Pravica do napake

Dr. Marko Noč je vodja Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino v Kliničnem centru in eden najboljših slovenskih interventnih kardiologov. Za seboj ima več kot šest tisoč samostojnih posegov. In vsi niso minili brez zapletov. »Saj veste, nič zapletov ima samo tisti, ki ne dela oziroma zapletov ne prizna.«

Pred kratkim se mu je med vstavljanjem žilne opornice v koronarno arterijo zgodil zaplet. Med postavljanjem opornice se je zaradi gibanja srca opornica očitno premaknila iz ustja veje v večjo glavno vejo, v kateri je nastala tudi pomembna zožitev. »Kljub temu, da pretok krvi ni bil oslabljen, je bil rezultat nesprejemljiv in obstajala je nevarnost nastanka strdka v žilni opornici in posledičnega srčnega infarkta.«

Ker zapleta nikakor ni uspel rešiti z dodatno intervencijo, je poklical srčnega kirurga. Dogovorila sta se za operacijo v roku nekaj dni. »Bolniku sem razložil stanje, vključno s tem, da sem napačno ocenil koronarno zožitev in da bomo vse skupaj, vključno z drugo koronarno arterijo, ki je bila prav tako pomembno zožena, rešili s srčno operacijo.« Operacija je uspela in vse se je dobro izteklo.

»Ko analiziram primer tega bolnika, je jasno, da je šlo za mojo napačno presojo in napako v tehniki postavljanja žilne opornice,« priznava dr. Noč. »Morda se mi je to pripetilo zaradi utrujenosti po slabo prespani noči, saj sem ob 2:30 zjutraj istega dne že odpiral arterijo bolniku z srčnim infarktom in potem z delom nadaljeval do večera.« A to, je samokritičen, ni opravičilo. »Vsak zaplet me vedno znova zelo prizadene in me za določen čas prikrajša za notranji mir. Vedno skušam najti vzrok, in če ga, naslednjič v podobni situaciji odreagiram drugače.«

Kot pravi, si sistematično beleži vse pomembne zaplete med posegi, ki jih opravi. »Zaplete, ki večinoma niso posledica jasne strokovne napake ampak dejstva, da se vsega ne da predvideti in organizem odreagira drugače od pričakovanj, vsako leto analiziram glede na število posegov, ki sem jih opravil. Če so odstotki mojih komplikacij v skladu s splošno sprejetimi številkami v mednarodni literaturi, sem miren, saj pomeni, da ne delam slabo.«

Napake v veliki večini niso posledica malomarnosti ali neznanja, temveč spleta okoliščin, od časovne stiske in preobremenjenosti do organizacije dela in nepredvidljivosti medicine same.

Zelo pa pogreša odkrito razpravo z zdravniškimi kolegi. »Pri nas je veliko neodkritosti, tekmovalnosti, privoščljivosti ... zato do tega ne prihaja. K sreči imam v tujini veliko prijateljev, s katerimi se lahko pogovorim. Marsikdaj te potolaži, če ti kolegi odkrito povedo, da bi v enaki situaciji ravnali enako.«

Tudi dr. David Neubauer, predstojnik Kliničnega oddelka za nevrologijo na Pediatrični kliniki, pogreša večjo odkritost med zdravniki. »Celo med ožjimi kolegi se velikokrat dogaja, da kdo 'navrže', da je bila storjena napaka, ko bi se o tem morali natančneje pogovoriti in razčleniti situacijo, pa se povleče nazaj.«

Spominja se otroka, ki so ga pripeljali k njemu zaradi nepojasnjenega tresenja telesa. »Opravili smo vse preiskave za morebitno prirojeno napako presnove in čakali izvide, medtem pa je prišlo do zastoja dihanja – otrok je bil premeščen na respirator, vendar je kmalu za tem umrl. Šele po smrti smo dobili izvide, ki so kazali na možnost, da je vzrok vrojena napaka presnove, in nakazovali možnost tudi morebitnega (o)zdravljenja.« Zaradi očitkov, da bi moral že klinično prepoznati stanje, je zaprosil za interni strokovni nadzor. »Šele po opravljenem natančnem nadzoru in pregledu vseh izvidov sem se počutil nekoliko olajšanega.«

Kriminalizacija človeškosti

Napake so sestavni del vsake človeške dejavnosti. Medicina kot ena bolj zapletenih, zahtevnih in nepredvidljivih seveda ne more biti izjema. A zakaj se potem zdi, da vsem znani pregovori, kot so, 'kdor dela, greši', ali pa 'motiti se je človeško', za zdravnike ne bi smeli veljati?

