N’toko: Umetnost in resničnost

Precej pesimistično intonirani kolumni pod zgornjim naslovom bi sam dodal še nekaj pesimizma. Avtor se v njej sprašuje, ali ima umetnost sploh kak učinek na družbene razmere v katerih deluje in o katerih govori. Zanima ga predvsem tako imenovana angažirana umetnost oziroma glasba. Naj kar takoj povem svoje mnenje: angažirana umetnost nima na družbene razmere ali ljudi prav nobenega neposrednega učinka. Poznamo sicer socialno književnost in slikarstvo, ki razgaljata določene družbene razmere, a imata učinek le na tisto občinstvo, ki je zanje že samo občutljivo. Poznamo pesmi upora, ki so sestavni del tega upora, a ga ne zanetijo. Te pesmi in glasba praviloma nastanejo med tem, ko je upor že v teku. Partizanske pesmice so pomagale dvigovati bojno moralo pri tistih, ki so jo itak že imeli. Glasba sužnjev in zatiranih pa ima najpogosteje vlogo tolažbe in samopomilovanja.

Še več, protestniška glasba pri poslušalcih predvsem blaži frustracije, ki jih povzročajo družbene napetosti o katerih ta glasba govori, zato je bolj v službi ohranjanja stanja kot sprememb. Udeleženec takega koncerta ima vtis, da je že s tem nekaj naredil za spremembo stanja, ki mu ni všeč, zato do naslednjega koncerta ne naredi nič. Večina se pa itak pride zabavat, ne protestirat. Tu imamo opravka z navideznim uporništvom, ki je bolj poza kot akcija. V tej zvezi je treba omeniti rock, ki ima kot glasbeni in življenjski slog v vseh svojih številnih inačicah tudi poudarjeno protestniško noto. Nekdo bi moral, če še ni, raziskati vlogo rocka pri vzpostavljanju današnjega družbenega stanja. Po mojem bi moral odkriti, da ima rock kultura pri tem levji delež. Predvsem je pomagala ustvariti odtujenega posameznika, ki se ne upira niti svojim staršem več. Ustvarila je uporništvo, cepljeno z hedonizmom in individualizmom, s tem pa ugodne pogoje za potrošniško mentaliteto, ki je primerna podlaga za vzpon neoliberalizma in globalizma, uničevanje planeta in moderno suženjstvo. Ne pozabimo, da so prvi rokerji današnji upokojenci, ki so s svojo ideologijo ustvarili tri generacije zasvojene z glasbo. Ogromno današnjih ljudi si namreč več ne zna predstavljati življenja brez glasbene kulise, brez identifikacije z določeno glasbo ali izvajalcem. Od takega človeka pričakovati družbeno angažiranost pa je naivno. A optimizem ostaja: vsi pa le niso zasvojeni z glasbo niti rokerji.

Avtor se pritožuje, da mu ne uspeva sprovocirati občinstva. Dobro, umetniška dela pogosto na občinstvo delujejo provokativno, a redki so tisti umetniki ki to počnejo namerno. Največkrat so presenečeni, da njihova dela lahko na koga delujejo tako. Provokacijo so imeli v svojem programu dadaisti in deloma tudi nadrealisti, nikakor pa ne impresionisti, pa se je občinstvo ob njihovih slikah kljub temu počutilo sprovocirano. To je bil namreč čas velikega neskladja med tehničnim napredkom, novimi oblikami življenja ljudi in obupno zastarelimi družbenimi vrednotami. Main stream tega časa je obvladovala zlagana sentimentalnost viktorijanske umetnosti in meščanske kulture. Nekateri umetniki so se s tem stanjem spopadli frontalno, s provokacijo in škandalom. Provokacija je možna tam, kjer so prisotne in zakoreninjene določene vrednote. Umetniška provokacija je bila možna še v šestdesetih, ko so bile še žive družbene vrednote, ki so se izoblikovale med dvema vojnama, danes ko so postale skupne vrednote povsem arbitrarne, pa je mogoče provocirati le še religiozna čustva. A zakaj bi jih?

Umetniška dela vsekakor imajo družbeni vpliv, sicer umetnost ne bi bilo in bi ne bila družbeno pomembna. Za to, da smo na primer kot popotniki občutljivi za lepote pokrajine so zaslužni pesniki in slikarji, na naše prednike kakih dvesto let nazaj te stvari niso naredile vtisa. A je umet-

nost tudi čuden ptič, čeprav služi čisto vsakdanjim, praktičnim namenom, tega ne želimo vedeti. Rajši se pretvarjamo, da jo konzumiramo samo zato, ker nam je všeč. Umetniške vsebine namreč prihajajo iz nezavednega in se vračajo v nezavedno, zato ne prenesejo neposrednega pogleda. So kot zombiji, ki so pri dnevni svetlobi videti kaj klavrni. Umetniška dela učinkujejo in odigrajo svojo vlogo, ne da bi se tega zavedali in opazili, pogosto se njihovega pomena in namena ne zavedajo niti ustvarjalci sami. Če vzamemo tako očitno poučno literarno zvrst kot je basen, se nam zdi umetniško sprejemljiva le, če je povedana tako, da je zanimiva tudi tedaj, če njenega nauka ne dojamemo. Zato se zdijo tista dela, ki kažejo očitno vzgojno namero banalna in neumetniška, čeprav je glavna vloga umetniških del pravzaprav »vzgojna«. Posamezno umetniško delo je lahko učinkovito le, če se med tem, ko ga konzumiramo, ne zavedamo, zakaj to počnemo. Zakaj beremo knjige in stripe, gledamo filme in tv nadaljevanke, hodimo v gledališče in poslušamo glasbo? Gotovo ne samo zato, ker bi nam bilo dolgčas, pač pa predvsem zato, da doživimo vdor sočutja in groze v svoje srce in um, kar ima blagodejni učinek. Zaradi tega učinka se počutimo po prebranem romanu, po filmu ali koncertu, ki nas prevzamejo, nekako lahke in prenovljene. Seveda pa ima umetnost še mnoge druge vloge. V imaginarnem svetu zgodb se na primer učimo razumeti bolečino drugega, kot bi bila naša, pa tudi občutiti različne življenjske situacije in položaje, ne da bi jih morali zares doživeti. Zato je namerno angažirana umetnost vedno nekoliko vprašljiva, učinkovita pa je le tista, ki učinkuje posredno. Pri resničnem uporu pa lahko predstavlja le suport.