Kaj je narobe z revolucijo?

Zahteva dr. S. Hribar (Mladina 34/2015), da je revolucijo treba ločiti od NOB in se ji odreči, moralno ni razumna, pravno pa ni izvedljiva. Isto velja za njeno pozivanje ZZB, naj se revoluciji odpove.

Večina tistih, ki so ob okupaciji šli v partizane, je imela dva cilja: prvič, da bo izgnan okupator, in drugič, da se stara Jugoslavija ne bo več vrnila. V ospredju je bil boj zoper okupatorja, hkrati pa želja po graditvi pravičnejšega družbenega reda, za narodno in socialno osvoboditev. Bistvo tega dogajanja je kazalo ime časopisa krščanskih socialistov »Slovenska revolucija«. Na drugi strani pa so bili tisti, ki so hoteli obdržati staro Jugoslavijo, ohraniti svoje politične in ekonomske privilegije. Ti so širili strah pred »komunistično revolucijo« in so jo prikazovali kot nesrečo za slovenski narod.

Odreči se revoluciji med NOB, pomeni odreči se množični pripravljenosti na upor zoper okupatorja in pričakovanjem, da se stara Jugoslavija ne bo vrnila. Ni sporno, da je bil družbeni red prve Jugoslavije krivičen, da so bila socialna, politična in nacionalna nasprotja tako zaostrena, da je bila leta 1941 revolucija tako rekoč pred vrati in jo je okupacija olajšala. Šlo je za pravico do revolucije, kot so jo utemeljevali že v ameriški revoluciji, namreč kot pravico, upreti se nepravični vladi in si postaviti novo vlado. Tudi v ameriški revoluciji je bilo nasilje in so bile likvidacije, vendar pa revolucije niso obsodili, ampak so ponosni nanjo. Naša revolucija je uresničila pričakovanja ljudi in smo nanjo lahko ponosni.

Vendar pa je eno obsoditi nasilje, ki je spremljalo NOB in revolucijo, drugo pa je, zaradi nasilja odreči se revoluciji.

Pojem revolucije

Revolucija v pravnem pomenu je nelegalna korenita sprememba temeljnih načel veljavnega političnega sistema, veljavne ustavne ureditve. V predavanju »Pravo in revolucija« leta 1920 je Leonid Pitamic poudaril, da revolucija pomeni radikalni prevrat v družbi, pomeni spremembo pravnega reda. S spremembo pravnega reda Pitamic pojasni razliko med evolucijo in revolucijo. Spremembe pravnega reda, ki ta pravni red ohranjajo, pomenijo evolucijo. Nasprotno pa revolucija pomeni spremembe, ki ta »pravni red prekucnejo«.

Nova država svoje legitimnosti ne more utemeljevati s prejšnjim pravnim redom, ki ga je zrušila, ampak dobi legitimnost po mednarodnem pravu, če ji je – ne glede na način izvedbe revolucionarnega prevrata, torej z nasiljem ali po mirni poti – uspelo vzpostaviti delujoč sistem vrhovne oblasti. To pomeni, da je nasilne revolucionarne spremembe treba priznati za pravne, če so se uveljavile.

S stališča mednarodnega prava je torej za priznanje revolucionarne spremembe neke države pomembno načelo učinkovitosti: na njeno legitimnost ne vpliva dejstvo, da se je revolucija uveljavila z nasiljem.

Pitamic govori o upravičenosti revolucije in o pravici do revolucije. Pravi, da je bilo razrušenje avstrijskega pravnega reda upravičeno s stališča samoodločbe narodov. Glede pravice do revolucije navaja protagonista francoske revolucije leta 1789 Sieyesa, ki je trdil, da ima narod vedno pravico do revolucije. To pravico so utemeljevali že protagonisti ameriške revolucije leta 1776, med njimi Thomas Jefferson: gre za pravico, upreti se nepravični vladi in si postaviti novo vlado.

Eno je obsoditi nasilje, ki je spremljalo NOB in revolucijo, drugo pa je, zaradi nasilja odreči se revoluciji.