Jasno, zdravniške napake imajo lahko dolgotrajne in usodne posledice za posameznika. Zahtevnejše je zdravljenje, večja je možnost za zaplete in napake. A tudi pri vsakem zdravilu je seznam morebitnih neželenih učinkov. Jemljemo jih z zavedanjem, da nam bodo v redkih primerih morda škodila, da pa nam bodo zelo verjetno v večini primerov pomagala.

Zdravniki se na študij medicine niso vpisali z namenom, da bi škodili svojim bolnikom. Ko se to zgodi, jih zelo prizadene. Breme, ki ga nosijo, ni za vsakega.

Napake in zapleti v veliki večini niso posledica malomarnosti ali neznanja, temveč spleta okoliščin, od časovne stiske in preobremenjenosti do organizacije dela in nepredvidljivosti medicine same. »Človeška napaka je nenamerna, ne moreš je preprečiti, vsak se moti. Lahko pa vedno prilagodiš sistem tako, da se napake ne morejo dogajati. In temu se s kriminalizacijo zdravniških napak odpovedujemo,« je v nedavnem intervjuju za Mladino dejal preiskovalec zdravniških napak dr. Andrej Robida.

»Mlad fant je padel z motorjem,« pripoveduje travmatolog dr. Anže Kristan, vodja urgentnega kirurškega bloka v ljubljanskem Kliničnem centru. »Bil sem dežuren, dan je bil naporen. Bolnika je na urgenci najprej pregledal izkušen kolega ter ugotovil zlom stegnenice in komolca.« Ko so ga pripeljali v operacijsko dvorano, so opazili, da se obnaša nenavadno. Bil je bled, zaspan. »Napotili smo ga na vse možne preiskave – CT, rentgen, ultrazvok – a nismo odkrili ničesar.« Zato so izvedli operacijo, ki je potekala brez zapletov. »Po operaciji mi je anesteziologinja povedala, da se slabo prebuja, zato ga bo poslala na intenzivno nego.« Operacijo so končali ob dveh zjutraj.

»Ob šestih so me klicali, da ima fant prenizko nasičenost krvi s kisikom. Takoj smo ga odpeljali na oddelek za intenzivno terapijo in ga priključili na umetna pljuča. In šele ob ponovnem temeljitem pregledu se je izkazalo, da je utrpel masovno maščobno pljučno embolijo.« Ob zlomu dolgih kosti v nogah se namreč lahko zgodi, da kapljice maščobe prodrejo v krvni obtok. Ker so embolijo odkrili prepozno in so fantovi možgani predolgo dobivali premalo kisika, je dobil trajne možganske poškodbe. Od takrat je na vozičku.

»Dogodek se je zgodil zaradi niza majhnih napak, ki jih nihče od vpletenih ni zaznal. Ta primer me še danes spremlja in pomeni hudo travmo. Veliko sem razmišljal, kaj bi lahko naredil drugače. Enostavno nisem niti pomislil, da bi lahko šlo za pljučno embolijo. Gre za izjemno redek zaplet.« Od takrat tudi njegovi kolegi travmatologi, s katerimi redno razpravlja o zapletih in napakah, vedno pomislijo na to možnost. »Pred kratkim smo imeli skoraj identičen primer. Tokrat smo takoj pravilno zaznali zaplet in ga rešili.«

Ko smo dr. Kristanu razložili naš namen, da vodilnim zdravnikom ponudimo priložnost, da spregovorijo o svojih napakah in s tem pokažejo, da tega ne skrivajo in se nimajo za nezmotljive »bogove v belem«, je bil skeptičen. »Bojim se, da bi si javnost moje besede napačno interpretirala, češ, če še vodilni kirurgi delajo napake, koliko jih potem naredijo šele vsi drugi.«

Številne zdravnike je strah izgube ugleda in potencialnih tožb. Veliko jih na našo prošnjo za sodelovanje sploh ni odgovorilo. Z mediji imajo pač slabe izkušnje, saj je poročanje o zdravniških napakah večinoma nestrokovno in senzacionalistično.

Na dolgi rok se lahko zgodi, da najtežjih in najbolj tveganih posegov ne bodo več izvajali najboljši zdravniki, temveč tisti, ki bodo tveganje sploh pripravljeni sprejeti.

