Maske so padle

Še nedavno je veljalo, da raba rasističnega jezika ni družbeno sprejemljiva. Po Auschwitzu to ni več mogoče, so trdili nekateri, holokavst naj bi nas bil naučil človečnosti. Seveda je šlo za iluzije; kdor prebira spletne forume, to vidi. A danes rasističnega jezika ne govorijo le spletni anonimneži, ta jezik govorijo legalno izvoljeni predstavniki ljudstva. Recimo madžarski premier Viktor Orban, ki razpreda o Evropi za Evropejce in Madžarski za Madžare, ali češki premier Bohuslav Sobotka, ki zagovarja tezo, da bi morala Češka sprejeti samo begunce, ki imajo takšne vrednote in prepričanja, da se bodo takoj integrirali v tamkajšnji način življenja.

Gre za neposredno kršitev pravice do mednarodnega varstva, ki ni omejena glede na prepričanje, veroizpoved ali kakšno drugo kategorijo. Pravica do mednarodnega varstva bi morala biti absolutna, po ženevski konvenciji so do statusa begunca upravičeni vsi, ki so iz domovine zbežali »zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju«. Torej tudi muslimani, tudi ljudje drugačne polti, tudi tisti, ki govorijo drugačen jezik, ali oni, ki jedo drugačno hrano.

Konvencija o beguncih je nastala v specifičnih razmerah leta 1951, neposredno po drugi svetovni vojni, kot odmev katastrofe, ki se je zgodila. Prepozno za begunce iz nacistične Nemčije, ki jim »varne države« niso želele pomagati, a vseeno je nastanek konvencije pomemben dosežek mednarodnega prava. Konvencija je zavarovala žrtve vojn in nasilja. In točno tukaj, pri vprašanju žrtev, se dobro pokaže dvoličnost sodobnega evropskega rasista. Ljudje, ki so pribežali v Evropo, da bi tukaj našli boljše, varnejše življenje, ker njihove države, z njimi pa tudi kulturne, socialne, ekonomske mreže, praktično ne obstajajo več, lahko v Evropi znova postanejo žrtve. Ne samo žrtve napačne segregirajoče migracijske politike držav, ki ljudi odriva na obrobje družbe, namesto da bi jih sprejemala in vključevala v sobivanje, ampak žrtve rasističnih napadov, zločinov iz sovraštva. Pri čemer se pri sovražnem jeziku vse skupaj šele začne, konča pa se s požigi in umori.

Med ideološkim islamizmom in evropskim rasizmom ni razlik, gre za povsem enaki prepričanji o večvrednosti ene skupine, verske skupnosti, rase, naroda od druge.

Takšnih primerov je ogromno. Na začetku poletja je v Brnu neki moški v trgovini napadel muslimanko in kričal nanjo, da ji bo odrezal glavo, ker je nosila muslimansko pokrivalo. Nekaj dni kasneje so v Bratislavi na protestih domoljubov kričali, »obesimo begunce in izdajalce v našem parlamentu«, kasneje so v družino iz Savdske Arabije metali kamne in steklenice. V saškem mestu Lunzenau so neznanci vdrli v azilni dom, odprli vodo v kopalnicah in ga namenoma poplavili. Požgani so bili azilni centri v nemških krajih Vorra, Tröglitz, Ash, Meissen, Böhlen, Limburgerhof. Ta teden je zgorel še azilni dom v švicarskem Kaltbrunnu, podobni požigi so se zgodili na Švedskem, v Italiji, Estoniji. V Dresdnu so to nedeljo v Sirca in Iračana, ki sta se vozila s kolesi, iz kombija vrgli kislino, ko pa so na Finskem v neko staro vojašnico pripeljali avtobus z begunci, so jih pričakali protestniki, vanje metali petarde, eden izmed protestnikov pa je bil, kako povedno, oblečen v oblačila, kakršna nosijo pripadniki kukluksklana. Primerov je preveč, da bi jih naštevali. Samo letos je bilo v Nemčiji kaznivih dejanj proti objektom, kjer živijo azilanti, več kot 430, kar je že zdaj, pa je šele september, enkrat več kakor v vsem lanskem letu.

