Vse fronte vodijo v Sirijo

Rusko posredovanje v Siriji je pri zahodnih voditeljih in glavnih predstavnikih Nata spodbudilo ostre odzive, skoraj šok, toda, roko na srce, bilo je pričakovano, z njim pa namerava predsednik Vladimir Putin doseči troje. Kot glavni razlog se v zahodnih medijih navaja, da z bombardiranjem upornikov rešuje sirskega predsednika Bašarja Al Asada. Toda ne gre za Al Asada osebno, v Moskvi so že večkrat namignili, da si prihodnost Sirije predstavljajo tudi brez njega. Rusija želi zavarovati vojaško-politični režim, ki ga je Asad kvečjemu podedoval od očeta Hafeza, in s tem svoje dolgoletne interese ne le v tej državi, ampak tudi v širši regiji. V zvezi s Sirijo se omenja še morsko oporišče Tartus, ki pa vendarle nima večjega strateškega pomena (za začetek je premajhno, da bi sprejelo letalonosilko), razen da je edino rusko vojaško pristanišče v Sredozemskem morju in Moskva se mu seveda ne namerava odpovedati.

Zaveznik režima v Damasku je tudi Iran, s katerim Rusija ohranja prijateljske odnose. Ta, po podpisu jedrskega sporazuma razbremenjen sankcij in mednarodne osamitve, se ponovno uveljavlja kot regionalna velesila. Njegova vojska je že dalj časa prisotna v Iraku, kjer se z vladnimi silami bori proti Islamski državi. Za Moskvo je zavezništvo s Teheranom izjemnega pomena. Iran vodi tako imenovani šiitski blok, ki povezuje režim v Teheranu, šiitsko vlado v Bagdadu, Asadov režim in navsezadnje gibanje Hezbolah v Libanonu. Jasno, vsaj kar zadeva Rusijo, ne gre za vprašanje vere. Šiitski blok je čedalje pomembnejša protiutež savdsko-ameriškim interesom v regiji. Reševanje sirskega režima torej de facto pomeni reševanje šiitskega bloka.

In tretjič, Rusija se poskuša znova vzpostaviti kot svetovna velesila, ki bi bila obravnavana enakovredno z drugimi, predvsem ZDA. Kakor v knjigi Frontline Ukraine opozarja Richard Sakwa, profesor predmeta evropska in ruska politika na britanski Univerzi v Kentu, segajo korenine sedanjih nesoglasij med Zahodom in Rusijo v čas, ko se je končala hladna vojna. Gre za trk dveh nasprotujočih si definicij, kaj se je takrat zgodilo. Zahod vztraja pri zgodovinski zmagi, Rusija pa ponavlja, da je Sovjetska zveza sama razpadla in je nesmiselno govoriti o kakršnikoli zmagi ali porazu.

Putin pravi, da je minilo obdobje, ko se je na Rusijo gledalo kot na poraženko in so bili njeni interesi in skrbi prezrti (na primer dosedanja širitev Nata na vzhod z napovedano širitvijo še v Gruzijo in Ukrajino). Poteze, za katere se odloča, potrjujejo njegovo odločnost. Zdaj je Rusija tista, ki na Bližnjem vzhodu izkorišča šibak položaj Zahoda. Zahodni voditelji zmorejo komaj kaj več od tega, da Putina obtožujejo podpiranja morilskega stroja v Damasku.

Kritika je seveda povsem upravičena. Toda kaj pa vse tiste islamistične milice, ki jih ob tihi privolitvi zahodnih velesil podpirajo arabske sunitske zalivske države? Dokler se bodo vojni zločinci delili na vaše in naše, bo vsak poskus diplomatske rešitve za odpravo takšnih kriznih žarišč propadel.

Vojni zločinec, ki mu trenutno v Siriji kaže najbolje, je prav Bašar Al Asad. Zahodne sile bombardirajo islamiste, Rusija bombardira islamiste in druge upornike. Skratka, nihče od zunaj ne napada Asadovega režima, vsi bombardirajo njegove sovražnike. To ustreza Moskvi, kajti tisto, kar krepi režim v Damasku, krepi vpliv Rusije. Večji ko bo njen vpliv na Bližnjem vzhodu, večjo težo bodo imele njene besede pri uveljavljanju interesov drugje, začenši z Ukrajino.

Sirija je zdaj postala središče več front. Na tleh potekajo spopadi med Asadovo vojsko in stotinami oboroženih milic, nad njimi pa boj med regionalnimi in svetovnimi silami za nadzor nad bližnjevzhodno šahovnico. Sirija je središče. Vsak dober šahist pa ve, da če hočeš nadzirati dogajanje na šahovnici, moraš najprej zasesti njen osrednji del.