Kaj smo se naučili?

Okrajno ljubljansko sodišče je odločilo, da je zadeva Patria zastarala, stvar je zavržena, Janša, Krkovič in Črnkovič so bili neupravičeno v zaporu, po vsej verjetnosti bodo sledile odškodninske tožbe. Država je zaprla nedolžne ljudi.

Žal ne prvič. Zakonske določbe niso absolutne, instančno sojenje je del pravne ureditve. Tokrat so bili odvetniki uspešni, tožilstvu v predvidenem roku ni uspelo dokazati (lahko zaradi zastaranja sledijo še pritožbe), da so bili njegovi sumi o podkupninah dovolj prepričljivi za obsodbe. Če državi kaznivega dejanja ne uspe dokazati v desetih letih, potem so osumljenci pravnomočno oproščeni, nedolžni. Je Janša torej zmagovalec? Je nedolžen? O podkupovanju ni vedel nič? Je sploh obstajalo ali pa je šlo za konstrukt, za »veliki pok iz Murgel«?

S pravnega vidika so Janša in drugi nedolžni. Prav tako oni iz Finske, takisto Walter Wolf, tudi proti njemu je zastaral kazenski pregon. Malce drugače se je stvar obrnila v Avstriji. Tam so v začetku poletja pravnomočno obsodili Wolfganga Riedla, posrednika, za katerega so Avstrijci prepričani, da je od Patrie prejel že vnaprej dogovorjeno podkupnino 900 tisoč evrov, ki naj bi bila namenjena pokojnemu Jožetu Zagožnu. Na Finskem se je torej sodišče odločilo, da menedžerji niso vedeli, da je denar namenjen podkupovanju, v Avstriji so obsodili prenašalca denarja, v Sloveniji je primer zastaral. Tudi zaradi odločitve ustavnega sodišča, ki je, kot je pred časom v Mladini zapisal pravnik Dino Bauk, presodilo, »da terjanje obljubljene provizije ne dokazuje onkraj vsakega dvoma dejstva predhodnega sprejema obljube te iste nagrade, zato posameznika ni mogoče obsoditi za kaznivo dejanje sprejema obljube nagrade zgolj na podlagi dejstva, da je v nekem trenutku del te nagrade terjal«. A ustavni sodniki so hkrati rašomonsko ugotovili, da je bila provizija v poslu zahtevana in plačana.

Tu se zgodba o pravni državi neha, kar sledi, so brezsramne politične poteze. Politično je zmerjanje sodnikov, grožnje z lustracijo, teatralni odhodi v zapor in prihodi v parlament, manipulacije, sledenje sodnikom, tožilcu, veliki shodi v podporo, oklepanje oblasti, primerjanje s Severno Korejo. Vse to ni samo nedostojno, ne gre za vprašanja sloga in okusa. Ne. S tem ko Janša druge obtožuje stalinizma, govori o sebi in svojem vrednotnem sistemu.

Ponavljamo, po mnenju sodišča se mu je zgodila krivica, njemu in njegovim, a ravno proces Patria je dokaz, da slovenska pravna država deluje. Resnično deluje prepočasi, težave ima z zapletenimi primeri, ne ve točno, kaj so koruptivna kazniva dejanja, kako jih dokazovati, a revolucionarnega sodišča v slovenski državi ni. Sodni sistem mora premisliti, kaj vse je bilo narobe s Patrio, s klasifikacijo kaznivega dejanja in potekom preiskave vred, a revolucionarno sodišče obstaja samo v glavah politikov. Mimogrede velja še enkrat spomniti, zakaj tožilstvo ni moglo uporabljati dokazov o telefonskih klicev in kako so se izgubile depeše. Zaradi tega tožilstvo ni moglo več zahtevati teh dokazov. Minister je bil Dragutin Mate, SDS.

Zgoda o Patrii nas ni naučila, da država zapira nedolžne ljudi, to smo, žal, vedeli že prej. Naučila nas je, kako znata politika in predvsem Janez Janša brezsramno uporabljati svojo moč in vpliv za prirejeni pogled na resnico. Pravi opis dogodkov je takšen: nakup patrij, ta »najbolj transparentni nakup orožja« je bil koruptiven in nepotreben, slovenskemu tožilstvu pa v predvidenem času ni uspelo »onkraj vsakega dvoma« dokazati krivde osumljeni četverici.

Oproščeni lahko sedaj znova zaženejo načrtovani projekt z biomaso. Veliko sreče, na podjetniških in političnih poteh.