Zlata šminka

Restavracija Casa Nostromo
Tomšičeva 24, Piran
Tel.: 030 200 000
V hiši na začetku piranske promenade lahko posedite vsak dan od 12. do 22. ure.

Ambient:
v rahlo kičastem kvaziheminvracija, iz zvočnikov prihajajo sterilne lounge priredbe rock hitov iz devetdesetih let

Napitki:
okna so polepljena z logotipi šampanjskih hiš, vinske karte ni, po kratki debati z natakarjem smo si dali natočiti osvežilno in preprosto Rojačevo malvazijo

Dostopnost:
če nisi domačin, parkiraj na Fornačah, naprej pa peš ali z brezplačnim busom; za gibalno ovirane ni preprek

Fino:
tatarski s Fondovim brancinom

Ne tako fino:
fuži

Za predjed, glavno jed in sladico se v Casi Nostromo račun hitro zavrti preko številke 50 evrov.

»Morje!« se je ob pogledu na sinjo modrino že iz navade, pa tudi zato, ker je septembrski datum že nakazoval začetek obdobja, ko se bo na morski konec dalo pripeljati v normalnem času, družno razveselila Konzumova za jugozahodni kvadrant domovine odgovorna inšpekcijska posadka. Še bolj vesela je bila, ko je zdrsnila skozi predor Markovec, parkirala na Fornačah in se z brezplačnim (električnim!) busom odpeljala naravnost pod Tartinijev kip. A naš cilj je bil nekje drugje – na ljubki obcestni terasici, vis-a-vis pomola, kjer so se z zasidrane ladje za križarjenje Europa 2 izkrcavali potniki.

Ljubko in mirno nedeljsko opoldne je bilo in po začetnih jezikovno-ponudbenih komunikacijskih zagatah (ter po globokem zajetju sape, ki ga je bilo treba izvesti ob pogledu na cene) smo na hrustljave ocvrtke zadovoljno mazali s tartufi odišavljen piščančji namaz in opazovali vaje v spektakelskih umetnostih – suholedni dim ob narezanih kosih surove ribe –, ki so se izvajale pri enem od omizij. No, kaj kmalu smo ugotovili, da je razkazovanje imenitnosti v Casi Nostromo nekaj samoumevnega: krožniki iz živobarvne keramike so ogromni, lesena deska, na kateri so prinesli kepo tatarca, še ogromnejša, kaplje majoneze, ki je spremljala mleto začinjeno govedino, pa so bile obarvane z jedilnim zlatom, srebrom (temu so za farbo dodali še sipino tinto) in bronom – a navkljub vsemu lorelastemu bleščičenju se je zdelo 28 evrov veliko denarja. Tudi različica s piranskim brancinom je nosila enako cenovno oznako, a je bila daleč najboljša jed onega dne: lepo začinjena s svežim peteršiljem in citrusi, podložena s hrustljavimi tankimi rezinami kumare in z umamijastim dodatkom iker je kazala, kaj bi Casa Nostormo rada in lahko bila. Če ... Če se ne bi izkazalo, da sploh – razen na jedilnem listu – nimajo krompirja (?), da je pikantna omaka, s katero opremijo marinirane sardele, pravzaprav le velika luža olivnega olja z nadrobljenim suhim peperončinom in da so fuži – eni postreženi z okusnimi in sočnimi škampovimi repki, drugi pa z dondolami – že res domači, a narejeni iz preveč na debelo razvaljanega testa, da bi nam šli resnično v slast. Glede na afiniteto do spektakla smo se kakšne posebnosti nadejali pri škampih s čilijevo omako, ki se je potem izkazala za še eno z zdrobljenimi sušenimi feferoni ojačano povprečnijo, v primerjavi s katero je bila na žaru popečena hobotnica z na hitro sotirano zelenjavo že pravi presežek. V zaključku se je pripetil še en logistični spodrsljaj – če se namreč odločiš, da boš jabolčno krostato stregel po naročilu, potem je dobro to povedati že enkrat prej, ne šele takrat, ko pobiraš naročila za sladice. Pričakovati, da bo kdo ob ne ravno urnem osebju še dodatne pol ure čakal na sladico, je pač na sončno nedeljo malo preveč optimistično. Razen če gre za trik, s katerim v promet spraviš drugo sladico – zamrznjeno čokoladno rezino z orehi (pa ne bi bilo treba, ker je bila dobra). Vsekakor se zdi, da se v Casi Nostormo bolj kot vsebini in okusu posvečajo videzu. In s tem ter z lokacijo pogojenim pribitkom.