Jazz Slovenia 2015: Čas za improvizacijo

V 32. številki Mladine se je vašemu ocenjevalcu glasbenih edicij Veljku Njegovanu zapisala dezinformacija, ki jo je potrebno odpraviti.

V predzadnjem odstavku članka, v katerem sicer z naklonjenostjo piše o razkošnem albumu Jazz, Slovenia 2015, Čas za improvizacijo edicije SIGIC, je napisal: ...“njeni predstavniki (namreč – oni jazzovske ustvarjalnosti) pa se šolajo na mednarodno priznanih šolah jazza ..., saj teh v Sloveniji še nimamo.”

To seveda ni res: V Ljubljani že štiriindvajseto leto izjemno uspešno deluje Oddelek za jazz, ki je v šolskem letu 1992/93 začel svojo pot kot samostojna šola srednje stopnje pod pokroviteljstvom Društva glasbenikov Slovenije, v naslednjem letu pa kot oddelek v okviru Srednje glasbene in baletne šole Ljubljana, ki je pred osmimi leti postala Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana.

Program pouka kot tudi način dela na tem oddelku je skoraj identičen in zlahka primerljiv z večino podobnih jazzovskih konservatorijev, kolidžev in kar je še podobnih poimenovanj za “mednarodno priznane šole”.

Z Oddelkom za jazz smo ustanovitelji jazzovskega pouka pri nas takrat Slovenijo postavili na zemljevid sodobnih, odprtih držav, nekaj let pozneje smo postali tudi del splošne mature iz glasbe. Da lahko naši dijaki maturirajo iz jazz glasbe je svetovni unicum in dejstvo vredno ponosa, če bi v Sloveniji kdo na lastni ponos kaj dal.

Da je napaka kritika Veljka Njegovana še bolj obžalovanja vredna je dejstvo, da je veliko glasbenikov, katerih glasba sestavlja album, o katerem je govor, prav bivših dijakov Oddelka za jazz: od Domna Gnezda, Igorja Matkoviča, Janija Modra, Lenarta Krečiča, do všečne Kaje Draksler in Andreja (Dre) Hočevarja in Dejana Lapanja. Res je, skoraj vsi ti so potem nadaljevali študij jazza v tujini, a to jim je bilo mogoče predvsem na podlagi znanja pridobljenega na Oddelku za jazz SGBŠ oziroma KGB Ljubljana. Naš oddelek beleži neverjetno uspešnost na sprejemnih izpitih na “mednarodno priznanih šolah jazza” v tujini.

Mnogo glasbenikov, ki predstavijo svojo glasbo na albumu tudi poučuje na Oddelku za jazz (po abecedi): Robert Jukić, Lenart Krečič, Igor Matkovič, Jani Moder, Milan Stanisavljević, pa še več kot deset drugih, na katere se selektorji v okviru SIGC niso spomnili, a so vseeno in še vedno ustvarjalni in bi bili še bolj, če bi taka edicija nastala kakih deset ali dvajset let prej.

Veljko Njegovan piše ocene plošč na Mladini že leta in leta in predvidevam, da je prav gotovo o čem tudi kompetenten, v našem primeru ali v primeru ocenjevanja jazza sploh, pa bi si moral pridobiti še malo obzorja. Da je stvar še bolj absurdna, sedaj že na tretji stopnički, napiše z obžalovanjem, da je jazz scena pri nas po krivici marginalizirana, hkrati pa jo s svojim nepoznavanjem tudi sam v istem odstavku ponovno porine na margino.

Upam, da bo cenjeno uredništvo prihodnje leto namenilo kak prostorček v Mladini ob prihajajoči 25. letnici, ob našem četrtstoletnem jubileju Oddelka za jazz v Ljubljani!

S spoštovanjem,