Ponedeljkova past

Restavracija hotela Lambergh
Dvorska vas 37 a, Begunje na Gorenjskem
Tel.: 08 200 5000
Ker so hotel, v Lamberghu kuhajo vsak dan od 10. do 22. ure.

Ambient:
ob obnovljeni stari dvorec postavljen sodoben hotel minimalističnih potez, opremljen s svetlobo via panoramska stekla & svetli les.

Napitki:
dovolj spodobna vinska karta z zicerji iz vseh slovenskih vinorodnih dežel in s pričakovanimi maržami

Dostopnost:
malo vijuganja z avtoceste, potem pa lastno parkirišče in nič zaprek za gibalno ovirane

Fino:
ajdov masovnk s kislim mlekom
marinirane piščančje prsi z gosjimi jetri

Ne tako fino:
ponavljanje prilog na glavnih krožnikih

Za hladno in toplo predjed, glavno jed in sladico smo v Lamberghu pustili 38 evrov.

»Sedmarju predvajam Hadalinovega Pegama in Lambergarja, ne morem!« se je nujnemu vpoklicu na inšpekcijsko misijo skušal izogniti eden od Konzumovih rezervistov, pa je hitro popustil, ko mu je vodja odprave zagotovil, da bo tokratna pot poleg gastronomske imela tudi resno literarno in zgodovinsko vrednost. In glej, res! Komajda so na Brezjah odvili z avtocestnega križa, prevozili ovinek ali dva (nekateri so se približavši Podvinu že veselili, da gredo na ponovno preverko k Štefelinu), že je pred njimi zasijal krasno obnovljen dvorec in zraven njega po sodobnejših wellnes-spa-sprostitev šegah postavljen hotel. Celoten kompleks se imenuje Lambergh in prav tu je bil doma Lambergar, preden je šel na Dunaj odsekat srednjo od treh Pegamovih betic. No, zdajšnji upravitelji posestva so imeli drugačno nalogo: nasititi vse tri Konzumove glave. Da bi bila naloga še težja, smo pobe skušali ujeti na levi nogi tako, da smo v jedilnico stopili na ponedeljkovo popoldne – pa se niso dali zmesti. Že res, da bi verjetno proti koncu tedna lahko bolj selekcionirali, tako pa smo se dali peljati skozi to, kar je bilo na voljo.

In volja je bila dobra že na začetku: ob topli mehki krušni pogači z orehi in rukolo ter pripadajočem prelivu iz skute, smetane, česna, medu in drobnjaka drugačna niti ne bi mogla biti. Še bolj frajerski pa je bil dobesedni amuse-bouche: šefe je v obliko popečene pancete zakamufliral v listnato testo stlačen file sardona in njegovo slanost uravnotežil z grudicami mocarele – izjemna miniatura! Da v tej hiši nekdo resno razmišlja o krožnikih in kako elemente na njih uskladiti v harmonično celoto, se je pokazalo pri še eni jedi, od katere – za marinirane piščančje prsi je šlo – nismo pričakovali kaj drugega kot razmeroma dolgočasno suhobo. Narobe! Ne le da so bile tanke rezine ohlajenega piščančjega fileja zelo sočne, ampak so prek njih nastrgali gosja jetra, katerih mastnobno bogastvo je fino plemenitilo celotno jed. Tako se dela! In nadalje, v izogib mednarodnemu hotelskemu dolgcajtu, na mizo prinesejo lokalno presekanino v obliki na prepražene drobtine črnega kruha položenega ajdovega masovnka, ki smo ga pomakali v ne vem kako pripravljeno, ampak res pretresljivo okusno kislo mleko. Na tej točki so se tri glave ločile: prva je bila postrežena z za malenkost preveč pečenim telečjim filejem in finim telečjim priželjcem, druga s krasnim, počasi pečenim in z medom lepo zahrustanim filejem račjih prsi in še krasnejšim ocvrtkom iz mletega račjega mesa, tretja pa z nunsko nedolžnim filejem romba. Na tej točki smo tudi skasirali davek na svoje ponedeljkovanje, saj so pobje vsem trem krožnikom prilagali praženi amarant, glazirani bob in pocvrto čebulo – kar vse je bilo pripravljeno čisto okej, a bi nam bilo vendarle ljubše, ako bi vsaka beljakovina imela lastno spremstvo. Tako kot bi pri sladici – ugotovivši, da glavni v kuhinji res zna – radi poskusili še kaj drugega kot v grand marnierju in zelenem popru marinirane jagode s svilnato mehkim sladoledom. No, pa saj bo še prilika: obrat je še nov, ekipa pa mlada in zagnana.