Manekenke s težo

Manekenka z več kot sto kilogrami je bila še pred leti nekaj nepredstavljivega, zadnje čase pa doživljamo pravi razmah manekenk z baročnimi oblinami. Med trenutno najbolj izpostavljenimi je 30-letna Američanka Tess Holliday, ki prihaja iz mesteca v Misisipiju. Za njenim obilnim telesom, obrazom klasične lepotice in cvetočo kariero se skriva pretresljiva življenjska zgodba.

Najtežja med manekenkami ni imela ravno najlažjega otroštva. Odraščala je v prikolici in doživela noro število selitev po različnih krajih (po enih navedbah štirideset, po drugih celo šestdeset). Starša sta se ločila, ko je bila Tess stara osem let, mamo je le leto kasneje zaročenec ustrelil v vrat, preživela je, a ostala paralizirana. Med materinim okrevanjem je Tess z njo in bratom leta živela v prikolici na vrtu starih staršev. Takrat je začela tolažbo iskati v hrani.

Pri šestnajstih je pustila šolo, kjer je bila žrtev zasmehovanja zaradi debelosti, doma v prikolici in mame na vozičku. Dvajsetletna je rodila sina, kot samohranilka delala v trgovini Walmart, nato pa sledila svojim sanjam in se iz Misisipija preselila v Seattle. Najbolj od vsega si je želela postati manekenka, a so jo na avdicijah vselej zavrnili kot prenizko in pretežko. Vse se je spremenilo pred petimi leti, ko so jo izbrali za obraz, s katerim so v oglasnih sporočilih promovirali televizijsko dokumentarno serijo Heavy o ljudeh, ki bijejo bitko s kilogrami.

Hollidayeva, ki danes živi v Los Angelesu, nosi konfekcijsko številko 52 (ameriško 22). Pri 165 centimetrih višine in 130 kilogramih njen indeks telesne mase znaša 47,8, kar pomeni debelost tretje, najvišje stopnje. Letos je podpisala pogodbo s sicer konvencionalno modno agencijo Milk Model Management iz Londona, ki ima tudi oddelek z močnejšimi modeli. Ob tej prelomnici v svoji karieri je prevzela priimek zaročenca Nicka Hollidaya, s katerim naj bi se poročila oktobra. Rodila se je kot Ryann Hoven, kasneje pa je, ko je ustvarjala svoj profil za Facebook, postala Tess Munster, pri čemer si je priimek nadela po ameriški teve seriji iz šestdesetih The Munsters. Zasluge za Tessino priljubljenost in uspeh mediji pripisujejo prav njeni aktivnosti na družbenih omrežjih, kjer ima ogromno sledilk in sledilcev.

Obožuje Harryja Potterja, Disneyland in tatuje. Med številnimi, ki jih ima na svoji koži, so tudi njene vzornice: Miss Piggy iz Muppet showa, Dolly Parton in Mae West. Zavzema se za pozitiven odnos do telesa in spremembo uniformnih lepotnih standardov, zato je pred tremi leti ustanovila gibanje #eff your beauty standards (#odjebite s svojimi lepotnimi standardi), katerega glavni moto je, da je ženska lahko čudovita ne glede na svojo velikost oziroma številko konfekcije. »Nimam se zgolj za manekenko,« je povedala za časnik The Guardian, »sem blagovna znamka.«

Kljub svojemu uspehu manekenka Tess Holliday ostaja žrtev spletnega sovraštva, nenehnega zasmehovanja zaradi debelosti, kritik in obtožb o promoviranju nezdravega načina življenja.

Kljub svojemu uspehu ali pa prav zaradi njega je Tess Holliday tudi žrtev spletnega sovraštva, nenehnega zasmehovanja zaradi debelosti, kritik in obtožb, da promovira nezdrav način življenja. »Ljudje na internetu postanejo jezni, ko vidijo debelo dekle v kopalkah ali spodnjem perilu, ne morejo si pomagati,« pravi v dokumentarcu Plus sized wars, ki so ga konec aprila predvajali na angleški televiziji Channel 4 in prikazuje tržni oportunizem ponudnikov oblačil za močnejše postave v Veliki Britaniji. Ti so prisluhnili pomlajeni ciljni skupini obilnejših potrošnic – kar 60 odstotkov britanskih najstnic je namreč predebelih – ter začeli prodajati bolj trendovska oblačila v večjih konfekcijskih številkah, to pa je za sabo potegnilo potrebo po obilnejših manekenkah.

