Populistično?

Dr. Tine Stanovnik pravi, da ne drži moja navedba, da se sredstva za socialno zaščito v Sloveniji (kot % BDP) krčijo, po njegovem se vztrajno povečujejo. Pri tem dr. Stanovnik verjetno misli na podatke v zvezi z odstotnim deležem, ki se primerja glede na celoto izdatkov države. Tu ima prav, v Sloveniji se ti izdatki povečujejo (Eurostat), to se dogaja v večini ostalih držav, a tudi tu je treba dodati, da je to naše povečanje manjše kot ga beleži povprečje EU (28). Isto seveda velja za trend v absolutnih zneskih. Vendar to ni dokaz, da moja opozorila ne držijo. Če pogledate zadnje podatke OECD o tem, kako se je spreminjala struktura državnih izdatkov na področju socialne zaščite (pokojnine + nezaposleni) med letoma 2007 in 2013, potem je očiten tale trend: med tridesetimi državami (poleg evropskih še Avstralija, ZDA, in J. Koreja) je daleč največje krčenje od vseh v omenjenem obdobju zabeležila prav Slovenija (za -4,9), šele daleč na drugem mestu sta Grčija in Nemčija (-1,3), medtem ko beleži povprečje vseh tridesetih držav porast (+1,9). Če v istem viru pogledamo za iste države gibanje strukture izdatkov v istem obdobju ‘07/13 za ožje področje socialne zaščite, to je za socialne prejemke (= v zaščiti najpomembnejša kategorija), dobimo spet enako sliko: nedosegljiva rekorderka v največjem zmanjšanju omenjenih sredstev je spet Slovenija (- 5,8), šele daleč na drugem mestu sta Grčija (-1,7) in Madžarska (-1,5), sledita pa samo še dve državi, ki sta zmanjšali sredstva, Nemčija (-0,7) in Švica (-0,4), vseh ostalih 25 držav pa beleži pozitiven trend (povprečje: +2,0). Kaj iz tega sledi? Če bi Slovenija imela pred krizo prenapihnjeno socialno državo in previsoke socialne transferje ali pa bi jih imela vsaj malce nad povprečjem EU ali vsaj malce nad povprečjem OECD ali vsaj malce nad povprečjem držav s primerljivim BDP, potem bi Stanovnikova teza o tem slovitem »makroekonomskem šoku«, ki da je kriv za omenjene neugodne trende, malce pridobila na teži. A nič od tega ni res. Tudi pred ekonomsko krizo, torej v obdobju največje konjunkture med 2005 in 2008, se je v Sloveniji odstotni delež (BDP) za socialno zaščito zmanjšal, medtem ko se je povečal delež revnih (bili smo peti v EU po zvišanju revščine med ‘07/08 v EU, ki je v povprečju uspela zmanjšati ta delež). Mimogrede: seveda je ravno obraten trend pri povečevanju deleža BDP za ekonomske dejavnosti, tu smo vseskozi v evropski špici, pred, vmes in po ekonomski krizi. In kako bo dr. Stanovnik z »makroekonomskim šokom« pojasnil predvideno delitev BDP za socialni sektor danes, ko smo spet po ekonomski konjunkturi med prvimi v EU? Sklicevati se pri tem na relativno nizko neenakost pri nas je tudi zelo relativno. Res je dohodkovna neenakost nizka, a bistvena je premoženjska, za katero velja obratno. In tudi prva (dohodninska) se povečuje po obeh kriterijih (80/20, Ginijev koef.), kar dr. Stanovnik dobro ve. Vse skupaj pa ni tako enoznačno povezano z revščino, kot se namiguje. Nikakor ne drži, da bi morebitno zmanjšanje odstotka revnih samodejno zmanjšalo tudi dohodkovno neenakost, kot ne drži niti obratno, kar dokazuje vrsta drugih držav; v tem kontekstu sem omenil Češko. Z ugovorom, da si Češka to lahko privošči, ker ni doživela »makroekonomskega šoka«, se pač ne da pokriti njegovega primera Švedske, ki beleži negativne trende pri revščini, saj Švedska ni doživela »makroekonomskega šoka«. Poleg tega ravno Švedska ni dokaz Stanovnikove teze, da hitra rast revščine, kot pravi, »ni nekaj posebnega«. Nasprotno, ravno Švedska je dokaz, da je hitro povečanje revščine nekaj posebnega. Kajti druge skandinavske države tolikšnega trenda nimajo. Takšnega porasta tudi večina evropskih držav nima, čeprav so doživele famozni makro »šok«, a niso povečale revščine za tak odstotek kot mi, nekateri so jo uspeli za enak odstotek celo zmanjšati, vključno s šokirano Grčijo.

Poanta: zagovarjanje socialnih restrikcij s sklicevanjem na ekonomske kazalce je metanje peska v oči. To velja zlasti za slovenski primer in sicer v vseh treh ekonomskih obdobjih, pred krizo, v krizi in danes, ko nismo več v krizi. Je pa možno obratno: zagovarjati porast ekonomskih kazalcev s porastom socialnih transferjev najrevnejšim, to bi imelo hitrejše učinke na izboljšanje ekonomije (»multiplikator«) od vsakršne druge državne investicije v ekonomijo.