Revolucija med NOB 1941–1945 v Jugoslaviji

Revolucija med NOB v Jugoslaviji ustreza teoretičnim merilom, ki veljajo za revolucijo nasploh. Takrat je šlo za globalni revolucionarni prevrat, za odpravo pravnega reda Kraljevine Jugoslavije in za nadomestitev tega reda s pravnim redom Federativne ljudske republike Jugoslavije.

Za revolucijo kot proces nadomeščanja pravnega reda nekdanje Jugoslavije z novim pravnim redom je značilno troje: (1) da je revolucija dozorela že pred okupacijo in jo je okupacija dejansko sprožila; (2) da je revolucija potekala sočasno in v soodvisnosti z oboroženim osvobodilnim bojem zoper okupatorja; (3) da so revolucijo spremljale velike tri zaveznice (ZDA, Velika Britanija, Sovjetska zveza), ki so revolucionarne spremembe formalnopravno potrdile.

Ali je bila revolucija med NOB upravičena? Odgovor na to vprašanje je pritrdilen. Pravni red Kraljevine Jugoslavije je bil krivičen, zaradi česar je bila revolucija, kot bi dejal Pitamic, potrebna: spremeniti je bilo treba stari družbeni red.

Socialna, politična in nacionalna nasprotja v nekdanji Jugoslaviji so se poglabljala in so se zaostrila zlasti po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929. Okupacija je – zaradi organiziranega oboroženega osvobodilnega boja zoper okupatorja – to revolucionarno vrenje sprostila in je revolucionarne spremembe postavila na dnevni red. Narodnoosvobodilni boj je poleg temeljnega cilja, to je izgona okupatorja in nacionalne osvoboditve, prinesel na plan tudi zahteve in pričakovanja po spremembah na socialno-gospodarskem področju in na področju državne ureditve, s pričakovanji, da ne bo več tako grobega nacionalnega zatiranja, socialnih krivic, političnega preganjanja delavstva, revščine, viničarskih in kolonskih odnosov itd.

Večina prebivalstva je pričakovala, da se stara Jugoslavija ne bo več vrnila. Osvobodilni boj zoper okupatorja se je logično povezal z bojem za socialno osvoboditev. Da je položaj dozorel za socialno revolucijo, ni kazal samo socialni položaj delavstva (brezposelnost, nizke plače, štrajki, ki jih je oblast surovo zatrla), ampak tudi položaj kmetov. Kmečka dolžniška kriza je številne kmetije pognala na boben. V tridesetih letih je bilo v Sloveniji prezadolženih skoraj 40 odstotkov kmetov. Agrarna reforma v stari Jugoslaviji je bila izigrana. Od 369 veleposestnikov je bilo 310 tujcev. Ni torej čudno, da se pozivu Osvobodilne fronte k oboroženemu odporu zoper okupatorja niso odzvali samo delavci, ampak tudi kmetje, prebivalci podeželja, ki so, kot je poročala Slovenska zaveza, »drveli v OF«.

France Bučar je slikovito poudaril povezanost nacionalne in socialne osvoboditve: »Od vsega začetka smo si NOB predstavljali kot osvoboditev od okupatorja, hkrati pa smo si želeli socialno pravičnejšo družbo. Oboje je bilo povezano. In če je slednje revolucija, sem jaz revolucionar še danes.«

Prav tako je upravičen razlog za revolucijo samoodločba, ki jo je Pitamic omenjal tudi pri razrušenju avstro-ogrske monarhije. Šnuderl šteje uresničevanje nacionalne samoodločbe za sestavino revolucije med NOB.

Revolucija med NOB je utemeljena tudi s splošno pravico do revolucije. Pri nas je šlo za podobne razmere, na kakršne so se sklicevali tvorci ameriške revolucije leta 1776: gre za pravico, upreti se nepravični vladi in si postaviti novo vlado.

Značilnost revolucije med NOB je bila medsebojna prepletenost in soodvisnost revolucije in narodnoosvobodilnega boja zoper okupatorja. NOB in revolucija sta bila medsebojno prepletena in soodvisna procesa: graditev organov nove oblasti je pozitivno delovala na uspeh osvobodilnega boja, pa tudi obratno, uspehi osvobodilnega boja so pozitivno delovali na graditev novega sistema oblasti.

