Javna sredstva za katoliške maše

Očitno nekateri dojemajo ustavno načelo »ločitve cerkve in države« še vedno v duhu totalitarnih časov in povsem drugače kot v ustaljenih demokratičnih državah. Mešana krovna komisija Rimskokatoliške cerkve in Vlade Republike Slovenije je že leta 1996 ugotovila, da je bilo to načelo, ki je bilo zapisano v ustavo leta 1946, v času komunističnega režima »razumljeno predvsem v negativnem smislu izločitve cerkve iz javnega življenja«. Takrat je oblast izključevala duhovnike, redovnike in vernike iz javnega življenja, preprečevala je birme, procesije in sploh vsako javno manifestacijo vernosti na Slovenskem, obenem pa je podpirala močno protiversko in proticerkveno propagando. S tem so bili verniki drugorazredni državljani. V tej tradiciji je razumeti članek Petra Petrovčiča.

Ločitev Cerkve in države pomeni pravno in organizatorično ločitev, pomeni da mora biti država svetovnonazorsko nevtralna, ne pomeni pa verske indiferentnosti, tudi ne zavrnitve vrednotne usmerjenosti. V državah, ki sicer poznajo ustavno ločitev države in cerkve, obe konstruktivno sodelujeta in se dopolnjujeta na različnih poljih. Povsem običajno je tudi, da so maše ob državi pomembnih datumih, na katerih so prisotni vsi vidni predstavniki oblasti. V svobodnem svetu je tudi povsem običajno, da ima vojska duhovnike, ki vernim vojakom stojijo ob strani v časih težkih preizkušenj in ki jih tudi spremljajo pri raznih vojaških operacijah po svetu. Večina držav ne pozna samo inštitucije vojaškega vikariata, temveč ima na vrhu škofa, ki je lahko hkrati predstojnik neke škofije ali pa samo vojaški škof. Nemčija ima tako katoliškega kot tudi protestantskega škofa, Avstrija katoliškega škofa in evangeličanskega superintendenta. Tudi povsem sekularizirana Francija, ki jo nasprotmiki vere vedno dajejo za vzgled, ima katoliškega vojaškega škofa.

Država podpira zelo različne kulturne, športne, socialne organizacije, kar sploh ni sporno, čeprav imajo te veliko manj dejavnih članov kot je vernikov. Problem nastaja v Sloveniji samo takrat, kadar gre za Katoliško cerkev in njene vernike, za njih naj ne bi veljale državljanske pravice, katoličani naj se ne bi smeli javno opredeljevati in udejstvovati.

Krčevito se nekateri kot avtor prispevka Petrovčič tudi borijo proti vsaki primerjavi totalitarnih sistemov po enakih kriterijih, ker bi seveda prišlo na dan, da komunizem ne zaostaja ne po nasilju in ne po številu žrtev. Nasprotno, ker je bil na oblasti dalj kot fašizem in nacizem, je seveda številčno povzročil veliko več žrtev po celem svetu. Dan spomina na žrtve totalitarnih režimov desnica ne zlorablja, kot piše Petrovčič, za ta dan so se v evropskem parlamentu izrekli vsi slovenski poslanci. Problem z opredelitvijo imajo stranke na levici, ki pravzaprav še niso dojele smisla pravne države in demokracije. Študijski center za narodno spravo je bil ustanovljen, da raziskuje totalitarne sisteme na slovenskih tleh in zato je povsem razumljivo, da organizira obeležitve v spomin njihovih žrtev. Država očitno tega ne zmore.