Hudičeva vrv

»Žico je bilo treba kupiti včeraj,« je na torkovi izredni seji pozival poslanec SDS Vinko Gorenak. »Žična ograja čim prej, tem boljše. Tudi Hrvati govorijo, da jih bodo postavili. Ja, saj bo žice zmanjkalo.« Bodeča žica v državah, ki se spoprijemajo z begunsko krizo, postaja legitimna politična izbira.

Kot številni izumi pred bodečo žico in po njej je bila tudi ta zasnovana s povsem miroljubnim namenom, a se je zaradi široke uporabnosti še v druge namene poleg prvotnega v zavest ljudi za vedno zapisala kot simbol zatiranja in trpljenja.

Za izumitelja bodeče žice velja ameriški kmet Joseph Glidden iz zvezne države Illinois. V drugi polovici 19. stoletja so si ameriški priseljenci prisvajali vedno nova območja za kmetovanje in rejo živine, pri tem pa so jim težave povzročali visoki stroški postavitve ograje okoli kmetij, ki bi živino zadržala na posestvu, hkrati pa preprečevala vdor tuje živine in zveri. Še posebej težavno je bilo to na območjih z malo gozda in s tem premajhnih zalog lesa. Bodeča žica je bila idealna rešitev. Bila je razmeroma poceni, močni vetrovi ji niso mogli do živega, ker ni zastirala pogleda, je imel kmet dober pregled nad celotno kmetijo. Na majhnem območju se je lahko ukvarjal z živinorejo in s poljedelstvom, saj je živini učinkovito preprečeval dostop do pridelka. Kmetje so se lahko ustalili. Kavbojske kulture je bilo konec. Bodeča žica je po besedah zgodovinarja s Harvardove univerze Richarda Hornbecka »pomembno vplivala na razvoj ameriškega kmetijstva«. Na kmetijskih območjih z redko poseljenostjo so jo nekaj časa uporabljali celo kot telekomunikacijsko infrastrukturo, saj je tam, kjer se operaterjem ni splačalo postavljati posebne napeljave, po njej tekel telefonski signal.

Od leta 1874, ko so Josephu Gliddnu odobrili patent za bodečo žico, pa do prve uporabe njegovega izuma v zlovešče namene, ni minilo dolgo. Že leta 1898 naj bi jo bili Španci uporabili za obrambo kubanske prestolnice Santiago pred ameriškimi napadalci. Dokončno se je v priročnik osnovnih vojaških pripomočkov vpisala z burskimi vojnami, med katerimi so Britanci več deset tisoč nizozemskih priseljencev v Južni Afriki strpali v koncentracijska taborišča in jih obdali z bodečo žico. Od takrat je bila gonilo razvoja bodeče žice vojaška industrija in ne več kmetijstvo. Prva svetovna vojna, v kateri je bila bodeča žica poleg jarkov in strojnic glavna sestavina pozicijske vojne na zahodni fronti, je prinesla izum tako imenovane »končertine«, v kolut navite bodeče žice, ki jo je mogoče preprosto in hitro raztegniti in razpostaviti po širokem območju.

Danes, ko so žične bodice na žicah povečini zamenjala še nevarnejša kratka in ostra rezila, je bodeča oziroma »rezilna« žica predvsem simbol najbolj zastraženih meja na svetu, od meje med Severno in Južno Korejo do španskih enklav Ceuta in Melilla v severni Afriki. In po novem tudi madžarske meje s Srbijo in Hrvaško. Prav špansko podjetje ESF, ki dobavlja bodečo žico enklavama, je posel dobilo tudi na Madžarskem.

Čeprav si je bodeča žica zlovešči sloves prislužila v vojni, so bili opozorilni znaki vidni že prej. Ko so kmetje z juga Teksasa v 80. letih 19. Stoletja s postavitvijo ograj iz bodeče žice preprečili, da bi se živina iz severnih predelov pozimi selila na jug, je v nekaj letih poginila večina živine iz severnih predelov. Na spletni strani Univerze v Virginiji je objavljen pretresljiv zapis iz tistih časov. »Premikale so se kot duhovi, z ledenimi svečami, ki so jim visele iz nosnic, oči in ušes. Ko so naletele na ograjo, niso mogle naprej, nazaj pa niso hotele. Stale so ob žici, brez hrane, vode, topline ali zavetja.«

Ravnanje z ljudmi kot z živino ob tem ne deluje več kot evfemizem.