Konec slovenskega bančništva?

»Očitno smo se v Sloveniji odločili, da se bančništva ne gremo več,« umik države iz lastništva bank komentira Aljoša Tomaž, nekdanji prvi mož Abanke. NKBM je bila junija že prodana ameriškemu špekulativnemu skladu Apollo in EBRD, država pa namerava prodati še 75 odstotkov NLB, Gorenjsko banko in Abanko, ki je nastala s pripojitvijo Banke Celje k Abanki Vipa. Da bo izkupiček pičel, je jasno, saj je na tržišču poplava bank, ki iščejo kupce, donosi bank pa so v zaostrenih razmerah poslovanja in zaradi vse strožjih bančnih pravil zelo nizki. »V sedanjem regulatornem okolju se banko splača kupiti le zelo poceni, saj se sicer ne da zagotavljati ustrezne donosnosti,« pravi. Decembra 2013 je država dokapitalizirala NKBM z 870 milijoni, junija letos pa je z njeno prodajo iztržila pičlih 250 milijonov. Kupnine na računu države še ni, saj sta kupca postavila vrsto pogojev, od izpolnitve katerih je odvisno, ali bo država kupnino sploh prejela. Eden od pogojev je prodaja oziroma likvidacija srbske banke KBM. A kljub temu vlada ne namerava ustaviti predvidene privatizacije bank.

Glede na zaveze, dane evropski komisiji, se mora država iz Abanke umakniti do junija 2019. To je bil pogoj Bruslja, da je država decembra 2013 sploh smela dokapitalizirati Abanko in Banko Celje. Abanka je po pripojitvi Banke Celje druga največja banka v državi, s kapitalsko vsoto okrog štiri milijarde in 12-odstotnim tržnim deležem. Zaradi privatizacije NKMB je pomen nove banke za domače gospodarstvo in državne razvojne politike še bistveno večji, kot kažejo številke. Združena levica je zato pozvala vlado, naj strategijo upravljanja kapitalskih naložb države spremeni tako, da Abanko razvrsti med pomembne naložbe, kar pomeni, da bi država v Abanki ohranila najmanj 25-odstotni delež plus eno delnico. Obenem želijo, da za Abanko velja klavzula o razpršenem lastništvu, se pravi, da je delež posameznih zasebnih lastnikov manjši od državnega. »Na ta način lahko vlada prepreči ponovitev zgodbe z NKBM. Tudi v Abanko in Banko Celje je bilo vloženih ogromno javnih sredstev. 433 milijonov z dokapitalizacijo in 370 milijonov v obliki jamstev za obveznice,« opozarja Združena levica. Abanka naj bi torej v strategiji upravljanja dobila tak položaj, kot ga ima NLB. Najmanj 25-odstotni delež državi omogoča, da še naprej sodeluje pri upravljanju banke, se je pa treba zavedati, da ji takšen lastniški delež ne omogoča resnejšega vpliva na ključne odločitve banke.

Bančna pravila so tako zaostrena in omejujoča, da se banko danes splača kupiti samo zelo poceni.

Kljub temu bi bil popravek strategije smiseln. »Ob izbruhu finančnih kriz je pametno imeti pomemben del finančnega sektorja v domačih rokah,« pravi Tomaž. »Vemo, kaj se je zgodilo leta 2008 v državah, ki tega niso imele, in kako so matične banke (Unicredit, SKB, Hypo ...) omejile financiranje svojih hčera v Sloveniji. Trenutnega interesa politike ni mogoče enačiti z dolgoročnim interesom optimalno delujoče države. Kot bi rekel kmet: ‘Če se hočeš iti živinorejo, ne prodaj hleva sosedu’.« Zlasti neumno je banke prodajati, ko je zanje nemogoče iztržiti realno ceno. »Nacionalna strategija ne more temeljiti na splošno uveljavljeni ‘Pop tv ekonomiji’, da bank ne znamo upravljati in voditi, da ne znamo upravljati in voditi slabe banke. Znali smo sanirati banke in upravljati slaba posojila v začetku 90. let, ko je bilo to precej težje,« pravi Tomaž.

Toda Abanka je vendarle v drugačnem položaju kot NLB. Pri privatizaciji NLB se je vlada lahko oprla na julija 2012 sprejeti odlok državnega zbora, ki je določal ohranitev 25-odstotnega deleža. Za Abanko pa vlada takšnega sklepa nima niti ga ni mogla imeti, saj je bila Abanka še do konca leta 2013 v zasebni lasti. Zato vlada za Abanko v Bruslju veliko težje izposluje takšno izjemo, kot jo je za NLB. Kar pa ne pomeni, da nima alternative.

Prodajo lahko vsaj začasno odloži zaradi neugodnih razmer na trgu. Ne bi bila prva. Septembra je Portugalska navkljub zavezi, dani Bruslju, ustavila prodajo banke Novo Banco. Gre za ‘dobro banko’, ustanovljeno na pogorišču avgusta lani propadle banke Banko Espirito Santo. Portugalska država je BES dokapitalizirala s 4,9 milijarde evrov in jo s tem podržavila, nato pa jo je razdelila na dobro in slabo banko. Za Novo Banco se je sprva zanimalo petnajst kupcev, na koncu pa sta ostala le še dva: največji kitajski konglomerat Fosun International in ameriški sklad Apollo. Kot razlog za (začasno) ustavitev prodaje je portugalska centralna banka navedla prenizko ceno tudi zaradi negotovosti glede tega, kakšne bodo nove zahteve regulatorja o kapitalski ustreznosti bank v EU.