Vlado Miheljak: Javna hiša RTV

V polemiko med Miheljakom in Ambrožičem bi posegel s svojim prepričanjem, da razlika med njunima stališčema ni tako velika, kot se zdi po prvih polemičnih tonih.

Morda se je Miheljak v svoji kolumni nespretno ali malce pretirano izrazil glede Ambrožičeve, domnevno ne zadovoljujoče, aktivnosti Varuha gledalčevih pravic. Na tem mestu bi bilo pričakovati, da bi Miheljak namignil, kaj bi Varuh gledalčevih pravic sploh še lahko naredil glede na obstoječo konstelacijo sil. In kdo bi to lahko naredil, če se mu Ambrožič zdi preveč anemičen?

Ob zadnjem soočenju v Odkrito (začetek avgusta letos), med Varuhom gledalčevih pravic Ambrožičem in med vodstvom RTV je varuh jasno izpostavil povzetek pripomb, ki so mu jih posredovali gledalci. Pri čemer smo lahko videli, da se Filli in Biziljeva do pripomb vsebinsko sploh nista opredeljevala, ampak sta jih preprosto prezrla. Nedvomna politika valjarja.

O Ljerki Bizilj, ki jo je Ambrožič skoraj mazohistično vzel v bran in ki ji Miheljak v oddaljeni preteklosti pripisuje status družbenopolitične delavke, delim Miheljakovo mnenje, čeprav roke v ogenj za to stališče vendarle ne bi dal. Nobenega dvoma pa ni, da je Biziljeva družbeno politična delavka danes. Ima jasno neoliberalno paradigmo, ki jo je uveljavljala že skozi vodenje parlamentarnega programa in ki jo uveljavlja tudi danes skozi vodenje kadrovske in posredno programske politike. Za javno televizijo je to povsem nedopustno.

Če je Ljerka Bizilj v svojih poznih letih (oprostite) našla neoliberalnost kot svoj sveti gral in se hoče boriti zanj, s tem ni nič narobe. Naj se torej pridruži primerni stranki in naj se za svojo paradigmo bori v parlamentu. Kot profesionalka v javni televiziji pač ne.