Populistično

Ob prispevku Populistično dr. Sreča Dragoša sem ob omembi možnosti javne polemike slišala, da naj to strokovnjaki razčistimo med štirimi očmi. Zdi se, da nekateri ljudje ne razumejo, da namen naših polemik ni, da prepričamo drug drugega, pač pa da javnosti prikažemo različne vidike oz. možnost različnih pogledov na situacijo. V tem smislu (p)odpiram širšo razpravo (in ne toliko žongliranja s številkami) med strokovnjaki, ki jo omenja dr. Tine Stanovnik v Mladini 4.9.2015. In če začnem pri njem: trdi, da ostaja ključni problem revščine brezposelnost, da je tveganje revščine šestkrat večje v gospodinjstvu, kjer ni polno zaposlenih. Tudi po moje je srž problema tu – a krivca za to vidim v sedanjem sistemu socialne varnosti, ki ga v tej obliki dr. Tine Stanovnik, kot eden njegovih pomembnejših tvorcev, dosledno zagovarja. Tudi tu je uporabna metafora Kavelj 22: 1) če si iz družine, kjer je kdo polno zaposlen, naš sistem socialne varnosti deluje, drugače pa ne. 2) V Sloveniji pa imamo še vedno več kot 110.000 brezposelnih, in zadnjih 8 let večinoma na razpolago manj kot 10.00 prostih delovnih mest na leto. Tu lahko dodatno samo še razpredamo o tem, kakšna so ta delovna mesta: o tem, da se je delež začasnih zaposlitev (16,5%) v skupnem številu zaposlitev v letu 2014 spet povečal, in da delež začasnih zaposlitev med mladimi (15–24 let) ostaja najvišji v EU. 3) In potem nekateri pač vztrajajo, da je to problem trga dela, in ne problem sistema socialnega varstva. Ali res? Ali ni tako, da bi sistem socialne varnosti moral biti učinkovit v družbi kot je, ne pa v takšni kot je bila ali kot bi si želeli, da bi bila. Mi sedaj prehajamo v postindustrijsko, ‘dvopetinsko’ družbo oz. družbi, kjer kalkulacije konkurenčnosti spremlja ‘jobless growth’. Dejansko je sedanji sistem socialne varnosti v tem trenutku mogoče zagovarja le, če se obenem zagovarja tudi sistem polne zaposlenosti. Ta pa je v naši družbi trenutno dosegljiv izključno s politiko krajšanja delovnega časa. Komplementarna in bolj ambiciozna rešitev sprememba sistema socialne varnosti, ki ob manjšanju revščine meri tudi na več svobodo, več podjetništva, manj korupcije, manj bolezni, manj šikaniranja in manj strahu v družbi pa je, seveda, uvedba Univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), ki je ljudem zagotovljen, ne glede na to, ali delajo ali ne, s kom živijo in koliko imajo premoženja.

Ko smo že pri premoženju … zakaj pa ne bi ljudje, takrat ko imajo dovolj premoženja in dohodkov prispevali v skupno blagajno? Kaj je narobe s principom, da družba osebi pomaga, ko si sama pomagati ne more, ta pa pomaga drugim, ko gre njej bolje … oz. ko je mrtva. Ali se temu reče posojilo, ki ga je treba vrniti, ali solidarnost ali socialnost ali kako drugače, verjetno ni pomembno. Zatika se seveda pri medgeneracijski solidarnosti oz. dedičih. A zdi se pravično, da deduje tisti, ki skrbi za starejše. Ali so to otroci ali družba oz. država, kot njena administrativna oblika. Dr. Dragoš temu oporeka, češ da bi morali prej kot revežem, vzeti bogatašem: bolj obdavčiti kapital, povečati davek na dedovanje. Tu se strinjam. Ne strinjam pa se, da zato, ker politično nismo dovolj močni, da bi naredili tisto kar je družbeno pravično, ko gre za bogataše, da bi zato družbeno pravične rešitve spregledovali pri revežih. Ali naj zato, ker največjih barab ne moremo spraviti v zapor, enostavno opustimo idejo pravne države?

Seveda pa ni vse v načelih. Veliko je tudi v načinu, kako se načela izvajajo. In tu slovenska država po pravilu zataji. Tako je arogantna in nesramna do politično nemočnih skupin prebivalstva, da se res pogosto zgodi, da tudi načeloma pravične rešitve v njihovem načinu izvajanju niso sprejemljive. (Podoben primer je npr. nepremičninski davek: nujen, pravičen, a se je doslej v pristopu in izvedbi pokazal kot družbeno nesprejemljiv.) V tem smislu se dr. Dragošu pri kritiki izvedbe sistema socialne pomoči pridružujem, še bolj pa pri predlogu, da se financiranje te problematike rešuje skozi spremembe pri dedovanju za vse sloje prebivalstva.

Širša javna razprava, kot izraz večje družbene senzibilnosti ob vprašanjih (socialne) države, bi lahko pomembno prispevala k boljšemu načinu izvajanja socialni politik, k boljšim rešitvam, pa tudi k boljšemu razumevanju državljanov, v kakšnem sistemu sploh živimo oz. želimo živeti.

Da ne bi Moore po svetu razglašal nebuloz naših diplomantov(!?), da je terciarno izobraževanje v naši državi zastonj!? Kot rečeno, ni pomembno kako se temu reče … a gre takole: družba (ne banka) omogoča mladim v Sloveniji, da doštudirajo, oni pa to kasneje družbi vrnejo v skladu s sprejetimi družbenimi normami. Tudi tu je opazen iste vrste problem – zelo razširjeno nerazumevanju načel po katerih je naša družba delovala in nereflektirana prilagoditev na spremenjene okoliščine.

Morda bi lahko začeli s ‘formalizacijo’ družbene pogodbe, da bi ljudje vedeli, ‘kdo pije in kdo plača’ v naši družbi, in za kakšne obveznosti oz. zneske gre. In to na vseh področjih javnih blagajn in javnih politik: zdravstva, pokojnin, izobraževanja in sociale. Če pa so se družbene norme v tem času spremenile, pa je potreben nov družbeni dogovor. A tudi za tovrstne zadeve potrebujemo široko javno razpravo. (In glede na to, kako se stvari razvijajo, lahko že zdaj začnemo v to debato vključevati tudi novoselce.)