Boris Bežan

»Arhitekture ne študiramo, da bi imeli dobro plačo«

O nekaterih arhitekturnih birojih se v slovenskih medijih piše veliko, o drugih skoraj nič, čeprav bi si to zaslužili. Med medijsko po krivici zapostavljenimi je tudi biro MX_SI. Gre za uspešno mednarodno navezo slovenskih in mehiških arhitektov v Kataloniji pod vodstvom Borisa Bežana. Ta je po študiju arhitekture v Ljubljani odšel na magistrski študij v Barcelono in tam ostal. »Za selitev v Barcelono sem se odločil predvsem, da bi pridobil znanje, ki ga je bilo v tistih časih v Sloveniji težko pridobiti, saj skorajda ni bilo arhitekturnih birojev, ki bi se ukvarjali z večjimi, kompleksnejšimi ali mednarodnimi projekti.« Sprva je delal v priznanem katalonskem arhitekturnem biroju in se je ukvarjal s projekti v Nemčiji in na Nizozemskem, leta 2006 pa je z Maro Partido, Monico Juvero in Héctorjem Mendozo ustanovil biro MX_SI. Ker sprva niso imeli veliko povezav z zasebnimi naročniki, so večino dela pridobili na težji način – na odprtih javnih natečajih. MX_SI je razmeroma majhen biro, poleg ustanoviteljev sta v njem zaposlena le še dva, največ trije ljudje, vendar ima dobro razvejeno mrežo zunanjih sodelavcev. Majhnost je lahko tudi prednost. »Ker smo majhni, se lahko dodobra posvetimo vsakemu projektu,« pravi Bežan. Za izjemne arhitekturne stvaritve, ki jih odlikuje tankočutna umestitev v prostor in ki presegajo minljivost časa, so bili že večkrat nagrajeni, tudi s Plečnikovo nagrado, najvišjim priznanjem, ki ga podeljuje Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije. Nagrado so prejeli za paviljon Muzeja Göste Serlachiusa v Mäntti na Finskem.

Mar arhitekte sploh še potrebujemo, saj na spletu najdemo poplavo tipskih rešitev in programov, ki omogočajo izris stanovanja ali hiše?

Tako kot pri drugih profesionalnih storitvah je tudi pri arhitekturi od zahtevnosti projekta odvisno, ali smo sami, s svojim znanjem, kos dani nalogi. Po navadi ne potrebujemo električarja, da nam zamenja žarnico, niti zdravnika, da pozdravi prehlad. Pri arhitekturi je podobno, saj tipski projekti znižujejo stroške. Spletni programi omogočajo preproste izrise, vendar so to samo orodja, potreben pa je tudi tisti, ki misli, kaj je treba narisati. Arhitekta za projektiranje enodružinskih hiš navadno najamejo samo ljudje, ki želijo hišo, drugačno od tipske. Pri projektiranju kompleksnejših nalog, kot so stanovanjski bloki in javne zgradbe, pa brez arhitekta ne gre.

Kako odgovarjate na očitek, da ste arhitekti predragi?

Vsi si želimo, da bi bilo vse cenejše ali da bi bile plače višje. Večinoma arhitekture ne študiramo, da bi imeli dobro plačo, niti ne zaradi ekonomske stabilnosti. V primerjavi z večino drugih poklicev arhitektura nima nikakršne ekonomske prednosti. Če želimo znižati stroške gradnje, je ekonomsko najučinkoviteje, da premislimo, kaj resnično potrebujemo, kako optimizirati prostor, kako zmanjšati stroške vzdrževanja in kako oblikovati prostor tako, da se bomo v njem dobro počutili. Ker je znanje posameznikov omejeno, potrebujemo storitve dobrih strokovnjakov, to pa na dolgi rok poceni projekt, poleg tega se izognemo napakam, ki so pri gradnji lahko zelo drage.

Ali arhitekti po nepotrebnem zapletate?

Seveda obstajajo arhitekti, ki po nepotrebnem zapletajo, tako kot to velja tudi za druge poklice. Recimo, pravniki pišejo vse bolj zapletene zakone, inženirji projektirajo vse bolj zapletene stroje, tudi učitelji skušajo uvajati vse bolj zapletene učne programe. Vse na svetu je nekako čedalje bolj zapleteno, kompleksno in manj razumljivo za posameznika, saj je zmogljivost individualnega znanja omejena, zato po navadi mislimo, da se pri poklicih, ki jih ne razumemo najbolje, preveč zapleta. Pa vendar je vse to ‘zapletanje’ potrebno za izdelavo čim bolj sofisticiranih rešitev in produktov oziroma razvoja. Včasih je bil arhitekt sposoben projektirati statiko, akustiko, napeljavo, voditi gradbišče ... Danes je za srednje zapletene projekte potrebnega že toliko znanja, da je arhitekt le še projektant arhitekturne rešitve in koordinator velike skupine strokovnjakov za posamezna specifična področja. Po svoje je njegova vloga vse bolj podobna vlogi filmskega režiserja, ki ima široko splošno znanje, saj le tako lahko usklajuje celotno skupino.