Revolucionarno odpravljanje starega pravnega reda se je izvajalo v zapletenem odnosu »dvojnosti (dualizma) oblasti« med novo oblastjo v domovini in mednarodno formalno priznano kraljevo vlado v Londonu in vanj so odločilno posegli veliki trije zavezniki.

Za vzpostavitev nove oblasti v jugoslovanskem merilu so bili pomembni zlasti sklepi drugega zasedanja Avnoja novembra 1943 v Jajcu. Takrat so jugoslovanski vladi odvzeli pravice zakonite vlade Jugoslavije in kralju Petru II. prepovedali vrnitev v domovino, dokler o tem ne bi odločili po vojni. Odpravili so unitarno ureditev in uvedli federacijo. Potekala so pogajanja med obema vladama (sporazuma Tito-Šubašić). Zavezniki so na krimski konferenci Titu in Šubašiću »priporočili«, kako naj se dokončno reši vprašanje dvojnosti oblasti. Ustavodajna skupščina je sprejela odločitve za prehod v redno ustavno stanje nove države: razglasila je republiko in sprejela Ustavo FLRJ.

S temi odločitvami ustavodajne skupščine se je končala revolucija: končal se je štiriletni proces odpravljanja pravnega reda monarhije (Kraljevine Jugoslavije) in nastajanja pravnega reda republike (FLRJ), ki je takrat dobil popolno mednarodno priznanje. S sprejetjem Ustave FLRJ 31. januarja 1946 je bila revolucija končana in vzpostavljen nov pravni red. Pitamic bi dejal, da je NOB »prekucnila pravni red« nekdanje Jugoslavije in vzpostavila novega.

Še o revoluciji med NOB v Sloveniji

Pričakovanja in zahteve po korenitih spremembah so bili živi med vsemi družbenimi sloji, ne samo med komunisti. OF je program oblikovala v Temeljnih točkah OF. Tudi v Programu Slovenske zaveze iz leta 1942 so predstavljene zahteve po dokaj radikalnih spremembah. Krščanski socialisti so svoj program povezovali z narodnoosvobodilnim bojem in z revolucijo. Za cilj so si postavili nacionalno in tudi socialno revolucijo. O njej je veliko razpravljal Kocbek, ki je urejal časopis Slovenska revolucija.

Večina prebivalstva je pričakovala, da se stara Jugoslavija ne bo več vrnila. Osvobodilni boj zoper okupatorja se je logično povezal z bojem za socialno osvoboditev.

Slovenska revolucija se je izražala predvsem v dejanjih za uveljavljanje nove ljudske oblasti in slovenske državnosti. Središče tega razvoja je bila Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF). Štirim ustanovnim skupinam OF (KPS, krščanski socialisti, levo krilo Sokola, kulturni delavci), ki so 27. aprila 1941 ustanovile OF slovenskega naroda, se je pridružilo še štirinajst drugih skupin. Predstavniki vseh skupin so sestavljali Vrhovni plenum OF, ki se je na tretjem plenumu 16. septembra 1941 konstituiral v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), torej v najvišji organ ljudske oblasti v Sloveniji. Ta proces se je nadaljeval na kočevskem zboru in na črnomaljskem zboru.

Pregled ključnih dogodkov v slovenski revoluciji med NOB kaže, da je nova ljudska oblast na osvobojenem ozemlju uspešno opravljala obe svoji nalogi, to je oskrbo partizanske vojske in zagotavljanje urejenih razmer za življenje na vseh področjih. Upravna komisija za osvobojeno ozemlje, ki jo je ustanovil Izvršni odbor OF že septembra 1942, je imela osem odsekov: za splošno upravo, za finance, za industrijo, za gospodarstvo in prehrano, za narodno vzgojo in prosveto, za promet, za zaščito civilnega prebivalstva in za narodno zdravstvo To delo je tlakovalo pot oblikovanju narodne vlade v Ajdovščini 5. maja 1945.

Prejšnji pravni red je »prekucnila« tudi Ustava Ljudske republike Slovenije 16. januarja 1947. Ta pravni red pa je »prekucnila« Ustava Republike Slovenije 23. decembra 1991.