Nedosegljivost obstoječega ideala

V družbi, ki je obsedena z mladostjo, vitkostjo in telesnim videzom nasploh in v kateri ni lahko biti ženska, je še težje biti obilna ženska. Po eni strani naj bi se ženske bolj identificirale s svojim telesom, po drugi mediji in družba nanje izvajajo večji pritisk kot na moške, čeprav seveda pritiskajo tudi na slednje. Ali kot je poročanje medijev o tem, da je nekdanji atlet Bruce Jenner s fotografijo Annie Leibovitz na junijski naslovnici revije Vanity Fair stopil iz omare kot ženska in postal Caitlyn Jenner, v svojem šovu komentiral komik Jon Stewart: »Caitlyn, ko si bila moški, smo lahko govorili o tvoji atletskosti, o tvoji podjetniški sposobnosti ... Zdaj, ko si ženska, je vse, kar nas zanima, tvoj videz.«

Povsod prisotna poplava podob idealiziranih teles v množičnih medijih, oglasih in izdelkih popularne kulture načenja samopodobo in samozavest žensk, ki ne ustrezajo lepotnim normativom, saj jim ti pomenijo referenco za ocenjevanje in vrednotenje lastnega telesa. »Boj z industrijo vseh teh podob je težek, saj nam zlezejo pod kožo že od majhnega, šola pa na področju ozaveščanja tega ne dela nič,« je kritična dr. Metka Kuhar, socialna psihologinja in komunikologinja, avtorica pronicljive knjige V imenu lepote.

Nobena od ženskam namenjenih revij na primer ne razkriva, da naj bi imel le en odstotek žensk naravni potencial za obliko telesa, kakršna danes velja za idealno: polne prsi, raven trebuh, deški boki ter vitka in čvrsta stegna. To je razumljivo, če vemo, da preostalih 99 odstotkov žensk predstavlja idealne potrošnice, ki jih nagovarjajo oglasi in oglasni članki v taistih revijah. Tistim, ki so kronično nezadovoljne s svojim telesom, je lažje prodati vse možne izdelke in storitve, ki naj bi jih »popravili« in jih čim bolj približali temu, kar velja za normalno, privlačno, zaželeno.

Stoletje diktata vitkosti

Američanka Wallis Simpson, zaradi katere se je britanski kralj Edvard VIII. leta 1936 odpovedal prestolu, naj bi izjavila, da ženska nikoli ne more biti preveč bogata ali preveč vitka. Ideal vitkega telesa poznamo šele približno sto let in sovpada z večjo emancipacijo žensk. V obdobju prvega feminističnega vala so ženske same prevzele ideal deškega telesa kot upor dotedanjim idealom ženskosti. Začele so nositi kratke pričeske, si povezovati prsi, se oblačiti v mini krila in kazati noge, kar je pripeljalo tudi do začetka depilacije, hkrati pa do imperativa vitkih nog. To, kar je takrat delovalo kot nekakšna osvoboditev žensk, pa se je kasneje obrnilo proti njim, saj so mnoge med njimi postale sužnje novih lepotnih norm.

Stoletje, ki je ženskam prineslo več pravic in več možnosti v izobrazbenem in profesionalnem smislu, jim je hkrati prineslo tudi več prikritega nadzora in več sramu; uniformen in nedosegljiv lepotni ideal namreč ponuja veliko možnosti, da se svojega telesa sramujejo. Funkcijo socialnega nadzora nad žensko in njenim telesom so prevzeli množični mediji, popularna kultura in oglaševanje s prikazovanjem tega, kar naj bi bilo normalno in splošno zaželeno. Vzpon potrošniške kulture je popredmetil žensko telo, ki je postalo nekaj, kar se da izdelati, dodelati, popraviti, oblikovati, izklesati, nadzorovati – za vse našteto namreč obstaja nešteto lepotnih praks, od kozmetičnih tretmajev in pripomočkov do telovadb in »duhovnih« svetovanj. Le kupiti jih moramo.