Iskanje grešnikov

V luči teh podatkov shod Slovenija zavaruj meje ni bil le domoljubno srečanje množice fantov, deklet, nogometnih navijačev, ki jim je mar za slovensko kulturo. V bistvu je ravno nasprotno. Ljudje, ki so se v senci slovenskih zastav sprehajali po Ljubljani, ne poznajo niti slovenske himne, ki govori o svobodi in enakosti med narodi, ne ustave in njene prepovedi spodbujanja neenakopravnosti in nestrp-

nosti. Kajti kaj drugega kot rasizem so zapisi o tem, da ne poteka migracija, ampak invazija, o tem, da prihaja konec Evrope, o nasilnih tujcih, ki kradejo in teptajo našo koruzo, o kriminalcih, o posiljevalcih, o muslimankah z množico otrok, o teroristih, o tem, da desne vlade »kažejo hrbtenico in skrbijo za varstvo svojih ljudi ter obstoj svoje kulture«? Kaj drugega kot širjenje nestrpnosti in sovraštva je množično spletno razširjanje in všečkanje besed Zmaga Jelinčiča, ki govori o vagonih in deportacijah?

A na Slovaškem in Češkem, kjer je nasprotovanje priseljevanju beguncev še večje kot v Sloveniji, število muslimanov ne presega desetinke ali dveh desetink odstotka prebivalstva. Zanemarljivo malo. Podobno iracionalna je trditev, da je med begunci skrita množica radikalnih džihadistov, tisti, ortodoksno-politični, ki se bojijo zahode demokracije, ona pa njih, so ostali tam, kjer so podjarmili državo in njene prebivalce. Tudi muslimani sami so žrtve ideologije političnega islamizma. Ljudje, ki fundamentalistično berejo svete knjige, obstajajo tudi v Sloveniji, v njenem tradicionalno katoliškem okolju. O strahu pred islamizacijo Evrope veliko pove podatek, da je današnja Evropa neto izvoznica džihadistov, ne pa njihova uvoznica. Islamski skrajneži iz Evrope so sokrivi za nastanek Islamske države, ne pa begunci iz Sirije.

Seveda bodo tisti s shoda in politiki govorili, da ne gre za rasizem, pač pa zgolj za domoljubje. A vedeti je treba, da koncept domoljubja, t. i. zmernega nacionalizma, v moralno središče postavlja narod, vse drugo pa je moralno manj sprejemljivo. Naj bodo to begunci, muslimani, Afganistanci, ženske, geji – dajanje prednosti eni narodnosti ali skupini na račun druge, torej proces hierarhizacije, kot je recimo zapisala znanstvenica dr. Mojca Pajnik, ne more voditi v nič drugega kot v segregacijo in izključevanje. Pri čemer med ideološkim islamizmom in evropskim rasizmom ni razlik, gre za povsem enaki prepričanji o večvrednosti ene skupine, verske skupnosti, rase, naroda od drugih.

To, kar se danes dogaja v Sloveniji (in Evropi), ima širše razsežnosti. Kot pravi profesor dr. Mitja Velikonja, »ne gre zgolj za mladostniško nepremišljenost ali zaslepljenost, čeprav je tudi ta sporna, gre za samopomilovalni diskurz ’o ogroženosti Slovencev’, ki ga poslušamo že skoraj 30 let. Nekaj časa je ’grozila’ Jugoslavija, potem Srbi, potem tu živeči pripadniki drugih jugoslovanskih narodov, potem begunci iz balkanskih vojn, povsem enako je z umetnim zaostrovanjem odnosov s Hrvaško glede ničesar.« Ne gre torej le za skrajneže na ulicah, takšen diskurz je konstitutiven »tudi za dobršen del slovenske politike, medijev, akademije in kulture nasploh. Brez njega ne bi bilo izbrisa, ne Ambrusa, ne zdajšnjih verbalnih napadov na begunce, ne zgrešenih odzivov ob njihovem prihodu.« Kaj drugega kot podpora politiki izključevanja in nehumanosti so recimo javne pohvale Madžarski, ki jih je izrekel Milan Zver, ali napovedi Vinka Gorenaka, da bo morala Slovenija »hermetično zapreti svojo mejo v smeri Hrvaške« – naj se pač končno zgradi ta zid na Kolpi, aktiviste pa, prosto po Gorenaku, pomečimo v Sotlo.

