Mali bogovi

Ko je pred skoraj stotimi leti nemški sociolog Max Weber pisal o birokraciji, o njenem idealnem tipu, se mu je med drugim zapisalo, da je birokracija eden od najboljših in najbolj racionalnih modelov, na podlagi katerih se lahko organizira človekova dejavnost. Sistematičnost procesov, organizirana hierarhija in druge stvari so pomembne za vzdrževanje reda, maksimiranje učinkovitosti, prepričevanje protežiranja posameznikov. A to velja le v idealnih razmerah, te pa, kot vedo tudi znanstveni preučevalci družb, ne obstajajo. Preobsežna birokracija je grožnja svobodi, svobodni volji, ljudje so ujeti v »železno kletko« pravil in zakonov, ki jih izvajajo, ne glede na njihovo vsebino. Glavni namen birokracije, torej vzpostavljanja dobro delujoče družbe, se v tem primeru lahko obrne sam proti sebi, spoštovanje birokratskih načel in zakonov je pomembnejše od koncepta, za katerega so napisana. Birokratski aparat postane avtonomen sistem, katerega namen ni opravljanje prvotno zamišljenih nalog, temveč producira nove in nove naloge z edinim namenom osmišljanja svojega obstoja.

Max Weber ni mogel poznati Biserke Močnik, generalne direktorice direktorata za ustvarjalnost na kulturnem ministrstvu, umrl je davno pred njenim rojstvom. Biserka Močnik (letnik 1956) je bila doslej anonimna uradnica na ministrstvu, kjer kroži na teh in onih uradniških funkcijah že skoraj dve desetletji, v zadnjih tednih pa jo je iz varnega zavetja birokratskih pisarn potegnila zahteva umetnika Mihe Turšiča, naj odstopi. Miha Turšič je zaradi nje, njenega odnosa do umetnikov in umetnosti 17 dni gladovno stavkal, očital ji je birokratsko avtokracijo. »Nekajkrat sem se srečal z njo, dovolj, da sem spoznal, da ponižuje vse, ki ne igrajo njene igre,« pravi. »Uradnica se obnaša policijsko, s svojim okusom vzpostavlja birokratsko selekcijo, odloča, kdo bo šel skozi, kdo ne, s kom se bodo na ministrstvu ukvarjali, s kom ne. Vzpostavlja celotno mrežno nekih interesov, samo zato, da uresniči svoj prav. Tako počne celo svojo kariero, marsikdo je imel probleme z njo, nekaterim je uspelo obstati, drugi so obupali. Od nje je odvisnih veliko ljudi, zato jih je veliko tiho.«

Biserka Močnik je diplomirala iz sociologije, torej bi morala poznati teze Maxa Webra. Živela je v Šmartnem ob Paki, potem se je preselila v Kamnik, kjer živi še danes. Že pred 25 leti je bila svetovalka skupščine občine Kamnik za kulturo, ena od pobudnic kamniškega bienala akvarelov, bila je v gradbenem odboru za vrtec, delala je v občinskem oddelku za družbene dejavnosti, sredi devetdesetih je na listi LDS prišla v mestni svet, kasneje je začela zagovarjati ideje SD. »V tistem času sem veliko sodeloval z njo, moram reči, da je bila korektna, moram jo pohvaliti, morda včasih ni najbolj prijazna do ljudi, težave ima pri vzpostavljanju komunikacije, zelo hitro postane ostra, res pa dobro obvlada birokratsko obrt, celo preveč dobro,« pravi nekdanji politik iz Kamnika. Konec devetdesetih se je uslužbenka Biserka Močnik iz kamniške občine preselila na ministrstvo za kulturo, kjer se je najprej ukvarjala z likovno dejavnostjo. Nato je zamrznila uradniški status, skupaj s parterjem je odšla v tujino na ambasado v Budimpešto, ko se je vrnila, je začela delati na resorju za Slovence po svetu, tega delovnega mesta pa naj ne bi posebej marala. Nato je presedlala na polje glasbene ustvarjalnosti in postala sekretarka za področje glasbene umetnosti, kasneje pa je začela operativno voditi Sektor za umetnost.

Birokratski aparat postane avtonomen sistem, katerega namen ni opravljanje prvotno zamišljenih nalog, temveč producira nove in nove naloge z edinim namenom osmisliti svoj obstoj.

Ljudje, ki so delali z njo, pravijo, »da nima absolutno nobenih referenc za ukvarjanje z umetnostjo in njenimi vsebinami, a vztraja in prosperira v uradniški karieri«. Nekateri so še ostrejši. »Ustreza ji, da ima funkcijo, da je avtoriteta, ko ni na funkciji, se raje skrije. Predvsem pa nima odnosa do neinstitucionalne kulture, preprosto je ne razume.« Ko je recimo prevzela glasbeno področje, se je izkazal »njen pristranski estetski okus, je konservativna podpornica klasičarjev, filharmonije, opere, kot da ostala glasba na obstaja. Bodimo pošteni, ima eno svetlo točko, podpirala je jazz festival v Cerknem, žal pa je to izjema«. Biserka Močnik danes recimo sedi v svetu zavoda ljubljanske Opere, nekaj časa je sedela tudi v svetu mariborskega Narodnega gledališča, kjer naj bi delala izredno zavzeto. So tudi posamezniki, ki jo spoštujejo. »Biserka Močnik je dobra uradnica, profesionalka, če delaš po pravilih in po zakonih, z njo ne moreš imeti težav,« pravi Damjan Damjanovič, dolgoletni direktor Slovenske filharmonije, kateremu je letos računsko sodišče izdalo negativno mnenje zaradi, kot pravih sam, »le manjših nepravilnosti, ki smo jih uredili«. Negativno mnenje računskega sodišča ministrstva Biserke Močnik ni zmotilo, Damjanovič je bil pred dnevi imenovan v komisijo za modernizacijo javnega kulturnega sistema …