Nobena od ženskih revij ne pove, da naj bi imel le en odstotek žensk naravni potencial za obliko telesa, kakršna velja za idealno: polne prsi, raven trebuh, deški boki ter vitka in čvrsta stegna.

Vitko telo ženske je tako s pomočjo modne industrije in množičnih medijev vse bolj postajalo odraz posameznice, ki naj bi bila aktivna, odgovorna in uspešna. Debelost pa je postala ožigosana kot znak lenobe, šibkosti, pomanjkanja volje, nediscipliniranosti in nezmožnosti samonadzora, pa čeprav je mnogokrat predvsem posledica služenja sistemu in družini, posledica potrošništva, prevladujočega sedečega načina življenja, bolezni ali pa naravnega kopičenja maščobe zavoljo reprodukcijske funkcije. Nazadnje je šla diktatura vitkega stasa celo tako daleč, da so z izrazom »plus-size«, ki so ga nadeli močnejšim postavam oziroma večjim konfekcijskim številkam, začeli označevati kar vse manekenke, ki so imele konfekcijsko številko večjo od 36. Mnoge so se temu vztrajno upirale in uporabljati so začeli korektnejši izraz ženske z oblinami.

Zadnja leta smo vendarle vse bolj priča tudi kritikam na račun presuhih teles. V nekaterih državah je celo dokončno odklenkalo manekenkam, ki so pretirano, nezdravo suhe. Spomladi je francoski parlament sprejel zakon, po katerem indeks telesne mase manekenk ne sme biti nižji od 18, saj naj bi pretirana vitkost kot ideal lepote pri dekletih in ženskah spodbujala motnje prehranjevanja, kot je anoreksija. Podoben zakon že od začetka leta velja tudi v Izraelu, le da so tu jeziček indeksa telesne mase nastavili na 18,5, kar je spodnja meja intervala, v katerem je normalna telesna teža. Izrael in Francija sta se tako pridružila Italiji in Španiji, kjer so presuhe manekenke z modnih pist odstranili že pred leti. Podobne spremembe se obetajo tudi v Veliki Britaniji. Tam je na primer po pritožbi ene od bralk zaradi oglasa v otoški izdaji revije Elle britanski oglaševalski samoregulatorni organ ASA (Advertising standards authority) v začetku junija preprečil nadaljnjo objavo oglasa za blagovno znamko Yves Saint Laurent, ki je prikazoval pretirano suho na tleh ležečo manekenko z izstopajočimi rebri in obsegom stegen, ki je bil približno enak kot obseg njenih kolen.

A še vedno je kritik na račun presuhih teles bistveno manj kot kritik na račun tistih obilnejših. S tem smo priča svojevrstnemu paradoksu. Telesni ideal postaja vse vitkejši, sočasno pa povprečna telesna teža prebivalstva v zahodnem svetu narašča, kar pomeni, da ideal dosega vse manj ljudi. Povprečna ženska konfekcijska številka se vztrajno povečuje; v ZDA je, prevedeno v evropske oznake, že 46, v Veliki Britaniji le številko manj. In pred to realnostjo si ne modna industrija ne množični mediji ne morejo več zatiskati oči, saj so konec koncev odvisni od potrošnic svojih izdelkov in medijskih vsebin.

Resnične ali navidezne spremembe?

Prav zato, ker so modna, kozmetična in še kakšna industrija v tem le zaslutile tržni potencial, se je vse skupaj verjetno začelo spreminjati, pa čeprav zlagoma. Rahlo se je začel odpirati tudi medijski prostor. V zadnjih letih so se pojavili prvi modni časopisi za mlajše ženske močnejših postav, na primer britanski Slink. Na Japonskem je lani začela izhajati revija La Farfa, s pomočjo katere želijo obilnejša dekleta destigmatizirati debelost in zase uveljaviti izraz »marshmallow girls«, skovan iz angleškega poimenovanja za penaste slaščice. Tudi suhljate modne blogerke so dobile svoje močnejše različice, kot je Gabi Gregg z blogom Gabi Fresh. Trend so pograbile tudi nekatere velike znamke oblačil, ki imajo zdaj svoj »plus-size« oddelek. Ne pozabimo na realnejše lutke za oblačila v trgovinah ali pa na kampanje kozmetičnih multinacionalk, kot je recimo Dove, ki naj bi častile raznolikost teles, a pri katerih se moramo vedno znova opomniti, da ženske še vedno obravnava kot potrošnice in od njih zahteva vsaj nakup izdelkov za gladko in čvrsto kožo, če že ne idealno, vitko telo.

