Zombiji

Današnji otroci v povprečju spijo najmanj uro manj kot otroci pred 50 leti. Med vsemi starostnimi kategorijami so najbolj prikrajšani mladostniki. Ko se začne puberteta, se pri njih spremeni izločanje hormonov, tudi »spalnega« hormona melatonina. Ta se začne izločati kasneje kot pri mlajših otrocih.

»Ljudje se po spalnih navadah razlikujemo, načeloma se delimo v dve kategoriji – nekateri so škrjanci, ki zvečer hodijo zgodaj spat in zgodaj vstajajo, drugi sove, pri katerih sta začetek in konec spanca zamaknjena naprej,« razlaga dr. Barbara Gnidovec Stražišar, somnologinja s Pediatrične klinike v Ljubljani. »Najstniki z začetkom pubertete skoraj vsi po vrsti postanejo sove, tudi če so v osnovi bolj škrjanci.«

Zapoznelo izločanje melatonina povzroči, da skorajda ne morejo zaspati pred 23. uro. In glede na to, da je po strokovnih priporočilih idealna količina spanja zanje od osem ur in pol do devet ur in pol na noč, bi morali zjutraj vstati okoli osmih. A vsakodnevni urnik te spremembe ne upošteva. Ob osmih morajo povečini že biti v šoli, torej morajo vstati vsaj kakšno uro prej, če prihajajo iz oddaljenejših krajev, pa še bolj zgodaj.

Anketa, ki smo jo opravili med 22 naključno izbranimi dijaki Gimnazije Bežigrad, 11 dekleti in 11 fanti, je pokazala, da v povprečju spijo le približno sedem ur na noč. Le eno dekle od vseh vprašanih je po urah spanca zadostilo strokovnim priporočilom. Natančnejših podatkov o spalnih navadah slovenskih otrok ni. Jasno pa je, pravi dr. Gnidovec Stražišarjeva, da otroci v vsem zahodnem svetu, torej tudi pri nas, spijo premalo. In to je postal pomemben javnozdravstveni problem. »Pomanjkanje spanca lahko vpliva na poslabšanje varnosti v prometu, na povečano nagnjenost k tveganim oblikam vedenja z zlorabo različnih prepovedanih substanc, šolsko neuspešnost, in kot se ugotavlja v zadnjem času, tudi na povečano nagnjenost k debelosti, ta pa za seboj potegne še druge zdravstvene težave, tudi na primer dodatne motnje spanja.« Neprespani mladostniki postanejo neprespani odrasli.

Patološki zaspanci

Lahko bi bilo reči, da morajo otroci pač zvečer prej v posteljo in da se morajo zvečer odreči uporabi elektronskih naprav, ki z oddajanjem umetne svetlobe prav tako povzročajo zakasnitev izločanja melatonina. A dobra »spalna higiena«, kot to imenuje dr. Stražišarjeva, ne more rešiti vsega. Dejstvo je, da notranja ura mladostnikov ni usklajena z družbeno uro. Da njihov cirkadiani ritem ni usklajen s cirkadianim ritmom družbe. Brez sistemskih ukrepov ta problem ni zadovoljivo rešljiv.

Edini ukrep, ki se je v dosedanjih raziskavah pokazal za široko učinkovitega, je prestavitev začetka pouka na kasnejšo uro. »Raziskave iz ZDA kažejo, da ima lahko že polurna prestavitev začetka pouka izjemno velike pozitivne učinke.«

Ameriška akademija za pediatrijo je lani izdala posebno priporočilo, v katerem je pomanjkanje spanja med mladostniki prepoznala kot pomemben javnozdravstveni problem. »Dokazi kažejo, da je zakasnitev začetka pouka učinkovit ukrep v boju proti kronični neprespanosti in ima številne pozitivne učinke na telesno in duševno počutje šolarjev.«

Pomanjkanje spanca je težava, ki smo jo v sodobni družbi očitno sprejeli kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, na kar se je pač treba navaditi.

Na podlagi tega priporočila je letos pred začetkom šolskega leta ameriški zvezni Center za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) šolskim odločevalcem priporočil prestavitev pouka v višjih razredih osnovne in vseh letnikih srednje šole. Pouk naj se ne bi začel pred pol deveto zjutraj.

Dr. Peter Kelley, britanski somnolog z Univerze v Oxfordu, je še radikalnejši. Po njegovem se šola ne bi smela začeti pred deseto zjutraj.

Družbena realnost

V večini slovenskih osnovnih šol se pouk začne med 8.00 in 8.30. Leta 2012 je ministrstvo za šolstvo izdalo nov pravilnik o šolskem koledarju za osnovne šole, s katerim je določeno, da se pouk ne sme začeti pred 7.30. Kot pravijo na ministrstvu, so se tako odločili tudi na podlagi raziskav, ki kažejo na negativne učinke prezgodnjega začetka pouka. Za srednje šole velja priporočilo, naj se pouk začne ob 8.00, razen če se svet šole s soglasjem staršev in učiteljev ne odloči drugače.

