Nadnacionalni interes

Restavracija Curry Life Figovec
Gosposvetska 1, Ljubljana
Tel.: 01 426 44 10
V Figovcu mešajo začimbe in kurijo curryje vsak dan: od ponedeljka do sobote od 11. do 23. ure, ob nedeljah pa od 11. do 17. ure.

Ambient:
stari Figovec so z živahnimi barvami in odstrtostjo zaves naredili prostornejši, bolj odprt in lahkotnejši

Napitki:
ob čisto spodobni vinski karti in dveh bevogih iz pipe ne bo nihče ostal žejen

Dostopnost:
parkiraj, kjer Zoki dovoli, nato pa peš – tudi gibalno ovirani ne bodo imeli težav

Fino:
zelena zeliščna omaka (dak bungalow gosht)
piščančje nabodalo (murgh malai kebab)
zelenjavno-skutni cmoki v blagi omaki (kofta nazakat)

Ne tako fino:
res omejene nepikantne opcije
izbira sladic

Za predjed, glavno jed in sladico – kar je čez in čez dovolj – je treba v Figovec vstopiti z dvajsetakom v žepu.

»A pri vas tudi še niso zakurili?« je mantro številnih na daljinske metode ogrevanja priklopljenih sonarodnjakov oni dan ponovil še načelnik Konzumovega inštituta za mednarodne študije in pričujoče v od tetke jeseni že kar fino ohlajenih prostorih čelništva povabil na konzumacijo eksotične košte z notranjim izgorevanjem. Ta je pod patronatom in znamko britanske revije Curry Life – po nekajkratnem festivalskem pojavljanju v hotelu Park, po dolgoletnem hiranju furmanskega Figovca in ob dušebrižniškem jamranju skoraj vseh, ki vanj niso hodili – svoje permanentnejše mesto našla na križišču Gosposvetske in Slovenske ceste.

Že res, da so Britindijci na jedilnem listu pustili nekaj njokov, zrezkov in svinjine, a v zobe smo tokrat sklenili dajati le z dišavami in začimbami izdatno opremljeno z Indijske podceline izvirajočo in na Britanskem otočju donegovano košto. Grizljajoč krhke, iz lečne moke narejene poppadume s tremi raznolikimi salsami smo se domenili za scenosled, pri čemer je imel nekaj težav le milejšim okusom naklonjeni del omizja. Pa vsaj pri predjedeh ni bilo kakšne silne hudobe: ljubki in okusni ocvrti krompirjevo-špinačni hlebčki (aloo palak ki tikki) so bili poosebljena zdrava nedolžnost, punkersko skuštrane čebulne kepice (bhaji) pa so nam šle v slast vsaj toliko kot v lepe trikotnike zložene zelenjavne somose. Ko smo na mizo dobili še fletne, močno ožgane naane s koriandrom in česnom ter dve skodeli v nulo skuhanega, prav nič lepljivega riža, pa smo lahko začeli medsebojno primerjati korajžo pri konzumaciji bolj ognjeniških zadev. Poročamo lahko, da nagrado za eleganco zlahka odnese krasna, iz obilja koriandra, mete in zelenih čilijev zmleta globoko zelena omaka z govedino (dak bungalow gosht), da se težko še kje drugje v deželi najdejo sočnejši, na nabodalo nataknjeni kosi piščanca, kot je Curry Lifov v sirno-smetanasto skorjo odeti murgh malai kebab, in da je omaka iz čebule, veeeeliko zdrobljenega čilija, semen koriandra in fenugreeka, v kateri so pokuhali najprej na žaru opečenega piščanca, bogata in ostra kot hudič.

Med priporočene favorite vsekakor sodijo še nežni in mehki zelenjavno-skutni cmoki v ne prehudi omaki, obogateni z maslom in smetano, malo manj pa menda po načelih izvirne birminghamske šole curryja, imenovane balti, pripravljena jagnjetina, kjer smo med vsemi onimi začimbami pogrešali prav okus po jagnjetini. Tu nekje smo začeli pogrešati tudi natakarja, ki nas je kar predolgo puščal vnemar – kot da bi mu bilo nerodno, da nam ima ponuditi le dve sladici, pa še ti sta bili zunaj osnovne usmeritve restavracije – v kozarec zloženi tiramisu in od nekod pripeljana čokoladna torta sta pač bolj kot ne sredinski slovenski gostinski standard. Upati je, da se slednjih v Curry Lifu ne bodo navlekli še več – naj raje še naprej prižigajo britanskoimperijske dišavnično-začimbne ognje, v tem so namreč več kot le korektni.