Sistemske napake

Dr. Matija Tomšič, predstojnik Kliničnega oddelka za revmatologijo v Kliničnem centru, medije obtožuje nešportnega odnosa. »Športni novinarji vedno povedo, da je na primer en nogometaš moštva Chelsea vreden več kot celotno moštvo Maribora. Športni novinarji športno poročajo, da so razlike med finančnimi vložki v opremo, infrastrukturo in igralce Chelseaja in Maribora znatne.« Slovenija, opozarja, ima 27 odstotkov manj zdravnikov na tisoč prebivalcev od povprečja Evropske unije. »Kot bi osem nogometašev igralo proti enajstim.« Teh osem igralcev mora več preteči. Ker več tečejo, so bolj utrujeni, zaradi tega so njihove podaje manj natančne, delajo več napak, med igralci se pojavljajo napetosti, zaradi tega pa tudi rezultat ni vedno tako ugoden, kot bi si navijači želeli. »V Sloveniji na naslovnice medijev pridejo napačne podaje preutrujenega moštva, od katerega vsi pričakujejo igranje v Ligi prvakov.«

Od leta 2006 do leta 2014 se je število bolnikov v ambulanti revmatološkega oddelka, v kateri bolnikom zdravilo aplicirajo v žilo, povečalo s 400 na 2200. Hkrati se je obseg del povečal tudi na drugih področjih, število zdravnikov pa je ostalo enako. »Ko bolniki pridejo v ambulanto, jim vzamemo kri, a pri vseh ne čakamo na izvid, ker to ni vedno potrebno, obenem pa jim prihranimo čakanje in pospešimo delo.« Zgodilo se je, da so neki gospe tako dali zdravilo, ko pa je prišel laboratorijski izvid, je dr. Tomšič ugotovil, da ji glede na krvno sliko, ki je kazala nizko raven belih krvničk, zdravila nikakor ne bi smeli dati.

Bolnici je takoj razložil, kaj se je zgodilo, za nasvet je poklical kolega hematologa. Dali so ji dodatna zdravila in jo naročili na pregled čez štiri dni, ko se je izkazalo, da je z njo vse v redu. »Kaj sem doživljal v teh štirih dneh, si ne more nihče predstavljati. Nepopisna groza. Kot zdravnik sem ogrozil svojo dolgoletno bolnico. Naredil sem napako, ker nas je sistem prisilil, da smo ob nespremenjeni ekipi strahovito povečali obseg dela.« O napaki je obvestil vse svoje kolege in jim naročil, naj nihče več ne dobi tistega zdravila, dokler ni nimajo v roki popolnega krvnega izvida. »Nikoli več se nam ne bo zgodila taka napaka.«

Včasih je pač mogoče šele ob napaki ali zapletu zaznati luknjo v sistemu in jo ustrezno popraviti. »Pred leti sem neki gospe postavil diagnozo revmatoidni artritis. Predpisali smo ji kombinacij štirih zdravil. Eno od teh zdravil lahko povzroči okvaro vida. Na to smo jo ustno in pisno opozorili in ji predpisali redne kontrole vida enkrat na leto. Načeloma naše bolnike vidimo vsaj enkrat v letu in jih tudi sami opomnimo, naj se naročijo na pregled k okulistu. Pri tej bolnici pa se je stanje tako izboljšalo, da je njena osebna zdravnica ni več napotila na pregled k meni. Nisem je videl šest let, njena zdravnica pa ji je med tem ves čas predpisovala enaka zdravila, na redne preglede vida pa je pozabila. In danes ima bolnica okvaro vida.«

To zdravilo je mogoče dobiti samo na oddelku za revmatologijo. Gospa je prišla k sprejemnemu okencu, od administratorke dobila žig in odšla v lekarno po zdravilo. »Ko sem videl, kaj se je zgodilo, smo spremenili sistem. Od takrat nihče na oddelku ni smel dati žiga na recept, ki ga ni napisal eden od naših zdravnikov. Bolniki, ki prejemajo to zdravilo, lahko po recept pridejo izključno na dan, ko je v ambulanti njihov zdravnik, ki lahko bolnika po potrebi opozori na pregled vida. In zadevo smo rešili.«

