9. 10. 2015 | Mladina 41 | Pisma bralcev
Kaj smo se naučili?
Ker stokrat ponovljena laž postane resnica (če je ljudem všeč, pa že prej), naj še enkrat ponovim, kar večini Slovencev očitno ni všeč, a zato ni nič manj res: Janša ni bil oproščen (pardon - „primer zastaran“!) zato, ker bi bilo zanesljivo ugotovljeno, da obljube podkupnine ni sprejel (resnico o tem zanesljivo vesta le on sam in pokojni Zagožen), ampak zato, ker mu nasprotnega, torej očitanega kaznivega dejanja, tožilstvo ni moglo ali znalo dokazati. Zlasti ameriški, pa tudi nemški in drugi tožilci trikrat premislijo, preden ženejo nekoga s prešibkimi dokazi pred sodišče, ker je od prehudih napak pri tem odvisna njihova služba in nadaljnja kariera - če bi koga obtožili, ne da bi kakršenkoli dokaz sploh imeli, bi bilo pa, ko bi se to na sodišču izkazalo, njihove službe in kariere sploh v trenutku konec.
Pri nas je očitno ravno nasprotno: če tožilec brez dokazov obtoži nekoga, ki bi ga večina javnosti rada videla v zaporu, nespretnemu (ali nesposobnemu) tožilcu takoj odpustimo tudi najhujše strokovne napake - saj se je vendar trudil za nekaj, kar bi nam bilo všeč. Zadeva Patria pa je laikom še toliko težje razumljiva zato, ker so najhujšo možno strokovno napako tožilca (da sploh ni povedal, kakšnega konkretnega dejanja obtoženca obtožuje - a zanj potem niti naknadno ni ponudil nobenega dokaza, ne posrednega ne neposrednega) „spregledala“ kar vsa tri redna sodišča (okrajno, višje in celo vrhovno), čeprav so bila nanjo izrecno opozorjena - in tudi ustavno sodišče kot celota je to z razveljavitvijo vseh treh poprejšnjih sodb sankcioniralo šele pri svojem drugem odločanju. Že pri prvem odločanju so to zahtevali le trije ustavni sodniki - drugih šest je takrat še hotelo dati priložnost vrhovnim sodnikom, da to očitno nezakonitost oni sami razveljavijo in rešijočast rednega sodstva. A niso hoteli (ali znali??) - in potem ustavnim sodnikom seveda ni preostalo drugega, kot da so soglasno (8:0) te nezakonite sodbe razveljavili. Pred tem so sodnika Zobca celo izločili iz drugega odločanja, da bi bil izključen vsak dvom v nepristranskost odločanja (ker je bil in je še v hudem sporu s predsednikom vrhovnega sodišča) - a zaman. Med preostalimi osmimi ustavnimi sodniki so (ne le po moji vednosti) največ trije simpatizerji politične desnice, preostalih pet pa bi lahko razvrstili od „trde“ levice do politično neopredeljene sredine - toda vsi, poudarjam, čisto vsi so soglasno ugotovili, da so bile izpodbijane sodbe nezakonite in da se zato razveljavljajo.
Strokovna šibkost naših rednih sodišč se seveda posredno odraža tudi v kvaliteti odločanja na ustavnem sodišču (kolikor iz njih na ustavno sodišče ne pridejo le res najboljši, ampak tudi kakšen strokovno povprečen ali slab) - v tem primeru se je to pokazalo v tem, da si ustavno sodišče ni upalo te (za Slovenijo kot pravno državo večstransko sramotne) zgodbe zaključiti z izrekom oprostilne sodbe, ampak je ponovilo napako iz prvega odločanja - češ, naj vsaj piko na i vendarle postavi redno sodstvo. Ali je bila to le (nerazumljiva) lahkomiselnost večine teh ustavnih sodnikov ali pa (zame bolj verjetna) od nekaterih „levičarjev“ ali „sredincev“ izsiljena koncesija za njihov glas za soglasno odločbo, ne bomo najbrž nikoli izvedeli - a nič za to.
S tem se je sramota za Slovenijo kot pravno državo žal le še povečala: ne le laiki, ki jim tega niti ne moreš preveč zameriti, ampak celo „ugledni pravniki“ se zdaj sprenevedajo, da je žal zastaranje preprečilo, da bi v ponovljenem sojenju tožilstvo vendarle dokazalo, da je Janša obljubo podkupnine sprejel, in da bi bil potem vendarle obsojen. Ne, tega ni preprečilo zastaranje, ampak preprosto to, da tožilec ni mogel in še danes ne more povedati, s kakšnim ravnanjem naj bi bil Janša to obljubo podkupnine sprejel - in tudi, če bi mu dovolili, da zdaj obtožni predlog naknadno dopolni s tem, kako naj bi bil Janša to obljubo sprejel (npr. s tem, da je Zagožnu naročil, naj izterja prvih 30 % te obljubljene podkupnine), mu to še vedno ne bi nič pomagalo, ker niti za to nima nobenih, niti posrednih dokazov.
Vse to piše pravzaprav, če natančno preberemo, že v odločbi ustavnega sodišča (čeprav zaradi očitnega taktičnega manevriranja med bolj in manj „radikalnimi“ ustavnimi sodniki včasih le „med vrsticami“, na enem mestu celo šele po odstranitvi očitnega protislovja med enim stavkom v „pripravljalni“ 37. točki ter celotno „sklepno“ 41. točko Janševe odločbe) - in tu se vračam k začetni misli, da stokrat ponovljena laž postane resnica. Nič manj kot laž (torej zavestno zapisana neresnica) je vsaj zame namreč trditev pravnika (odvetnika) Dina Bauka, na katero se sklicuje novinar Jure Trampuš v Mladini, da je ustavno sodišče presodilo, da „posameznika ni mogoče obsoditi za kaznivo dejanje sprejema obljube nagrade zgolj na podlagi dejstva, da je v nekem trenutku del te nagrade terjal“. Take neumnosti namreč ustavno sodišče ni napisalo. Tako dejstvo, če bi res obstajalo, bi bilo namreč zelo jasen, čeprav le posreden dokaz Janševe krivde, povsem zadosten za obsodbo - in ustavno sodišče je jasno povedalo, da tudi posredni dokazi zadostujejo (čeprav „neodvisni komentatorji“ javnost zavajajo tudi o tem!).
Bi bilo morda primerneje očitek nasproti odvetniku Bauku ublažiti, da ustavnemu sodišču gornjega (povsem izmišljenega) stališča ni namerno podtaknil (namerno razširjal neresnico), ampak da je samo slabo in površno prebral doslej že tolikokrat premleto in od vseh strani „mikroskopirano“ odločbo ustavnega sodišča? No, če mu je ljubša ta varianta (da ni dobro prebral odločbe ustavnega sodišča, ki jo kritizira), očitek zavestne laži takoj umaknem in se mu zanj opravičim. Me prav zanima, kaj bo rekel.
Glavni članek
Kaj smo se naučili?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.