Pravica šibkejšega

Ko nastaja ta članek, odločitev ustavnega sodišča uradno še ni znana. Vendar nekateri mediji (Dnevnik, Radio Slovenija) poročajo, da so ustavni sodniki, sicer s tesno večino, dovolili referendum o zakonski noveli, ki izenačuje pravice različnih parterskih skupnosti. Sedaj naj bi pisali samo še obrazložitve…

Gre za zakonsko novelo, ki jo je na pobudo Združene levice potrdil parlament, proti so bili poslanci SDS in NSi, Aleš Primc in RKC pa sta potem v imenu »varovanja naravne družine« zbrala 48 tisoč podpisov za razpis referenduma. Večino ustavnih sodnikov naj bi pri odločitvi, tako mediji, prepričali procesni razlogi o dopustnosti referenduma. Lahko bo odločitev seveda drugačna, možno je tudi, da bo ustavno sodišče po »salomonsko« našlo napake že pri postopku zbiranja podpisov za razpis referenduma. S tem bi si kupili nekaj časa.

Ustavno sodišče, ta varuh slovenske ustave, je zelo zaprta, ekskluzivistična, monolitna institucija, ki o svojih odločitvah javno ne razpravlja, še preden jih dokončno ne sprejeme. O njih praviloma ustavni sodniki tudi kasneje ne govorijo. Kar je prav, ustavne sodnike bi morale pri odločitvah zanimati samo strokovne dileme. Hkrati pa ustavni sodniki ne bi smeli biti zaprti v slonokoščeni stolp pravnega črkobralstva, ampak bi se morali zavedati širših posledic svojih odločitev in hkrati prepoznati pomen družbenih in kulturnih sprememb. Konkretneje, nič ni narobe, če so ustavni sodniki v svojih odločitvah zadržani, narobe je, če so pretirano konservativni ali nazadnjaški, kaj šele, če jih pri pravnih premislekih vodijo politični vzgibi.

Ne trdimo, da so takšni tudi slovenski ustavni sodniki, a vprašanje izenačitev pravic istospolnih in raznospolnih parov je neizpodbitno vprašanje spoštovanje človekovih pravic vseh posameznikov.

To so recimo pred kratkim spoznali tudi ameriški vrhovni sodniki, ki so se z večino odločili, da je pravica do poroke univerzalna in da ne velja zgolj za poroko raznospolnih partnerjev. Tudi v Slovenijo je zelo podobno, na eni strani je pravica do referenduma, pravica ljudstva do neposrednega nadzora političnih odločitev, na drugi pa so istospolni partnerji, katerih partnerske zveze so s pravnega (pa tudi z drugih vidikov) neenakopravne. To je enkrat že ugotovilo slovensko ustavno sodišče. In zakon, o katerem bomo ob morebitnem blagoslovu ustavnih sodnikov odločali na referendumu, nepravilnosti in diskriminacije odpravlja. Samo za to gre, na eni strani je pravica do referenduma, na drugi pa posledice, ki bi jih prinesla morebitna zavrnitev zakona na referendumu. Ustavni sodniki morajo odgovoriti le na vprašanje, ali se lahko dopusti referendum, katerega pobudniki vsem ljudem ne bi dali enakih pravic.

Ko so ustavni sodniki pred leti dopustili referendum o družinskem zakoniku, jim je bilo za šibkejše vseeno, a morda so se iz svojih napak tudi kaj naučili. Nemara so informacije iz krogov blizu sodišča vseeno napačne, morebiti se bodo nazadnje ustavni sodniki večinsko odločili drugače, kot naj bi se. Morda ne bo referenduma. Ne samo zaradi odpravljanja diskriminacije, torej zaradi dejanskih, dokazanih, otipljivih protiustavnosti, pač pa tudi zaradi premisleka o tem, kakšne posledice bi lahko referendumska kampanja povzročila ranljivi skupini.

Počakajmo, ustavni sodniki so v nekaterih zadnjih odločitvah presenetili. A žal velikokrat v negativnem smislu.