Trajna kriza

Slovenija je še pred dvema letoma veljala za eno večjih evropskih bolnic. Njene bonitetne ocene so se zniževale, zadolževala se je tudi že po sedemodstotni obrestni meri. V zraku je bil grški scenarij. Panika je bila tolikšna, da se je prejšnja vlada zaobljubila, da bo izpeljala obsežno privatizacijo državnih podjetij in bank.

Zdaj nam isti znameniti finančni trgi pravijo, da smo zgled, da nismo več »v kriznem načinu delovanja«, da smo občutno napredovali. Zadolžujemo se po veliko nižji ceni, konec avgusta je zahtevana donosnost na slovenske državne obveznice znašala dva odstotka in je bila letos nižja od donosnosti primerljivih obveznic Italije in Španije. Bonitetne ocene so popravljene navzgor. Gospodarska rast (lani je bila triodstotna, v prvi polovici letošnjega leta pa 2,7-odstotna) presega povprečno rast v EU. Brezposelnost se zmanjšuje, zaposlenost narašča. Izvoz je rekordno visok. Finančni trgi nam spet zaupajo. Ampak. Nikoli ne moreš tako napredovati, da ne bi mogel še bolj. »Nikoli ni konec,« opozarja generalni direktor stalnega mehanizma za stabilnost evra (ESM) Klaus Regling.

Logika ’nikoli ni konec’ je nevarna. Po njej se gospodarska kriza nikoli ne končna. Je trajna. In ker je kriza trajna, nikoli ni pravi trenutek za uskladitev plač, pokojnin, socialnih transferjev, za izločitev dodatkov za nočno, praznično in nedeljsko delo iz minimalne plače, se pravi za vse ukrepe, s katerimi bi lahko ustavili naraščanje revščine, hkrati pa spodbudili šibko domačo porabo. Naraščanje revščine ni namišljeno. Število revnih in socialno izključnih od začetka krize vztrajno narašča. Pod pragom tveganja revščine živi že 290 tisoč prebivalcev. Kar tretjina gospodinjstev je lani s svojimi dohodki težko ali zelo težko preživela. Ker se nujne življenjske potrebščine vse bolj dražijo – hrana se je v času krize podražila za šestino, komunalne storitve za več kot četrtino, električna energija pa skoraj za polovico, ljudem ostaja čedalje manj denarja za drugo porabo. Vsak peti odrasli si ne more privoščiti plačljivih prostočasnih aktivnosti, kot so rekreacija, obisk kina, prireditev. Leta 2009 je bilo takšnih ljudi 17 odstotkov, lani 22 odstotkov. Tisti, ki prihranke vendarle imajo, pa so še vedno tako preplašeni, da jih raje držijo v banki, kot da bi trošili. Lani se je poraba prebivalstva povečala za 116 milijonov evrov, v banke pa so ljudje od decembra 2013 vložili kar milijardo dodatnih depozitov.

Logika ’nikoli ni konec’ je nevarna. Po njej se kriza nikoli ne konča. Je trajna. In ker je trajna, nikoli ni pravi čas za ukrepe, s katerimi bi lahko ustavili trend naraščanja revščine.

»Rezultati so dobri, toda to ne pomeni, da si lahko oddahnemo,« pravi finančni minister Dušan Mramor. Brzdati moramo apetite. »Ostati moramo preudarni in dosedanje dosežke potrpežljivo nagrajevati,« meni predsednik vlade Miro Cerar. »Uspeh nas ne sme uspavati,« kajti od zunaj nam pretijo številne nevarnosti. Še včeraj so bili to finančni trgi, ki nam niso bili več pripravljeni posojati denarja. Danes so to begunci, ki preplavljajo Evropo in nas po Cerarju »postavljajo pred povsem nepričakovane in dramatične izzive«.

V trajni krizi je dokaj preprosto najti argumente v prid nadaljnjemu zategovanju pasu. Veliko teže pa je narediti korenit zasuk k takšni gospodarski politiki, ki skuša blaginjo ustvariti za vse in ne le za nekatere. Težko je narediti zasuk od prevladujočega varčevanja in pretirane skrbi zaradi javnega dolga k politiki, ki podpira rast. Tega zasuka v Sloveniji za zdaj ni na vidiku. »Za zdaj je jasno, da vlada jeseni spet lovi načrtovano znižanje javne porabe, fiskalno pravilo postavlja pred politiko rasti, išče politični kompromis s socialnimi partnerji doma, namesto da bi branila novo strategijo rasti pred bruseljsko birokracijo,« pravi ekonomist Bogomir Kovač.

