Skupaj za da

Regionalne volitve v Kataloniji, ki so bile za separatiste v tej španski pokrajini de facto plebiscit, saj Madrid zavrača izvedbo dejanskega referenduma, so razmerja med zagovorniki in nasprotniki odcepitve še dodatno zapletle. Independististični stranki, Junts pel Si (Skupaj za da) in skrajno leva CUP, sta dobili 72 sedežev v 136-članskem parlamentu, toda podprlo ju je le 49 odstotkov volivcev. Independisti s katalonskim premierom Arturjem Masom na čelu poudarjajo absolutno večino v katalonskem parlamentu, s katero naj bi bili dobili demokratični mandat za postopno odcepitev od Španije v prihodnjih 18 mesecih, zagovorniki enotne Španije pa trdijo, da prvi niso dobili plebiscitarne podpore. Španski premier Mariano Rajoy (Ljudska stranka, PP) je spet ponovil, da je osamosvojitev Katalonije »nemogoča«, tiskovni predstavnik PP Pablo Casado pa je dodal, da bi te »volitve morale enkrat za vselej končati razpravo o neodvisnosti« in da bo vlada v Madridu »še naprej branila enotnost Španije«.

Tudi vodja opozicijskih socialistov Pedro Sanchez meni, da so bili separatisti na »plebiscitu« poraženi. Sicer pa so na volitvah socialisti (PSOE) in PP s centralama v Madridu doživeli poraz, saj bodo imeli prvi le 16, drugi pa 11 sedežev.

Za separatistični blok je volja ljudstva jasna. Večinska podpora strankam, ki zagovarjajo neodvisnost Katalonije, z več kot polovično poslansko večino je zanje demokratični mandat za udejanjenje katalonske samostojnosti. Le 49 odstotkov glasov podpore – raziskave javnega mnenja v zadnjih letih so sicer kazale, da je ta večja – pa pojasnjujejo s strahovi Kataloncev, da bo regija samodejno izključena iz evropskih integracij in bo morala ponovno začeti pogajanja za vključitev v evroobmočje in Evropsko unijo.

Albert Royo-Mariné, generalni sekretar katalonskega Sveta za javno upravo, je v nedavnem pogovoru za Mladino dejal, da so Katalonci narod že več kot tisoč let, saj so se v 10. stoletju osamosvojili izpod Frankovskega cesarstva, kasneje pa so le po spletu zgodovinskih okoliščin pristali v španskem kraljestvu. Čeprav imajo svoj jezik in kulturo – torej ključna atributa identitete naroda – po Royo-Marinéju hočejo samostojno državo predvsem zato, ker naj bi jih Madrid izkoriščal: 7,5 milijona ljudi v tej največji in najbolj razviti španski pokrajini ustvarja 19 odstotkov celotnega državnega BDP. Po mnenju katalonskih separatistov španska vlada denar, ki ga zbere z davki v Kataloniji, prerazporeja v druge regije, njim pa v obliki naložb vrača bore malo. Zaradi tega na leto izgubijo 16 milijard evrov, kar je 50 odstotkov katalonskega proračuna. Poleg tega so po diktatu iz Madrida v Kataloniji uvedli politiko varčevanja in zmanjševanja socialnih pravic, da bi zmanjšali proračunski primanjkljaj, v revnejših regijah pa so ljudem celo znižali davke. »To je nepravično in ljudje so ogorčeni. Prepričani so, da se Kataloncem godi krivica, ker naj bi bila njihova dežela najbogatejša v Španiji, čeprav to ne drži. Res je katalonsko gospodarstvo najmočnejše v Španiji, vendar je po doseženem BDP per capita Katalonija šele četrta regija v državi,« pravi Royo-Mariné.

Zdaj je marsikaj odvisno od parlamentarnih volitev v Španiji, ki bodo konec leta. Če bo zmagala katera od centralističnih strank, PP ali socialisti, se bodo nasprotja med Madridom in Barcelono zaostrila. Če pa bo slavil Podemos – njegov vodja Pablo Iglesias je demokrat in torej naklonjen samoodločbi Kataloncev –, bi se lahko zgodilo, da steče postopek povečevanja pristojnosti Barceloni navkljub togi ustavi, ki zapoveduje, da mora o (ne)odvisnosti in samoodločbi pokrajine odločati celotna Španija. Ustavno sodišče je v tem smislu tudi presodilo ob katalonskem referendumu o samostojnosti.