Intervju: Dimitrij Rupel

Dimitrij Rupel je nedvomno zanimiva osebnost. Vsake toliko sproži kakšno afero, o kateri poročajo mediji, udrihanje po njem pa je potem stvar nekakšne politične korektnosti. Sam temu hvalabogu nisem nikoli nasedal, toda afera Grah je sodu izbila dno. Pustimo zdaj ugibanje, ali je Ruplova amnezija v nedavnem intervjuju zaigrana ali ne. Gre za dogodek (ki mu ni v čast) izpred devetih let in dveh mesecev, torej je navsezadnje lahko tudi pristna. Ne spomni se več, »o Grahu nima[m] pojma«.

Naj mu torej osvežim spomin. Matija Grah, takrat dopisnik Dela iz Avstrije, je 28. junija 2006 na mnenjski strani osrednjega slovenskega dnevnika objavil zelo dobro napisan komentar Ali slovenski parlament kaj ve? V njem je ustavni zakon o dvojezični topografiji, ki ga je v avstrijski parlament vložila Schüssel-Haiderjeva vladna koalicija, ocenil za slabega za slovensko manjšino in za takšnega, ki slabi položaj Republike Slovenije nasproti Avstriji. Dimitrij Rupel, ki je bil takrat zunanji minister, je še istega dne telefonsko ostro posredoval pri odgovornem uredniku Petru Jančiču, češ da mnenjski članek ne bi smel biti objavljen (privoščil si je torej poseg oblastnika iz časov, za katere smo mislili, da so za vedno minili in da se ne bodo več ponovili). Naslednjega dne, 29. junija, je slovensko zunanje ministrstvo ustavni zakon najprej podprlo kot »korak v pravo smer«, čez kakih deset dni pa si je premislilo in mu tudi sámo odtegnilo podporo.

In 17. julija 2006 se je za kolego Graha in družino začela večletna trnova pot, katere glavni del je podrobno opisal v e-pismu kolektivu. Za začetek je dobil prepoved pisati o Avstriji, od koder je bil dopisnik; tam je živel z družino in bi moral v enem dnevu priti nazaj na delovno mesto v Ljubljano, sicer bi mu grozila »odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti«. In podobne neslanosti.

Njegovo poročilo, 26. julija 2007 pod naslovom Šikaniranja so presegla meje razumnega in dostojnega v celoti objavljeno tudi v Mladini, sicer več pove o Danilu Slivniku, Petru Jančiču, Titu Doberšku, Stojanu Žitku in Slavku Bogataju kot o samem Ruplu, je pa dejstvo, da je bil Rupel iniciator in da potem, ko je videl, kaj je povzročil, niti s prstom ni mignil, da bi umiril žogo oziroma vsaj omilil norenje takratnih šefov na Delu. Videti je bilo, da mu gonja proti Matiji Grahu povsem ustreza. Končala se je 8. marca 2011, ko je prvostopenjsko delovno sodišče v Ljubljani v ponovljenem postopku presodilo, da je bil dopisnikov predčasni odpoklic z Dunaja nezakonit.

Pri Ruplovi telefonadi 28. junija 2006 je šlo za dejanje, ki je v Republiki Sloveniji še vedno brez primere, to je za odkrito aroganten poseg političnega funkcionarja v svobodo javne besede.

Afera je kolego Graha in njegovo družino stala precej živcev, časopisno družbo Delo v končni fazi nemalo denarja, Rupla pa ogromno moralne integritete in, dodajmo s kančkom hudobije, tudi nadvse zaželenega veleposlaniškega položaja na Dunaju. Skratka, koristila ni nikomur.