Ura začetka pouka je občutljiva tema. Je ena od časovnih orientacijskih točk dneva, od katere so odvisni celodnevni urniki številnih družin. Zaplete se lahko pri usklajevanju urnika staršev in otrok, navsezadnje tudi učiteljev. Če se odloži začetek pouka, se ob nespremenjeni količini učnih zahtev prestavi tudi konec pouka. To pa pri današnjih otrocih, ki imajo urnik praviloma zatrpan z raznoraznimi zunajšolskimi dejavnostmi, lahko povzroča težave.

Ko je ministrstvo leta 2012 prepovedalo začetek pouka pred 7.30, je to zmotilo številne starše. Kot pravi predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije Anton Meden, je bila sprememba izpeljana na hitro, brez vnaprejšnje napovedi, brez posvetovanja in brez preverjanja mogočih posledic na terenu. »Kot je bilo pričakovati, je uvedba novega pravilnika povzročila več zapletov na območjih zunaj večjih urbanih središč, kjer otroci za prihod v šolo uporabljajo javni prevoz. Ta pa je praviloma usklajen z urniki gospodarskih družb na tistem območju.«

Prekletstvo predure

Posebna težava v šolskem sistemu so z vidika spanja tako imenovane predure, ure, ko morajo biti učenci v šoli že uro pred uradnim začetkom pouka. »Preduram se izogibamo, a žal so glede na predmetnik in glede na druge dejavnike v družbi nujne,« pravi Marija Valenčak, ravnateljica ljubljanske Osnovne šole Ledina. »Po predmetniku imajo učenci druge in tretje triade več dopolnilnega in dodatnega pouka ter obvezne in neobvezne izbirne predmete. Ker je število ur po pouku omejeno, pogosto jih zapolnijo obvezni in neobvezni izbirni predmeti, smo prisiljeni nekaj ur dodatnega in dopolnilnega pouka izvajati tudi v predurah.«

Izdelava urnika je v današnjem šolskem sistemu vse prej kot preprosta. »Ob izvajanju veliko izbirnih predmetov so ravnatelji pri oblikovanju urnika v zelo nelagodnem in težko rešljivem položaju,« pravi razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek z ljubljanske Filozofske fakultete. Vedno večjo količino učne snovi je treba uskladiti z vedno bolj natrpanim popoldanskim urnikom otrok in zahtevami staršev.

Starejši ko so otroci, bolj se njihov notranji ritem razlikuje od pričakovanega družbenega ritma. In starejši ko so otroci, intenzivnejši je ta pričakovani družbeni ritem. »Kot somnologinji in kot materi se mi zdi narobe, da se mladostnikom povečuje količina pouka in predur ravno v času, ko postajajo sove,« pravi dr. Gnidovec Stražišarjeva. »Sploh predure so za pubertetnika izjemno neprimerne.«

Že samo odprava predur, brez morebitne prestavitve uradnega začetka pouka, bi z vidika kolikor toliko zadovoljive količine spanca šolajočih se otrok pomenila ogromno. Že tako nezadosten spalni ritem namreč še dodatno vržejo iz tira. A to bi zaradi organizacijskih zahtev pomenilo, da bi se celoten pouk za vse učence prestavil za uro naprej. »Tega pa velika večina dijakov in staršev ne želi, ker bi to podaljšanje dijakom oteževalo ali celo onemogočalo različne dejavnosti zunaj šole,« je prepričan ravnatelj Gimnazije Bežigrad Ciril Dominko. Enako meni Marija Valenčak. »Domnevam, da v danih družbenih razmerah tega ne bi podprli niti starši, niti učenci, niti učitelji.«

Notranja ura mladostnikov ni usklajena z družbeno uro. Njihov cirkadiani ritem ni usklajen s cirkadianim ritmom družbe.

Najboljše za koga?

Očitno je, da je kronično pomanjkanje spanca težava, ki smo jo v sodobni družbi sprejeli kot nekaj samoumevnega in ki je manj pomembna od izpolnjevanja visokih pričakovanj okolja glede storilnosti in učinkovitosti. Za poznejši začetek pouka bi bile nujne nekatere prilagoditve delovanja širše družbe, na katere očitno nismo pripravljeni. Pa četudi si načeloma vsi želimo tistega, kar je najboljše za »naše otroke«.

»Z vidika otrok in njihovega sodelovanja pri pouku bi bilo smiselno razmisliti o kasnejšem začetku pouka,« pravi dr. Ljubica Marjanovič Umek. »Seveda bi kasnejši začetek pouka pomenil tudi kasnejši konec pouka, na to logiko pa se bomo morali v naši družbi šele navaditi. Nobene potrebe ni, da so otroci doma že ob dveh popoldne, saj tudi staršev takrat še ni doma.« Kot pravi, je generacija današnjih staršev navajena na urnik, ki so jim ga privzgojili, ko so bili otroci. Brez preloma pa se bodo vzorci neprestano obnavljali in prenašali iz generacije v generacijo. »Šola je namenjena otrokom, ne staršem. Neprestano prilagajanje in usklajevanje urnika staršev in otrok se mi zdi s tega vidika nesmiselno.« Malo večja neodvisnost in samostojnost bi bila celo zelo dobrodošla.