritisnili na daljinca in si v dnevne sobe priklicali prijetnejše podobe nogometne tekme, dokumentarca o velikem belem morskem psu ali še ene kultne nadaljevanke na HBO. Saj ni, kot da tudi takrat ne bi bili čutili sočutja, usmiljenja do žrtev oddaljenega spopada tam nekje na Bližnjem vzhodu, seveda smo ga, saj smo civilizirani ljudje, le vedeli nismo, kaj naj z vsemi temi močnimi čustvi, ki jih podobe vojne, predvsem tiste civilnih žrtev, nedvomno zbujajo v nas. Samega dejstva krvave vojne zagotovo nismo bili sposobni spremeniti, prav tako nismo mogli kakorkoli zares pomagati ljudem, katerih trpljenje smo spremljali neposredno, in to na posnetkih z visoko ločljivostjo. V takšnih položajih, ko čutimo, da ne moremo ničesar storiti, da smo nemočni, postanemo tudi ob najgrozljivejših podobah človeškega trpljenja zdolgočaseni, cinični in apatični, pravi Susan Sontag v delu Pogled na bolečino drugega: »Sočutje je nestanovitno čustvo. Hitro odcveti, če ni prevedeno v dejanje, akcijo.« Eskapizem z uporabo daljinskega upravljalnika je bil v takšnem kontekstu morda celo bolj human od praznega voajerizma nad trpljenjem drugih. Danes nič več.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.