Jara kača

Skoraj osem let je že minilo, odkar je ljubljanska mestna uprava prenovo Plečnikovega stadiona zaupala zasebni družbi GSA v lasti podjetnika Joca Pečečnika in Olimpijskemu komiteju Slovenije. Čeprav se gradbena dela še vedno niso začela, kulturni spomenik pa vidno propada, občina zasebnemu investitorju še kar zaupa in mu iz leta v leto podaljšuje pogodbo, namesto da bi ga že zdavnaj razlastila.

Mestni svetniki bodo o podaljšanju pogodbe ponovno odločali 19. oktobra. Glavna ovira za začetek del je, da podjetju Bežigrajski športni park nikakor ne uspe dobiti okoljevarstvenega soglasja, saj bi hrup pri gradnji načrtovanih objektov presegel zdaj veljavne zakonske meje. A mestna uprava je tudi za to oviro našla rešitev. Predpise bo preprosto prilagodila zasebnemu investitorju. V občinskem prostorskem aktu namerava zvišati stopnjo dovoljenega hrupa na območju Fondovih blokov, s čimer bo Pečečniku olajšala začetek gradnje.

Pa si Pečečnikov projekt res zasluži takšno neomajno podporo mestne uprave? Stroka trdi, da nikakor ne. Dobri poznavalci dediščine arhitekta Plečnika so že večkrat javno opozorili, da projekt Bežigrajski športni park ne pomeni obnove stadiona, temveč dokončno uničenje objekta. Po analizi dr. Damjana Prelovška projekt zasebnega investitorja predvideva tako korenito prezidavo, da bi se po »prenovi« ohranilo zgolj pet odstotkov Plečnikove dediščine. Na majhni površini, sredi gosto poseljene mestne četrti, v neposredni bližini osnovne šole in vrtca, naj bi poleg obsežnega, popolnoma novega sodobnega stadiona zrasle še 77 metrov visoka stopnica in tri dodatne poslovne vile. Gradnja naj bi segala kar pet etaž globoko v zemljo, izkopali bi milijon kubičnih metrov zemljine, dela pa bi trajala pet let. Novi stadion bi sprejel kar 12 tisoč obiskovalcev in bi se uporabljal za različne namene, med drugim za motociklistične dirke.

»Ker Ljubljana že ima sodoben stadionski kompleks v Stožicah, ki je precej neizkoriščen, ni potrebe, da bi sredi mesta zgradili še en stadion s podobno vsebino,« so prepričani podporniki civilne pobude, ki se zavzema za ohranitev in prenovo Plečnikovega stadiona v izvirni obliki in ponovno uporabo objekta v duhu prvotne namembnosti. To pomeni, da bi bil stadion namenjen zlasti individualni ali skupinski rekreaciji, lahko pa bi ga uporabili tudi kot osrednjo informacijsko točko za turistične oglede Ljubljane in kot začetno postajo za minibuse, ki bi vsaki dve uri na določene dneve v tednu vozili po krožni poti od ene Plečnikove arhitekture do druge.

Civilno pobudo, ki se zavzema za takšno rešitev, so doslej podprli Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta pri ZRC SAZU, Slovenski etnografski muzej, Društvo pisateljev Slovenije, Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, Oddelek za krajinsko arhitekturo na Biotehniški fakulteti, Tehnični muzej Slovenije, pa tudi več tujih strokovnjakov, denimo profesor dr. Jörg Haspel, predsednik Icomosa Nemčije in ustanovni član Icomosovega mednarodnega znanstvenega komiteja za dediščino 20. stoletja.