Protest proti realnosti

Ko so se kmetje prejšnji konec tedna v več slovenskih mestih zbrali na protestih zaradi nizkih odkupnih cen pridelkov, ki ogrožajo njihovo preživetje in ne pokrijejo niti stroškov pridelave, je bilo jasno, proti čemu protestirajo, ni pa bilo povsem jasno, proti komu je bil protest usmerjen. Proti predelovalcem in trgovcem, ki se v želji po maksimiranju dobička in zagotavljanju dovolj nizkih cen za ohranjanje konkurenčnosti ne ozirajo na zaslužek kmetov? Proti Evropski uniji, ki je z odpravo mlečnih kvot povzročila povečanje ponudbe in s tem znižanje odkupnih cen enega redkih kmetijskih proizvodov, ki jih v Sloveniji več pridelamo, kot porabimo? Proti državam EU, ki so uvedle ukrepe proti Rusiji, ta pa je v povračilo prepovedala uvoz njihovih živil in s tem povzročila tržne presežke? Proti kmetijskemu ministru Dejanu Židanu, ki ne stori dovolj za preživetje slovenskega kmeta? Ali morda proti nam, potrošnikom, ki smo za živila slovenskega izvora sicer večinoma pripravljeni plačati nekaj več, a ima tudi naša narodna zavednost pač finančne meje?

Minister Židan, ki se je dejansko tudi sam udeležil protesta v Murski Soboti, je s prstom pokazal prav na nas. »Rešitev bi bila le v tem, da potrošnik kupuje samo slovenske izdelke, in zato tudi ves čas govorimo, kupuj slovensko, kupuj slovensko.«

Ko celo kmetijski minister strategijo preživetja kmetijstva snuje okoli reklamnega slogana, to ni ravno dober znak. Slovensko kmetijstvo žal (pre)počasi spoznava zakonitosti sodobne tržne ureditve. Ureditve, ki temelji na neprestanem zniževanju stroškov, v kateri kraljuje ekonomija obsega in v kateri sodobne tehnologije izpodrivajo tehnološko manj učinkovite rešitve. Ureditve, v kateri preživi peščica največjih in najiznajdljivejših.

»Slej ko prej bo moralo tudi kmetijstvo v Sloveniji postati gospodarska panoga,« je v intervjuju za Mladino dejal agrarni ekonomist z ljubljanske Biotehniške fakultete dr. Stane Kavčič. »Izmed več kot 60 tisoč kmetij je v Sloveniji resnih tržnih pridelovalcev le okoli sedem tisoč, druge kmetije po navadi s prodajo pridelkov niti ne pokrijejo stroškov pridelave. Če si želimo priznati ali ne, jih v funkciji ohranjajo izključno subvencije.«

Kmetijske subvencije so po podatkih, ki jih navaja Kavčičev kolega dr. Aleš Kuhar, »v zadnjih petih letih znašale okoli 60 odstotkov v faktorskem dohodku kmetijstva.« Sreča v nesreči je, da pri veliki večini slovenskih kmetij, ki jih povečini tako ali tako vodijo nepoklicni kmetje, zmanjševanje odkupnih cen vpliva le na manjši del prihodkov. Slaba stran tega pa je, opozarja Kuhar, da je zniževanje cen najbolj prizadelo ravno tiste najproduktivnejše in najnaprednejše kmete, ki največ prihodkov ustvarijo s prodajo svojih pridelkov. Tudi najnaprednejši slovenski kmetje namreč v cenovni bitki težko tekmujejo z največjimi igralci na trgu. Vprašanje je, koliko časa bodo še zdržali.

Kmetje bi morali v resnici protestirati proti kruti realnosti sodobnega kapitalizma.