Izgubljeno zaupanje

Dr. Anže Kristan je staršem fanta, ki je zaradi prepozno prepoznane pljučne embolije utrpel trajne možganske poškodbe, takoj razložil, kaj se je zgodilo. »Kljub temu ga še vedno vozijo k meni na preglede. Kakor mi je znano, pa jim Klinični center še vedno noče priznati pravice do odškodnine, ki si jo po mojem mnenju zaslužijo.«

Po mnenju dr. Matije Tomšiča bi država, Zdravniška zbornica in vsaka posamezna bolnišnica morale vzpostaviti sistem, v katerem bodo zdravniške napake čim prej odkrite, reakcije pa ustrezne. »Predvsem je to treba urediti daleč od naslovnic. Naš vzor naj bodo skandinavske države in ne ZDA. Napako je treba priznati ali pa moramo imeti vzpostavljen sistem, ki jo zazna. Če kdo na primer namesto dveh dni zaradi spleta okoliščin ali morda tudi zaradi napake zdravnika ali drugih zdravstvenih delavcev v bolnišnici ostane cel mesec, mu za to jasno pripada odškodnina, ki jo mora izplačati zavarovalnica.« Sistem pa tudi mora zaznati, ali se pri kakšnem zdravniku odstopanja od povprečja oziroma napake dogajajo pogosteje. »In potem je seveda treba ukrepati. Predvsem pa se je treba iz napak kaj naučiti in poskrbeti, da se v prihodnje ne bodo dogajale.«

Kdor med zdravljenjem utrpi škodo zaradi napake, si zasluži odškodnino. »Seveda morajo bolnišnice napake popraviti in tisti, ki so škodo imeli, morajo za to dobiti nadomestilo,« je dejal dr. Andrej Robida. A s sodnimi postopki ali kriminalizacijo zdravnikov se škoda zgolj še povečuje. »Ko zdravnike kazensko preganjamo zaradi napak, ki jih nihče ne naredi namerno, jim sporočamo: ne govori o svojih napakah, skrivaj jih, pripiši jih zapletom, bolezni ali postopku, delaj t. i. defenzivno medicino.«

Dejstvo je, da je zaradi današnjega stanja, v katerem mediji raztrgajo vsako odkrito zdravniško napako, zdravniki pa morajo imeti telefonsko številko odvetnika na telefonu nastavljeno na hitri izbor, slovensko zdravstvo slabše in dražje, kot bi lahko bilo.

»Zdravniki so se prisiljeni ščititi, zaradi česar bolnike naročajo na vse mogoče preiskave, da bi izključili še tako malo verjetne bolezni,« pravi dr. Matija Tomšič. Tako se povečuje obremenjenost sistema, podaljšujejo se čakalne vrste, zvišujejo se stroški, bolniki pa so velikokrat po nepotrebnem izpostavljeni sevanju ali invazivnim preiskavam.

Zaradi zatekanja v tako imenovano obrambno medicino se na dolgi rok lahko zgodi, da najtežjih in najbolj tveganih posegov ne bodo več izvajali najboljši zdravniki, temveč tisti, ki bodo tveganje sploh pripravljeni sprejeti. »V moji generaciji smo kirurgi težje operacije jemali kot izziv, danes, ko je v glavi prisotna možnost kazenske odgovornosti za morebitne napake, pa mlajši kolegi to večinoma jemljejo predvsem kot tveganje,« razlaga dr. Anže Kristan. »Velika večina se jih danes odloča za manj tveganja področja kirurgije, opažam pa tudi, da so še posebej zanimiva področja, ki bi eventualno v prihodnosti lahko postala domena zasebne prakse. Najtežje operacije pa ne bodo nikoli komercialno zanimive.«

Najhujša posledica vsega skupaj pa je, kot pravi dr. Matija Tomšič, sprememba odnosa bolnikov do zdravnikov. »Skoraj ne mine dan v ambulanti, da zdravniku ne bi kdo grozil z mediji in odvetniki. Temeljno zaupanje, ki je ključnega pomena za uspešno zdravljenje, se je začelo izgubljati in to bo zelo težko popraviti.«

Dr. Anžetu Kristanu želijo bolniki ali njihovi svojci po uspešnem zdravljenju hvaležnost velikokrat izraziti z majhnimi pozornostmi, na primer s kakšno bonboniero. »Vedno jim povem, da bi mi mnogo več pomenilo, če bi svojim znancem povedali, da smo zdravniki v redu.«

