Kratka sapa Aylanovega zadnjega diha

Zdi se, kot da nam je vsem skupaj z zadnjim dihom, ki ga je nekje v vodah pred obalo turškega letovišča Bodrum na koncu vnaprej izgubljenega boja z valovi spustil v poletno noč mali Aylan Al Kurdi, poslal tisto malo poguma in srca, potrebnega za človeka vreden odziv na nesrečo drugih. Lepo je bilo videti Avstrijce, ki gredo z osebnimi avtomobili beguncem naproti, da bi jim prihranili kilometre hoje po avtocestah. In lepo je bilo slišati aplav-

ze dobrodošlice na nemških železniških postajah in lepo je bilo slišati obljubo Angele Merkel, da je Nemčija pripravljena sprejeti 800 tisoč ljudi, in lepo je bilo slišati Jean-Clauda Junckerja govoriti, da gre pri reševanju begunske krize za vprašanje človečnosti, človeškega dostojanstva in zgodovinske pravičnosti.

Žal, vse skupaj ni trajalo dolgo. Aylanov dih je bil očitno kratke sape, pa čeprav se tudi v tem kratkem svetlem intervalu v nobenem trenutku ni nihče vprašal o smiselnosti nadaljnjega obstoja evropskih uredb in predpisov, zaradi katerih begunci v resnici ubirajo vse te nevarne poti. Tudi tisti kratki čas, ko se je zdelo, da je pod taktirko nemške kanclerke po dolgem času morda spet slišati Odo radosti, so valovi Egejskega morja prevračali čolne in utapljali nove in nove sirske otroke, katerih nesrečni starši so jim za plovbo v bednih gumenjakih plačali vozovnice, nekajkrat dražje od tistih za kabine na ogromnih trajektih, ki so mogočno pluli mimo. Lažno je videti vse to naše (evropsko) obžalovanje usode malega Aylana Al Kurdija, če se nismo zmožni odpovedati nevarni morski meji, ki ga je ubila, in dokler bo človečnost kot nagrada pridržana zgolj za tiste, ki preživijo pot. Očitno pa še za te ne več nujno. Kot vsaka srce parajoča zgodba v resničnostnih šovih in sicer v medijih danes, je imela tudi zgodba Aylana Al Kurdija zelo omejen rok trajanja.

Samo kak teden ali dva kasneje smo spet priča podobam, ki zbujajo skrajno neprijetne, srhljive asociacije. Prenatrpane in zastražene posebne vlakovne kompozicije, ki vozijo ljudi v zbirne centre, celo v nekdanja koncentracijska taborišča; žičnate ograje; vojska z oklepniki in dolgimi cevmi na zunanji evropski meji in zapiranje notranjih meja; neskončne kolone ljudi, ki so očitno že zamudili okno priložnosti, ki ga je za hip odprla Aylanova sapa, in ne nazadnje tudi mladci, ki radi korakajo, oblečeni v rjavo in črno, se morda danes res lepijo v kolaž podobe evropske stvarnosti na neki nov, drugačen, samosvoj način, v drugačnih vzročno-posledičnih zvezah, kot so se skoraj identične podobe lepile v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a še vedno zadosti podobno in povedno, da nam bo moralo prej ali slej postati jasno, da živimo čas še enega zgodovinskega preloma in da se zgodovina ni, kot nas je takrat prepričeval Francis Fukuyama, končala konec osemdesetih let prejšnjega stoletja z dokončno zmago liberalnega kapitalizma, katerega takratni nesporni vrhunec je bil v resnici očitno začetek njegovega propada.

Nesposobnost ustreznega ukrepanja evropskih institucij v sedanji begunski krizi je po mojem veliko manj posledica tega, da gre za begunce iz neevropske države, domnevno pretežno muslimanske veroizpovedi (v resnici je bila značilnost predvojne Sirije ravno njena močna sekularna nota), kot pa tega, da trenutno vladajoča različica (neo)liberalnega kapitalizma preprosto ni programirana tako, da bi se bila sposobna ustrezno in dovolj hitro odzvati na begunsko ali kakršnokoli drugo krizo, ki bi zadevala več ljudi, ne glede na to, ali gre za domače prebivalstvo ali tiste neke Druge. Gre pač za sistem, ki ljudi bolj izkorišča, kot da bi jim kaj ponujal, ki ljudi raje izključuje, kot da bi jih vključeval, in ki v družbi vztrajno povečuje neenakost, namesto da bi jo zmanjševal, zaradi česar je, potem ko se je lahko kot »zmagovalec zgodovine« znebil vseh zavor in nadzornih mehanizmov, postal dolgoročno nevzdržen. Popolnoma drugače je seveda z odzivnostjo tega sistema, če gre za kakršnokoli finančno krizo, ki bi zadevala recimo manjše število finančnih institucij ... Da gre za sistemsko težavo, lepo pokažejo denimo dogodki v New Orleansu, potem ko ga je natanko pred desetimi leti prizadel orkan Katrina. Dolgo, predolgo so bili tisoči ljudi, ki so ostali brez strehe nad glavo, v eni najbogatejših držav na svetu prepuščeni sami sebi, brez kakršnegakoli ustreznega odziva državnih oblasti, ki so priložnost raje izkoristile za odpravo javnih šol in nadomestitev teh z zasebnimi t. i. charter schools. Pa je šlo za domače prebivalstvo, Američane, ne za kake begunce, recimo iz Mehike ali bog ne daj Kanade.

Tisto, kar intenzivno spremljamo zadnjih nekaj tednov v novicah, torej v resnici ni begunska kriza, pač pa globoka kriza vladajoče ideologije, ki pa se ne bo vdala kar tako, brez boja. Zato ne le tolerira, ampak celo nujno potrebuje avtoritarnega Orbana na Madžarskem in kliče po podobno avtoritarnih liderjih tudi drugod po Evropi (recimo po Karamarku na Hrvaškem), hkrati pa demonizira vsako politično opcijo, ki si prizadeva za resnične spremembe v družbi (svojo porcijo grobe diskreditacije je že dobila Siriza, naslednja sta Podemos in Corbyn, ko bo še malo večji, pa na vrsto zagotovo pride tudi Mesec). V tem kontekstu je nujno brati tudi zadnji javni poziv še enkrat preoblečenih slovenskih resetatorjev k veliki koaliciji, ki v resnici pomeni klicanje za zdaj edinega slovenskega politika z avtoritarnim potencialom nazaj k oblasti.