Idila

Domačija Novak
Sadinja vas pri Dvoru 7
Tel.: 041 343 000
Novakovi za zunajpenzionske goste kuhajo predvsem za konec tedna, vsekakor prihod napovejte po telefonu.

Ambient:
prijeten in res okusno opremljen rustikalni ambient z obveznim šankom, masivnimi klopmi in skaručensko muziko v ozvočenju

Napitki:
izjemen gospodarjev kevder z magnumi, letniškimi raritetami in izrednim selektorskim občutkom ter sproščenostjo pri strežbi

Dostopnost:
za sedežne kapacitete dovolj veliko parkirišče, gibalno ovirani pa se bodo morali prebiti čez tri ali štiri pražne stopnice

Fino:
izčiščena, minimalistična kuharija
izbira vin in ravnanje z njimi

Ne tako fino:
fino bi bilo snesti še kakšno meso

Za niz petih jedi smo v Sadinji vasi rade volje pustili 27 evrov.

»Hud je, Francl, o, kako je hud! Kdo si upa na eno idilo z mano!« je na razporejevalnem sestanku izvidniških terenskih ekip kibical nad Gorkičevo grozljivko očitno navdušeni dolenjski dopisnik. No, ker je eden od nujnih pogojev za pridobitev Konzumove inšpektorske licence izkazana sposobnost ločevanja med fikcijo in realnostjo, mu ekipe ni bilo težko zbobnati skupaj. Malo je nad zlo usodo, ki mu je v roke potisnila volan, jamral le dežurni šofer, saj pri samopostrežnem stojalu s številnimi avtohtonimi žganicami ni mogel sodelovati pri izbirnih dilemah (žajbelj ali kamilice? orehovec ali borovničevec? ...). Šnopsarska dobrodošlica pa ni bila edina reč, ki nas je spomnila na Skaručno, vpliv podšmarnogorske institucije je bilo čutiti tudi na zvočni sliki in občem sproščenem počutju.

Posedeni na masivno klop dve mizi stran od nemškega kuharja z michelinko in nasproti švicarskega možaka, ki Novakove dvakrat na leto za dva tedna obiskuje že 41 let, smo kmalu začeli razumeti, kaj ga – poleg dolenjske ribičije, jasno – vedno znova vleče sem dol.

Jedi, ki jih na ferrarijasto rdečem štedilniku pripravlja gospodarica, so namreč poklon preprosti kuhariji, očiščeni vsega nepotrebnega balasta, fokusirani na sezonske lokalne pridelke (na domačiji smo!), natančno pripravo in zanimive detajle. Krožniki so na pogled zavajajoče skromni, narejeni so tako, da se njih bogatija opazi v ustih: zeljna zloženka je na debelo potresena z grobimi drobtinami, ki med peko ustvarijo res frajersko hrustljavo skorjo, kontrapunkt mehki in sočni zeljnato-testeni podstati. Potem je tu sancta simplicitas v obliki dveh rezin koprivnega štruklja, ki sta osnovno hrustljavost zadobili s hitrim opekanjem v razgreti ponvi, dodatno pa s tankimi koščki pečene slanine domačega krškopoljca. Ta je potem prispevala svoje k svojevrstnemu precedensu v Konzumovi zgodovini – Novakov tastari je le nekaj trenutkov zatem, ko smo snedli krožnik ješprenja s sotiranimi rezinami bučk in popečene slanine, v naših očeh zapazil željo po še in urno vsakemu na krožnik našaflal še malo slastne robe, za katero se je izkazalo, da maksimalno tekne tudi zaradi brizga olivca Furgentini. Tega je v hišo od sicilijanskega prijatelja prinesel Joško Gravner.

Ob tem imenu ti je verjetno jasno, da z vini tu res ni heca: magnumi in letniške raritete vinarjev z vseh koncev domovine in iz zamejstva se tu ne skrivajo v kleti, ampak jih radi odpirajo, še raje točijo ali pa celo več različnih pustijo na mizi, da si gostje sami izberejo steklenico in odmerjajo tempo. In se seveda hitro zapletejo v debato z gastronomsko silno razgledanim gazdom, ki pove, da je postrv tako dobra zato, ker je v Krki ulovljena divjakinja. In ocvrto jabolko je tako dobro, ker je domače in postreženo takoj, ko je pečeno, vaniljin sladoled zato, ker je res vaniljin in ne precukrast, domačija Novak pa zato, ker sicer nosi generični priimek, a je res nekaj posebnega. Še!