Kaj dobro arhitekturo loči od slabe?

Dobra arhitektura je zasnovana na treh vrednotah, ki so splošne v evropskem prostoru. To so dialog s prostorom, v katerega je objekt umeščen, funkcionalno optimalna rešitev prostorov in njihove distribucije ter estetika prostora. Nekateri dobri projekti so močnejši v eni od vrednot, ne da bi zanemarjali preostali dve. Slaba arhitektura zame ni tista, ki ji manjka ena od opisanih vrednot, temveč arhitektura z antivrednoto: da recimo poslabša prostor, v katerega je umeščena, ne funkcionira ali pa nas njen estetski prostorski izraz odvrača.

Bi morala biti arhitektura danes bolj etična kot estetska?

To je bila tema zadnjega arhitekturnega bienala v Benetkah. S tem geslom je bilo mišljeno, da se večji poudarek nameni skupnemu prostoru naselij in ne toliko samim zgradbam, predvsem glede na sporne spremembe mest na primer v Južni Ameriki. Vendar je problematika teh mest zelo drugačna kot problematika evropskih mest, saj gre tam za razvoj mest po vzorcu razpršenih naselij, ki so ograjena z varnostnim zidom. Tak razvoj pomeni pomanjkanje kakršnegakoli odnosa do skupnega grajenega okolja. Ena od velikih vrednosti dobre arhitekture je prav dialog z okoljem, v katero je ta arhitektura umeščena, tako da zgradba ‘gradi’ okolico. Za evropsko arhitekturo bi to lahko pomenilo, da je treba bolj poudariti prav to arhitekturno vrednoto.

Kako je recesija vplivala na arhitekturo in arhitekte?

Gospodarska kriza ni neposredno vplivala na arhitekturo kot stroko, saj je ta zelo stara in je preživela že res veliko svetovnih kriz. Pokazala pa je na globok prepad med povpraševanjem in ponudbo arhitekturnih storitev na trgu, saj je recimo v Španiji in v drugih državah južne Evrope velika večina arhitektov realno brezposelna.

Kakšen je odnos Slovencev do prostora, če ga primerjamo z odnosom drugih narodov?

Glede na moje izkušnje je odnos v vsej Evropi, razen redkih izjem, dokaj podoben. Poznam le ekscese na lokalni ravni, recimo postavljanje visokih blokov in stolpnic na španski ali portugalski obali. V Sloveniji je predvsem sporna razpršena pozidava enodružinskih hiš, kar je dokaj neekološka gradnja, saj je za gradnjo in vzdrževanje takšnih hiš ter dostop do njih potrebno bistveno več energije kot za strnjeno gradnjo. Dober primer pomanjkljivega zavedanja tega ekološkega problema je, da so te na splošno energetsko potratne, vendar gledano samo z vidika ogrevanja energetsko učinkovite – recimo pasivne hiše. Prav tako ni učinkovita prostorsko-lastniška zakonodaja, ki bi omogočala bolj strnjeno gradnjo.

Kakšna je razlika v odnosu do arhitekture med Slovenijo in Španijo?

Danes bistvenih razlik ni, pred leti pa je bilo predvsem zelo očitno, da v Španiji ni bilo naročnikov, ki bi želeli ‘stilsko’ arhitekturo, na primer podeželsko, antično in podobno, saj je bila ‘sodobnost’ zelo cenjena, predvsem zaradi modernizacije celotne države po izhodu iz zastarelosti, v katero je zašla pod režimom diktatorja Franka.

Leta 2008 ste zmagali na natečaju za prenovo tovarne Rog v Ljubljani. Zakaj ta projekt še danes ni uresničen?

Deloma je za to kriva gospodarska kriza, deloma pa to, čemu dajeta mesto in država prednost pri vlaganju v infrastrukturo. Škoda je, da Slovenija nima niti enega centra za spodbujanje kreativne industrije, čemur je bil navsezadnje namenjen Rog. Prav tako je škoda, da tako kakovosten mestni prostor, kot je nabrežje Ljubljanice ob turistično obleganem Zmajskem mostu ni namenjeno drugemu kot parkirišču, saj to pomeni tudi velik neizkoriščen ekonomski potencial. Upam, da bosta mestna uprava in država v bližnji prihodnosti vendarle našli ustrezno rešitev tudi za ta žgoči problem.