Visokogorski arhitekturni biser

Projekti v visokogorju so za arhitekte, statike in oblikovalce poseben izziv. Da razmere, na katere vplivajo veter, sneg, nevarnost plazov, razgiban teren, sonce in viharji, narekujejo posebne arhitekturne oblike in zasnovo konstrukcij, pa tudi posebno izbiro materialov, se dobro zavedajo v arhitekturnem biroju Ofis, ki ga vodita Rok Oman in Špela Videčnik. Pravita, da je zanju slovenska alpska arhitektura prav poseben ustvarjalni izziv.

Tako ne preseneča, da smo ravno zaradi njiju, pa tudi zaradi požrtvovalnosti številnih drugih posameznikov, prostovoljcev, v slovenskih gorah dobili pravi visokogorski arhitekturni biser – sodobno oblikovan leseni bivak, ki je postavljen pod Skuto, tretjim najvišjim vrhom Kamniško-Savinjskih Alp, natančneje na Malih podih, na višini 2070 metrov. Čeprav je bivak po namembnosti strogo funkcionalen objekt – zagotoviti mora predvsem varno začasno zatočišče pred slabim vremenom in prostor za počitek –, ima ta pod Skuto hkrati močno estetsko noto in se precej razlikuje od drugih bivakov, ki jih najdemo v slovenskih gorah.

Pod mentorstvom Roka Omana in Špele Videčnik so se naloge lotili študentje šole za arhitekturo na Harvardovi univerzi v ZDA. Upoštevaje tradicionalno alpsko arhitekturo, stavbne elemente, materiale, strukture in oblike so zasnovali 14 projektov, na podlagi katerih bi v gorah lahko zrasli novi bivaki. Nazadnje je bila, kot pravita arhitekta, za postavitev izbrana različica, pri kateri so najbolje povzete značilnosti strme dvokapnice, ki zaznamuje številne tradicionalne lesene gradnje v slovenskih gorah.

Z zamislijo, da bi zavetišče postavili nekje nad Bohinjem, se je Videčnikova obrnila na alpinista Anžeta Čokla; ta je v projekt vnesel predvsem praktične izkušnje, z njimi pa tudi potrebno funkcionalnost, ki je za takšne strukture nujna. Čokl je sicer predstavil zamisel za rekonstrukcijo bivaka nad dolino Vrat, potem pa so bili že skoraj dokončan in tja namenjen bivak po spletu okoliščin primorani postaviti pod Skuto, kjer je nadomestil starega, ki je več desetletij kljuboval času in ekstremnemu vremenu.

Bivak pod Skuto sestavljajo trije moduli. Prvi je namenjen vstopu, shrambi in pripravi skromne večerje. Drugi omogoča spanje in je hkrati prostor za druženje. V zadnjem moduli pa je pograd, namenjen spanju. »Z obeh strani se skozi panoramsko steklo odpira prelep pogled v dolino in na Skuto,« pravita arhitekta. Čokl, ki je zaradi dokumentiranja projekta že prenočil v novem bivaku, pa dodaja, da je bila to ravno zaradi velikih steklenih površin prav posebna izkušnja, še posebej v jasnih nočeh, ko je veliko nebesne aktivnosti: »Zares fantastičen občutek je leže opazovati nebo iz varnega, toplega zavetja.«

Strešna oziroma fasadna obloga je ekološka, reciklirana, po barvi in strukturi spominja na okoliške skale. Steklo, ki so ga uporabili, je močno, troslojno, debeline pa so dimenzionirane in preračunane glede na predvidene močne vetrove in snežno obtežbo, zaradi katere bi se konstrukcija lahko rahlo upognila. Poskrbeli so tudi za deljena vhodna vrata za nujne primere, če bi veter s snegom zametal bivak, tako da bi bilo vendarle mogoče priti vanj skozi zgornji del in se skriti pred mrazom.

Notranjost je asketska. Narejena je iz macesna – prijetna in topla. »Oblikovanje interjerja narekuje skromnost, povsem je podrejeno funkciji, ki mora v minimalnem prostoru zagotavljati zavetje in prenočišče osmim planincem,« pojasnjuje Videčnikova. Funkcionalne podrobnosti v notranjosti bivaka vključujejo vse, od kljukic za obešanje oblačil do klopi za sedenje in druženje, površin pod klopmi za spravilo opreme pa površine za pripravo skromnega obroka na lastnem kuhalniku ... »Prav zaradi tega je pomembno tudi zračenje, da se prepreči zastrupitev z ogljikovim oksidom, ki nastaja ob gorenju plinskega kuhalnika, kakršnega nosimo v gore,« dodaja Čokl.