Errare human est

Priznati napako je človeško težko in boleče – v Sloveniji pa zna biti nesorazmerno nevarno

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki in predstojnik Katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti

Motiti se je človeško. Tudi v medicini. V medicini so napake pogoste, pričakovane in razumljive; več ko ima zdravnik stika z bolniki, večja je možnost napak. V Sloveniji o napakah pogosto molčimo. In vendar nam raziskave – pa tudi odmevni primeri – dokazujejo, da priznanja in pogovor o napakah, opravičilo in včasih takojšnja finančna kompenzacija iz sistemskih skladov izrazito zmanjšujejo tožbe. Bolniku in zdravniku dajo priložnost, da stanje hitro popravita. Priložnost, da se njuno zaupanje okrepi. Priložnost, da bolnik dobi pravično odškodnino.

Etična drža, ki se je večina zdravnikov že intuitivno zaveda (priznati napako predpostavljenemu in bolniku), je po navadi v bolečem razkolu s pragmatičnimi vidiki – bo moja kariera zdaj uničena? Me bodo, z imenom in s sliko, križali mediji? Me bodo stroka in sodelavci izolirali? Bom moral na sodišče? Bom moral plačati nerazumno vsoto, ki bo finančno ogrozila mene in vso družino?

Moje napake – nepričakovani dogodki, ki bi lahko ali so povzročili škodo bolniku skozi prizmo skoraj štirih desetletij mojega zdravniškega dela? Napake v diagnostičnem postopku, napake pri predpisovanju zdravil, izvedba napačnega ukrepa, opustitev ukrepa … Med njimi so zanesljivo take, ki se jih niti ne zavedam. Večina tistih, ki mi jih prihaja na misel, je vezana na prvo obdobje mojega dela, ko sem kot mlad splošni zdravnik – neizkušen, a (pre)poln samozavesti – v skladu z zakonsko obveznostjo delal v ‘težki’ ambulanti velike slovenske tovarne. Napačno diagnosticirana intestinalna krvavitev, ki bi se skoraj tragično končala; resen poskus samomora pri alkoholiku, ki bi ga nekoliko bolj poglobljen pogovor z bolnikom in njegovo družino lahko preprečil; nasploh pogosta površnost in podcenjevanje bolezenskih znakov pri alkoholikih, zaradi katerih se jim zdravstveno stanje še bolj zaplete. Včasih je takim napakam botrovala preobremenjenost; mnogokrat pa so jih povzročili moje neznanje, pomanjkanje izkušenj, pretirana samozavest, včasih aroganca.

Doslej je vsak bolnik, ki sem mu o svoji – nehoteni – napaki pripovedoval, pokazal razumevanje ter sprejel razlago in opravičilo.

O napakah sem skozi neformalen pogovor, ob kavi, večinoma pripovedoval starejšim kolegom; ne z razlogom predpisane obveze, bolj zaradi potrebe, da se razbremenim sam ali da najdem razlog za izhod nekje drugje, ne v sebi. In sistem je v praksi deloval tako, da me je vedno razbremenil, potrdil, da je razlog nekje drugje in da zdaj ni treba storiti nič več. Ene od svojih zdravniških napak se sicer spomnim tudi v bolj humornem okviru: v začetku osemdesetih let me je v Nepalu – bil sem zdravnik celjske odprave v Himalajo – znan slovenski alpinist s hudo bolečino in oteklino zgornje čeljusti prosil, naj mu boleč zob kar odstranim. S tem zobom sem se herojsko mučil skoraj celo uro in ga končno odstranil. A začuda se ne bolečina na oteklina nista zmanjšali. Obisk pri lokalnem zobozdravniku je razkril vzrok: odstranil sem napačen, sosednji, zob. Potem ko so mu odstranili še pravi zob, je s širokim, škrbastim nasmehom oznanil, da me ne bo tožil, a moja zobarska kariera v Himalaji se je končala.

Bolj ko so minevala leta, pogosteje sem o svojih napačnih diagnostičnih ali terapevtskih odločitvah pripovedoval bolnikom in njihovim svojcem. Ne toliko zaradi zakonske obveze, ki se je dolgo časa skoraj nisem zavedal; bolj zaradi načina dela v svoji izbrani stroki, nevrologiji, kjer kroničnega bolnika ob hudi bolezni spremljaš mnoga leta in počasi z leti lahko postaneta partnerja, vse bolj enakopravna sogovornika, ki ju vežeta spoštovanje in večje razumevanje za realnost tega življenja. Doslej je vsak bolnik, ki sem mu o svoji – nehoteni – napaki pripovedoval, pokazal razumevanje ter sprejel razlago in opravičilo.