Grožnja niso begunci, pač pa politična elita sama. Politike, prakse, diskurzi, katerih končni cilj je dominacija prave skupine na eni strani in izključevanje na drugi, so vsi rasistični.

Grožnja niso begunci, pač pa politična elita sama, vse politike, prakse, diskurzi, katerih končni cilj je dominacija prave skupine na eni in izključevanje na drugi strani, so rasistični. Pri čemer je popolnoma jasno, da je takšna tudi evropska migracijska politika, ne le zaradi schengenskega zidu, ampak zaradi čisto praktične izvedene »humane azilantske pomoči«. V zadnjih štirih letih je po podatkih londonskega IRR, inštituta, ki se ukvarja z vprašanji rasizma, v Evropi umrlo 160 azilantov, vse smrti pa so bile povezane ali s prisilnimi deportacijami ali z razmerami, v katerih so ti ljudje živeli, za smrt devetih pa so neposredno krivi policija in druge varnostne službe. Današnje migracije so oblika novega socialnega darvinizma. Nekoč se je verjelo, da je premoč nekega naroda, kot pravi Liz Fekete, ugledna preučevalka evropskih rasizmov, odvisna od njegove domnevne izvorne superiornosti, danes se prevlada ohranja s tem, da se iz revnih držav, ki jih prej ekonomsko in vojaško devastiraš, na podlagi migracijske politike uvaža dobro kvalificirana delovna sila. Kar preprosto pomeni, da revni postajajo še revnejši, bogati pa bogatejši.

Vsaka rasistična politika je način preusmerjanja pozornosti, simplifikacija realnosti, iskanje napačnega krivca. Točno tako je potekal vzpon nacizma v tridesetih letih v Nemčiji, samo da sovražniki zdaj niso judje ali komunisti ali pripadniki drugih narodov, danes so sovražniki tisti, ki uživajo sadove našega dela, ki živijo od denarja davkoplačevalcev, torej tudi begunci. Vsak izmed nas vedno najde svojega južnjaka. »Lahko razmišljamo tudi na način, da politika išče volivce,« še pravi Mitja Velikonja. »A pri večini gre za preusmeritev pozornosti in zvračanje krivde za družbene probleme na nekoga ’drugega’. Zdaj so to ti nesrečniki iz Iraka, Sirije, Afganistana itn., prej so bili ’čefurji’ pa samske ženske, geji, lezbijke – laže se je znašati nad njimi kot se ukvarjati s pravimi družbenimi problemi, recimo z opustošenjem gospodarstva, ki ga prinaša globalni kapitalizem, ali z nekaznovano korupcijo … Ne ogrožajo nas begunci (ali prej omenjeni), ampak ponavljajoča se nesposobnost slovenskih političnih elit.«

Z rasistično politiko, z izkoriščanjem strahu, občutka ogroženosti in neznanja si lahko politiki na hitro pridobijo veliko podporo. Orbanu zaradi postavljanja žičnatih ograj raste priljubljenost, v Avstriji se krepi politična moč naslednika Jörga Haiderja Heinz-Christiana Stracheja, ki je to nedeljo s protiazilantsko retoriko dosegel uspeh na deželnih volitvah v Gornji Avstriji, Angela Merkel ima zaradi odprtih mej težave v stranki, v javnosti je vse manj priljubljena. Populizem je bil v času večjih družbenih pretresov, kar begunska kriza gotovo je, vedno uspešen.