Podatki o gospodarski rasti so po Mramorju razlog za veselje in hkrati razlog za skrb, saj vodijo k pozivom k odpravi varčevalnih ukrepov. »Ali bomo zvišali plače in si razdelili del tega rezultata ali pa bomo dopustili, da se del tega rezultata prelije v večje zaposlovanje, predvsem mladih.« Se pravi: če povečamo maso plač, bo zaradi tega ostalo manj za zaposlovanje mladih. Pa to drži? »Med povečevanjem oziroma zmanjševanjem plač in zaposlovanjem mladih ni nobene povezave,« je prepričan ekonomist Jože Mencinger. »So v kakem podjetju, kjer so zmanjšali plače, zaposlili kaj več mladih? Odpuščanje in zmanjševanje plač sta istosmerna procesa, ki ju generira zmanjševanje povpraševanja.«

»Namenoma podpihuje konflikt med starejšimi in mladimi,« Mramorju očita sindikalist Dušan Semolič. Skuša ustvariti vtis, da so za težave mladih krivi pogoltni javni uslužbenci, upokojenci in pa delavci, ki prejemajo minimalno plačo, garajo pa tudi ponoči in ob nedeljah. Kar je perverzno. »Kajti največ gorja mladim povzroča prav politika neoliberalizma, politika ekstremnega varčevanja in obnašanja požrešnega kapitala, ki je uničeval tovarne in delovna mesta,« se jezi Semolič. Sindikati so v državni zbor že vložili predlog sprememb zakona o minimalni plači, poslanci bodo splošno razpravo opravili prihodnji teden, koalicijske stranke so se odločile, da spremembe (kljub Mramorjevim zadržkom) podprejo, le delodajalci jim še naprej nasprotujejo, češ da bi pomenile dodatno breme za gospodarstvo.

A izločitev dodatkov iz minimalne plače ne bi pomenila kakšnega pretresljivega stroška za delodajalce. V povprečju znaša dodatek za uro nočnega dela 1,58 evra bruto, dodatek za nedeljsko delo pa 1,56 evra bruto. Po anketi, ki so jo sindikati opravili med 95 tisoč zaposlenimi, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo 1,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih. Z izločitvijo dodatkov iz minimalne plače bi ta mala skupina delavcev, ki je že tako najslabše plačana, dobila pravičnejše plačilo za svoje delo.

Dilema, ali višje plače ali višja zaposlenost, ki jo pred nas postavlja minister Mramor, je lažna. Kajti ni nujno niti verjetno, da bodo plače, če ostanejo na sedanji ravni, res omogočile več novih delovnih mest. Rast bruto domačega proizvoda pomeni, da gospodarstvo dosega boljše poslovne rezultate. Podjetja dodatne zaslužke lahko namenijo zaposlenim v obliki višjih plač, preostalo pa pripada lastnikom v obliki dobička. Lastniki lahko dobiček uporabijo za izplačilo dividend, za odplačilo posojil podjetja ali za nove naložbe in za nova delovna mesta. Več finančnih sredstev ko podjetje ustvari, laže se uprava in lastniki odločajo za širitev dejavnosti podjetja in nove naložbe. Ni pa to nujno. Naložbene odločitve niso vezane samo na to, koliko razpoložljivih finančnih sredstev ima podjetje, ampak še bolj na razmere na trgu, na povpraševanje in na splošno gospodarsko ozračje. Tudi če ima podjetje na voljo več prostih finančnih sredstev, ne bo vlagalo, če ne bo videlo novih tržnih priložnosti, opozarjajo ekonomisti. In seveda nasprotno. Če bo podjetje videlo nove tržne priložnosti, jih bo skušalo izkoristiti, četudi se bo zaradi pomanjkanja lastnih sredstev moralo zadolžiti. Analize ameriškega kongresnega analitskega urada kažejo, da zaradi nižjih davkov bogati ne varčujejo nič več, prav tako pa nižji davki ne spodbujajo naložb. Tudi številne druge tuje analize kažejo, da večja razpoložljiva sredstva zaradi nižjih davkov ali nižjih plač ne pomenijo kar samodejno večjih naložb. Poglejmo primer.