In čeprav je objekt majhen, pripominja Videčnikova, je bil z vidika načrtovanja, logistike in umestitve zahteven za vse sodelujoče, ki jih je bilo več kot 60, večinoma strokovnjakov, ki imajo sicer izkušnje z gradnjami v bistveno večjih merilih: »Visokogorske razmere, kot so pogosti vetrovi, hitro spreminjajoče se vreme in predvsem izpostavljena lokacija, terjajo posebne priprave in znanja ter previdnost.«

Bivak so zato sestavljali kar dvakrat, pripoveduje Čokl. »Najprej v celoti v dolini, da so bili vsi elementi sestavljeni in so preverjeno sodili drug na drugega, saj popravnega izpita v gorah ni. Nato pa še v gorah, kjer je celotna montaža potekala ob pomoči helikopterja.« Za to zapleteno visokogorsko montažo sta bila najzaslužnejša Matevž Jerman in Davor Rozman skupaj s prostovoljci iz Alpinističnega odseka Ljubljana Matica, pomagali pa so jim tudi piloti Slovenske vojske in ljubljanske postaje Gorske reševalne zveze Slovenije.

Dela na bivaku še niso povsem končana, zato planinci praviloma še ne morejo prenočiti v njem. Kdaj bo pripravljen za uporabo, bo objavljeno na spletni strani Alpinističnega odseka Planinskega društva Ljubljana Matica, ki bivak upravlja. Kljub temu so ga nekateri že preizkusili, in kot užaloščen ugotavlja Čokl, so se v le nekaj dni »starem« bivaku že pojavili ovitki bonbonov, folija za sendviče, kar precej je bilo tudi zemlje in, najbolj žalostno, umazanije s podplatov gorskih čevljev, ki se je neusmiljeno zažrla v čudoviti macesen interjerja. A takšna začasna zatočišča, v katerih se zgolj prebije noč ali prevedri nevihta, bi vendarle morali zapustiti takšna, kot smo jih našli, in jih ne bi smel izkoriščati za nekakšno brezplačno počitniško namestitev.

V slovenskih gorah je sicer več kot ducat bivakov. »Večino so jih pred desetletji gradili alpinisti, ponekod tudi lovci ali celo jamarji,« pravi Čokl, ki meni, da bi bilo počasi koristno zamenjati predvsem tiste najstarejše bivake, seveda premišljeno in skladno z zmožnostmi. »Večina jih sicer še vedno ustreza namenu, a tako kot so predniki bivake gradili tudi za rodove, ki še prihajajo, je odgovornost današnjih rodov, da za seboj pustimo lične, v gorski svet lepo vpete in predvsem kakovostno zgrajene objekte, ki jih bodo lahko uporabljali zanamci.«

V tujini zadnja leta celo v najvišjih gorskih predelih postavljajo izjemno vpadljive bivake, najrazličnejših – tudi zelo futurističnih oblik. Med njimi nekakšna cevasta poslopja, ki so razmeroma udobna. Rešitve so v različnih državah ali celo na posameznih gorskih območjih v isti državi različne. Ponekod so bivaki zgolj »votla škatla«, v kateri ni ničesar, še odej ali pogradov ne, drugod so opremljeni s sončnimi celicami, ki omogočajo zasilno razsvetljavo in polnjenje telefonov, imajo veliko steklenih površin, kuhalnik, udobna ležišča z odejami in vzglavniki ...

A za takšne visokogorske projekte v Sloveniji ni veliko posluha. Še tam, kjer bi se dalo kaj narediti, se najdejo posamezniki in interesne skupine ljudi, ki živijo ujeti v nekih drugih časih in ne želijo ali pa nočejo razumeti, da gre čas naprej – tudi v gorah. Čokl je prepričan, da je skupaj z nekaterimi drugimi nerazumnimi omejitvami tudi to krivo, da je splošno stanje slovenskih (visokogorskih) koč danes porazno. Vsaj če jih primerjamo s tistim v sosednji Avstriji in z drugimi (visokogorskimi) kočami v Alpah. Novi bivak pod Skuto je zato še toliko dragocenejša pridobitev.