In ker vse skupaj prerašča v pravi fenomen, so začeli tudi mediji, ki so dotlej promovirali izključno vitka telesa, svoj prostor odmerjati ženskam močnejših postav. Na avgustovski naslovnici ameriške revije Women’s Running so prvič v zgodovini športnih revij objavili obilnejšo tekačico, čast je pripadla osemnajstletni fotomodelki močnejše postave Erici Schenk. Tovrstne naslovnice so bile doslej rezervirane za vitke in izklesane, kar je ohranjalo stereotip, da tečejo le vitke ženske ali tiste, ki si takšne želijo postati.

Trend je dojela tudi revija Sports Ilustrated, kjer se je kot prvi model močnejše postave v petdesetletni zgodovini posebne pomladne izdaje revije z ženskimi kopalkami letos pojavila bohotnejša Ashley Graham, ki ima tudi svojo blagovno znamko spodnjega perila v večjih številkah. V težki kategoriji supermanekenk je zadnje čase pogosto na tapeti še Denise Bidot s konfekcijsko številko 46, ki je za spletno trgovino s kopalkami za ženske z oblinami Swimsuits for all pred kratkim posnela kampanjo Beach body. Not sorry. Vse objavljene fotografije iz te kampanje so neretuširane, v videu pa se Bidotova z vsemi svojimi kilogrami, strijami in celulitom vred zapeljivo preteguje na plaži.

To, da bi v množičnih medijih, oglasih, filmih in videospotih končno sprejeli dejstvo, da ženske obstajajo v vseh možnih velikostih in proporcih, se zdi še zelo zelo daleč.

Pa se je, kljub temu da v medijih pogosteje opazimo telesa, ki niso izključno koščena, in da je bohotnejših modelov vse več, tudi zares kaj spremenilo? Navsezadnje močnejših manekenk – ob že naštetih moramo omeniti tudi Avstralko Robin Lawley, ki je prav tako nastopila v omenjeni izdaji revije Sports Illustrated in si je oznako super-size prislužila predvsem zaradi svoje višine, visoka je namreč skoraj 190 centimetrov – spet ni tako veliko. In zato se po svoje še vedno zdijo zgolj kurioziteta, tako kot recimo Madeline Stuart, avstralska manekenka z Downowim sindromom, ali temnopolta kanadska manekenka Chantelle Brown-Young, znana tudi kot Winnie Harlow ali Chantelle Winnie, ki ima kožno bolezen vitiligo, zaradi katere pride do depigmentacije in zaradi katere ima po obrazu ter telesu velike svetle lise. Po drugi strani so, čeprav maloštevilne, te manekenke še kako pomembne, saj so na družbenih omrežjih spodbudile samozavestno samorazkazovanje žensk, ki se razlikujejo od tega, kar nam prodajajo kot lepotni ideal. »Ne vem, ali se imam za plus-size manekenko,« zase pravi Robin Lawley, »imam se le za manekenko, res pa je, da skušam pomagati vsem ženskam, da bi sprejele svoja telesa, kakršnakoli že so.«

Najnovejši trend na modnih pistah jesenskih modnih tednov v New yorku in Londonu so bili tudi tako imenovani nodeli ali ne-modeli. Pozornost množičnih medijev pa še vedno ostaja drugje. Različni pisci in komentatorji goreče razpravljajo predvsem o tem, da so modeli močnejših postav škodljivi, ker naj bi spodbujali prenajedanje in z destigmatizacijo debelosti vplivali na nezdrav način življenja. Prav zato se je težko znebiti občutka, da pri trendu obilnih manekenk, ki ga zaznavamo zadnje leto ali dve, ne gre toliko za redefiniranje idealov lepote in sprejemanje različnosti ženskih teles kot za preusmerjanje pozornosti od ene skrajnosti k drugi.

To, da bi v množičnih medijih, oglasih, filmih in videospotih končno sprejeli dejstvo, da ženske obstajajo v vseh možnih velikostih in proporcih, pa se zdi še zelo zelo daleč.