Pred tremi leti je vlada Janeza Janše stopnjo davka na dohodek pravnih oseb znižala z 20 odstotkov na 17. Slovenija ima zaradi tega danes eno najnižjih stopenj obdavčitve dobička med članicami EU. Nižjo stopnjo ima le še šest članic: Irska in Ciper (12,5-odstotna stopnja), Romunija (16-odstotna), Latvija in Litva (15-odstotna) in Bolgarija (10-odstotna). Za primerjavo: v Franciji so bili korporativni dobički po zadnjih dosegljivih podatkih (za leto 2014) obdavčeni po 38-odstotni stopnji, na Portugalskem po 31,5-odstotni, v Italiji po 31,4-odstotni, v Španiji po 30-odstotni, v Nemčiji po 30,2-odstotni, na Malti po 30-odstotni, na Norveškem po 27-odstotni, v Avstriji po 25-odstotni, na Danskem po 24,5-odstotni, na Finskem po 20-odstotni stopnji ... Pri čemer je treba dodati, da Irska prav zaradi ugodnejše obdavčitve korporativnih dobičkov velja za davčno oazo. To je tudi razlog, da so multinacionalke, kot je računalniški gigant Apple, sedeže preselile prav v to državo.

Poleg že sicer zelo nizke davčne stopnje imajo podjetja v Sloveniji na razpolago še 19 oblik davčnih olajšav, s katerimi si lahko znižajo davčno osnovo: od dveh olajšav za vlaganje v raziskave in razvoj, olajšave za zaposlovanje mlajših od 26 let in starejših od 55 let, olajšave za del dobička, ki se izplača delavcem, do olajšav za donacije humanitarnim organizacijam, kulturi in druš-

tvom za varstvo pred naravnimi nesrečami. Obstajajo tudi olajšava za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju, olajšava za naložbe podjetij v Pomurju, davčna ugodnost za začetno naložbo v ekonomski coni in celo olajšava za izplačila političnim strankam. Uradna davčna stopnja je v Sloveniji 17-odstotna, toda če upoštevamo vse olajšave, efektivna davčna stopnja znaša komaj 11,6 odstotka. Ko gre za obdavčitev dobička podjetij, smo tako rekoč davčna oaza! Če bi bil načrt Janševe vlade v celoti izpeljan, bi se obdavčitev dohodka podjetij znižala s prvotnih 25 odstotkov (leta 2006) na pičlih 15 odstotkov (letos). Namen uresničitve tega načrta je bil, da bi podjetja spodbudili k investicijam in odpiranju novih delovnih mest. Janševo norijo z zniževanjem obdavčitve dobičkov je leta 2013 ustavila vlada Alenke Bratušek, ko je davčno stopnjo zamrznila pri 17 odstotkih. Toda olajšave so ostale skoraj enake. Mramor je prvi, ki jih namerava prevetriti in tiste, ki ne dajejo želenih gospodarskih učinkov, morda celo odpraviti. Tako vsaj napoveduje. Upajmo, da bo vztrajal. Kajti v praksi se je izkazalo, da nižja stopnja obdavčitve dobičkov ni imela nobenega vpliva na večjo naložbeno dejavnost podjetij in nova delovna mesta. Podjetja so obrnila trend šele in samo zaradi oživljenega povpraševanja na trgih v tujini, zaradi rasti domače porabe in pokrivanja povečanih potreb na trgu.

Manjši popravki pri plačah bi bili v obdobju ponovne gospodarske rasti koristni, saj bi povečali optimizem potrošnikov.

Povečani izdatki za plače javnih uslužbencev in pokojnine imajo v začetni fazi resda negativen vpliv na javne finance, vendar čez čas prinesejo večje domače povpraševanje. In če prebivalstvo več porablja, to pomeni več naročil za podjetja, to pa prinese večje prilive v javno blagajno. Rast BDP na domačem trgu je mogoče doseči samo z večjo porabo gospodinjstev in države, vendar je to nujno povezano z večjimi sredstvi.

Deloma je Mramorjeva previdnost seveda razumljiva. Bil bi slab minister za finance, če bi ob prvih znakih gospodarskega okrevanja spustil vajeti iz rok in začel na veliko zapravljati. Razmere se res lahko hitro spremenijo in pretirana sprostitev veljavnih varčevalnih ukrepov bi ogrozila doseganje zastavljenih proračunskih ciljev. »Več ukrepov iz zakona o uravnoteženju javnih financ se s koncem leta odpravlja, saj smo lani dosegli triodstotno rast. Mramor se upravičeno boji prevelike evforije in si tako kupuje manevrski prostor, če se bodo razmere poslabšale, kar je realno tudi pričakovati,« pripominja ekonomist Aleksander Aristovnik.

Naj bo jasno: vlade ne pozivamo k popolni anarhiji pri javni porabi. Trdimo le, da manjši popravki pri plačah v obdobju ponovne rasti ne bi imeli večjih negativnih učinkov na proračun in na bilance podjetij, bi pa pomembno povečali optimizem prebivalstva in spodbudili porabo, to pa bi najbolj pospešilo gospodarsko rast in nastajanje novih delovnih mest.