In vendar sem bil priča – zlasti kot predstojnik – zelo različnim situacijam. Videl sem primere, ko so bolniki neusmiljeno preganjali zdravnika, ki mu sistem ni znal ali sploh hotel pomagati. Videl sem situacije, ko so pravniki popolnoma prikrojili resničnost, da so dosegli svoj cilj, bodisi za to ali za ono stran; videl sem situacije, ko so rumeni mediji vnaprej z osupljivim sladostrastjem uničili dobro ime, celo kariero zdravnikov, ki so pri nadzoru in na sodišču kasneje jasno dokazali svojo nedolžnost; videl sem situacije, ko je bila narejena jasna napaka, a so minila nerazumljivo dolga leta, da jo je bolnik lahko dokazal ali pa zanjo nikoli ni dobil ne moralnega ne materialnega zadoščenja; videl sem primere, ko so v ostrih medosebnih obračunavanjih predpostavljeni zavestno in lažno zdravniku naprtili strokovno napako. Ne zavedam pa se primera, ko bi zdravnik napako naredil zavestno, načrtovano in hote.

Eno izmed dragocenih spoznanj, ki sem jih pridobil z leti tudi kot predstojnik, ki rešuje mnoge pritožbe, je, da je velika večina bolnikov, ki se pritožijo, sicer jeznih, užaljenih, frustriranih, a nikakor ne maščevalnih in zlonamernih. Pravočasen pogovor ob kavi, razlaga, obžalovanje zaradi težav, kot so jih skozi svojo izkušnjo doživeli, in opravičilo rešijo veliko večino problemov. Pogrešam pa bolj enostaven, neemocionalen, hiter in rutinski postopek v tistih primerih, kjer je bolnik jasno upravičen tudi do finančne odškodnine. Postopek, ki bi bil prijazen do bolnika in zdravnika.

Sam sem sicer skeptičen, da nam bo res korenito in hitro uspelo vzpostaviti kulturo priznavanja napak. Priznati napako je človeško težko in boleče – v Sloveniji pa zna biti nesorazmerno nevarno.

Težave se dostikrat začnejo že s pogovorom z bolnikom, ki mu bomo sporočili slabo novico. Fakulteta in kasnejša izobraževanja nas večinoma niso usposobili za sporočanje slabe novice; tako sporočanje je tudi veščina, ne zgolj intuitivna lastnost. Po bolnišnicah in zdravstvenih ustanovah nimamo sposobnega ‘risk managementa’, ki bi zdravniku pomagal z empatijo, nasvetom, ki bi imel na voljo tudi finančna sredstva za odškodnino. Opis in analiza napak sta v zdravstvenih ustanovah še vedno premajhen del običajnih, rutinskih postopkov. Ne samo zato, ker je to človeško težko; tudi zato, ker znata lokalna in visoka politika spretno uporabljati strokovne napake za medsebojne obračune in obračune s stroko, ko jima to koristi. Pri tem jima služijo tudi nekateri rumeni mediji, ki pogosto aktivno iščejo in s polresnicami ustvarjajo dramatične zgodbe, tudi da bi prodali kak izvod časopisa več.

Ko ustanove, mediji, sodišča, politika … nesorazmerno ‘kaznujejo’ zdravnike, medicina postaja vse bolj defezivna; zdravniki odklanjajo ali se izogibajo bolj tveganim posegom ali zdravljenjem, napake pa bodo skušali prikriti. Največ bo pri tem izgubil bolnik.

Je pa – v nasprotju z nekaterimi drugimi okolji, ki jih poznam – v Sloveniji še en razlog, da sta prikrivanje in nepriznavanje napak skoraj vrednota: in to je obnašanje politike. Kolikokrat smo v Sloveniji slišali politika, ki bi stopil pred ljudi in rekel to, kar mnogi zdravniki vendarle zmorejo v pogovoru z bolnikom (»Napako sem storil. Oprostite.«) in s predstojnikom (»Napako smo storili. Analizirajmo jo in vzpostavimo mehanizme, da se ne bo ponovila.«). Bolj domače med politiki odzvanja: »Nikakor se ne čutim odgovornega. Jaz že ne.«