Barjanski ranč

Posestvo Trnulja
Črna vas 265
Tel.: 041 610 522
V Trnulji kuhajo kosila vsako nedeljo od 12. do 18. ure, za druge dneve (in skupine) pa se je treba meniti posebej.

Ambient:
v topel les in velika panoramska, na Barje obrnjena stekla odeta domačija, z na pridušen volumen znižanimi slovenskimi popevkami v ozvočenju

Napitki:
vse je ekološko: od peščice vin, prek z ekstraktom konoplje odišavljenega piva do sokov in – pazi ti to! – bio-eko kole

Dostopnost:
po Ižanki pa na desno mimo Plečnikove cerkve do Trnulje, ki ima dovolj parkirnih mest in nobenih zaprek za gibalno ovirane

Fino:
osel in kozliček s pripadajočima omakama

Ne tako fino:
svinjski vrat

Če boste iz Trnuljine ponudbe izbrali za 30 evrov robe, si boste počasi morali začeti odpenjati pas.

»Ne se bat, ne bomo plezali po kozolcih!« je mlajše člane ogleduške ekspedicije miril starosta Konzumove seniorske sekcije, ko je ob govorjenju o konoplji, ki jo na barjanskem ekoposestvu Trnulja radi vključijo na meni za nedeljska kosila, na njih licih zapazil plašne poglede in rahlo bledico. Jasno mu je namreč bilo, da drugi starosta, Slavko Adamlje, ki je glavni v Trnuljini kuhinji, ve, kaj dela in kakšna konoplja se uporablja pri kuhi – navsezadnje je dolga desetletja komandiral Maxim.

In res se ta izkušena roka stare šole kaže tudi v prijetni vendelinski patini, ki jo nosi tako rekoč vsa Trnuljina košta, sicer kompletno opremljena z bio-eko certifikati. Poleg konoplje – tokrat smo v usta dali raviole, ki so bili zameseni z dodatkom njene moke, kopali pa so se v rahlo pregosti, skorajda že pirejasti omaki iz buče – sta glavni posebnosti lepo obnovljenega posestva na Barju meso doma vzrejenih oslov in koz. Vsebinsko in količinsko obilen prikaz oslovsko-kozlovskega mesoznanstva se je najprej demonstriral na bogatem narezku, kjer sta simpatije žela predvsem kozličkova salama in klobasa, oslovska hrenovka pa bi veliko bolj teknila, ako ne bi bila hladna. To velja tudi za rezine piščančjega fileja in svinjine, ne pa za sire – predvsem s pepelom posuta kremasta rulada iz nedolžnega mladega kozjega sira je bila za zajuckat fajn. Na lahkotnejši strani hladnega kroga za ogrevanje velja pohvaliti brokolijevo strjenko z mladim kozjim sirom, ki je ni krasil le pristen okus, ampak tudi v naših krajih redko videna ohranjena živo zelena barva, dokaz mojstrstva in preciznosti v kuhinji. Tema lahko pripišemo tudi pošteno, krepko in okusno kozličkovo juho s koščki mesa in korenja, čeprav ji je obilno odmerjena količina narezanih palačink odvzela nekaj malega karakterja in bistrosti.

Ampak najboljše nas je čakalo pri glavnih zalogajih – vse tri vrste mesa je sicer na poslednjo pot pospremil isti trio prilog: kompaktni zdrobovi žličniki ter staromamovsko obilno napolnjena fižolov in špinačni štrukelj, a so se po značaju vendarle zelo razlikovale. Rezine z dušenjem v nulo zmehčanega kozličkovega stegna so bile prelite z močno, bazično mesno omako, podobno sočne in mehke kose oslovskega mesa je sladkobno dišavila omaka z izabelo, osveževalo pa dušeno rdeče zelje, v sladko smetano vmešana kolerabica pa ni zmogla prekriti presušenosti svinjskega vratu. Ampak okej, korajžnejši jedci so bili za naročilo nenavadnejših sort mesa nagrajeni z res odlično pripravo, tako kot smo dovolj žmohta dobili s cukrarijami ob koncu – osvežilnim domačim jogurtno-malinovim sladoledom, s čokolado obilno prelito, sicer pa sočno fižolovo (res je!) torto in velikoprofilnim ajdovim štrukljem, prelitim z medom in polnjenim s tropinami – kolateralno koristjo, ki posestvu ostane po hladnem stiskanju orehovega olja. Že res, da se kakšna jed tu in tam zazdi malo demode, ampak celoten vtis, z ambientom, ekološko doslednostjo in lahkotnim špancirjem po posestvu vred, je vendarle vreden preverbe našega bralstva.