Prav tako bi lahko upočasnili (raz)prodajo državnih naložb, zlasti bank. Mramor bi se šel lahko na novo pogajat v Bruselj, saj so razmere danes vendarle drugačne, kot so bile v času, ko je finančno ministrstvo vodil Uroš Čufer. Ta je bil tako rekoč prisiljen sprejeti privatizacijo, da je umiril strasti. Mramorju je laže, v miru lahko pripravlja prihodnje poteze, gospodarstvo mu raste brez vpletanja vlade. Ali kot pravi Mencinger: »Zdajšnja gospodarska rast nima nič opraviti s sedanjo vlado in njenim delovanjem, prej bi lahko rekli, da rast doživljamo kljub temu, kar vlada počne ali ne počne.« Zdaj je ključno, da vlada ne prestraši prebivalstva s terapijami s šokom, saj si je komaj opomoglo od učinkov varčevanja, ki ga je uvedel ZUJF. »Gospodarstvu naj oblast vsaj ne škoduje, če mu že pomagati ne sme, kot mu pomaga v številnih članicah EU,« svetuje Mencinger.

Ko gre za privatizacijo, bi se oblast morala vprašati, ali bo privatizacija koristila le špekulantskim kupcem in posrednikom v poslu ali tudi zaposlenim in gospodarskemu razvoju države. Celo ekonomist Jože P. Damijan, ki se sicer odkrito zavzema za privatizacijo državnih podjetij in bank, opozarja, da zdaj ni primeren trenutek za prodajo NLB. »Pravi čas je bil leta 2006 in 2007, ko so bile cene visoke, danes pa ni pravi čas. NKBM smo prodali bistveno prehitro. Država je vanjo vložila milijardo, prodala pa jo je za 250 milijonov evrov. (...) Zaradi pravil EU, da mora država v določenem roku prodati podjetja, ki so dobila državno pomoč, jih prodajamo po nižji ceni. Tako je odprta pot, da kdo kupi poceni banke in podjetja. To se je že zgodilo s prodajo NKBM in enako se bo zgodilo z NLB, če jo bomo prehitro prodali,« je opozoril v intervjuju za Sobotno prilogo Dela. Rok za prodajo NLB je do konca leta 2017. Po Damijanovem mnenju bi bilo pametneje počakati do konca tega obdobja, vmes pa čim bolj povečati bančni donos, da bo prodajna cena višja.

»Kar lahko očitamo ministru Mramorju in celotni Cerarjevi vladi, ni slab finančni menedžment. Mramor je izjemno učinkovit v pogajanjih s sindikati, spomnite se pogajanj s konca lanskega leta, ko naj bi bila vlada poražena, v resnici pa je dosegla ohranitev in celo poglobitev varčevalnih rezov. Enako učinkovit je pri upravljanju finančnih sredstev države. Gotovo je boljši finančni menedžer od denimo Šušteršiča. Pri čemer je treba poudariti, da razmeroma visoka rast slovenskega gospodarstva ni rezultat Mramorjevih politik,« pravi Rok Kogej iz Združene levice. »Kar mu lahko očitamo, je odsotnost vsakršne premišljene in samostojne ekonomske politike. Mramor suvereno ekonomsko politiko zamenjuje prav z ’nadideološkim’ finančnim menedžmentom in s slepim sledenjem navodilom iz Bruslja in Berlina. Še več. Kot kažejo pogajanja z Grčijo, ko je bil Mramor prvi, ki je predlagal (začasen) izstop te države iz evroobmočja, imamo finančnega ministra, ki je bruseljski in berlinski miselni okvir tako ponotranjil, da deluje in misli bolj junkersko od Junckerja in bolj šojblejevsko od Schäubleja. Mramor je bolj aparatčik kot pa minister. Je slab v samostojnem in kritičnem razmišljanju in delovanju ter izvrsten v slepem sledenju izrečenim in neizrečenim navodilom.« Težava z varčevanjem je, da ne prizadene vseh družbenih skupin enako, ampak so njegove žrtve navadno najrevnejši deli prebivalstva. »Mramor se v razrednem razkolu med političnimi in gospodarskimi elitami ter delovnim ljudstvom postavlja na stran elit – s tem, ko nasprotuje izločitvi dodatkov iz minimalne plače in ko se zavzema za odpravo najvišjega dohodninskega razreda.« Mramor ukinitev najvišjega dohodninskega razreda zagovarja, češ da naj bi tako povečali konkurenčnost slovenskega trga dela za najbolj izobražene. Ampak če bi bila vlada tu resnično konsistentna, bi morala opustiti tudi vse druge začasne protikrizne ukrepe, ne pa samo tistih, ki se dotikajo peščice zaposlenih z najvišjimi dohodki.