Ko je ministrstvo jeseni 2014 prevzela Julijana Bizjak Mlakar, je Biserka Močnik stopila še stopnico višje. Postala je generalna direktorica direktorata za ustvarjalnost, gre za visoko uradniško funkcijo. Močnikova ministrico pozna že dolgo, obe sta iz Kamnika, tako rekoč sosedi, ko je ministrica leta 2010 kandidirala za županjo občine Kamnik, takrat še s podporo SD, jo je podpirala tudi Biserka Močnik, kandidirali sta na isti listi. Kot izkušena uradnica z veliko birokratskega znanja, veščinami ter osebnim poznanstvom Julijane Bizjak Mlakar, ki o kulturni politiki ne ve veliko, je »ministrica v senci«. »Pri uradništvu gre za klasične upravne postopke, a zgolj uradniški pogled na kulturo je lahko zelo usoden, še posebej, če gre za zamerljivo osebo,« pravi nekdanji uradnik ministrstva za kulturo. Visoki uradniki na ministrstvu za kulturo bi morali vedeti, kaj je umetnost, morali bi biti razgledani, imeti dovolj znanja, referenc za vsa umetniška polja. »Pri Biserki Močnik pa je ravno nasprotno.« Biserka Močnik v vsej svoji dolgoletni uradniški karieri ni naredila nobenega resnega presežka, prvi presežek, ki se je zgodil, je spor z Miho Turšičem in Ksevtom. Dolgoletna uradnica v času gladovne stavke ni imela dovolj strokovne integritete, da bi kot javna uslužbenka javno nastopila, komentirala, pojasnila, kaj se je po njenem mnenju dogajalo s Ksevtom, pač pa je pred medije pošiljala svoje podrejene. Tudi ko jo je Mladina prosila za intervju, se zanj ni odločila.

Biserka Močnik v svoji dolgoletni uradniški karieri ni naredila nobenega presežka, prvi presežek, ki se je zgodil, je spor z Miho Turšičem in Ksevtom.

Način delovanja Biserke Močnik dobro razkriva tudi to, kar se dogajalo po petkovi prekinitvi gladovne stavke Mihe Turšiča. Gre za nadaljevanje kafkovskega procesa. Direktorat za javno računovodstvo ministrstva finance je namreč izdal mnenje, po katerem je obračunska dokumentacija poslovanja Ksevta, tisto, kar naj bi bilo sporno, skladna s predpisi in sklenjeno pogodbo. To mnenje je bilo za Turšiča dovolj, da je stavko prekinil, »saj naj bi bila uporaba proračunskih sredstev upravičena in transparenta«. Čez nekaj dni se je zalomilo, na ministrstvu za kulturo pravijo, da mnenje direktorata ne spreminja veliko, da je praktično nepomembno, saj naj ne bi bil glavni problem nepopolna računovodska dokumentacija zavoda, pač pa vprašljiva namenskost uporabe izplačanih sredstev, česar pa direktorat ni preverjal. Poenostavljeno, ministrstvo za kulturo je iz računovodskega problema naredilo problem namenske porabe sredstev za stvari, za katere je nekoč že ugotovilo, da so bila porabljena skladno s pogodbo, saj so izvršili izplačilo, ki ga zdaj zahtevajo nazaj. Celoten zaplet naj bi zdaj preverjal še urad za nadzor proračuna, po nekaterih pravnih interpretacijah pa se lahko občina Vitanje, od katere ministrstvo zahteva vrnitev denarja, pritoži in v končni instanci o tem zahtevku odloča ministrstvu nadrejeni organ, torej vlada. V njej sedi, ker je to stvar politične presoje, premier Miro Cerar, ki je Turšiča osebno podprl in obiskal.

Kafkovsko v vsej tej godlji je dejstvo, da je bil program zavoda skladno s pogodbo in njeno vsebino izveden, birokratski aparat pa zanima predvsem ustrezno dokazovanje porabljenih sredstev. »Strinjam se,« nam je dejal visoki vladni uslužbenec, »če bi ministrstvo delovalo bolj proaktivno, če bi stopilo nasproti umetnikom in pokazalo interes, da se problem reši, potem tega zapleta ne bi bilo. Žal so se odločili za konfliktno pot, ne vem, kaj jih je vodilo v to, po mojem prepričanju je bila ta odločitev napačna.«

Prihodnost Ksevta je nejasna. Miha Turšič se za novo gladovno stavko ne bo odločil, obljubljeno mu je bilo, da bo Ksevt prestavljen pod okrilje ministrstva za gospodarstvo, kar je Julijana Bizjak Mlakar, izpričana borka za kulturo, pozdravila. »A če ne bo hitre rešitve, bo Ksevt umrl,« pravi Turšič.

Za umiranje prvovrstne umetniške institucije ni kriva domnevno računovodsko nepismena ali zapravljiva ekipa umetnikov, ni kriva visoka uradnica, ki interpretira zakon, kot sama misli, da je prav, in je pri tem ne ustavi nihče, celo njena nadrejena ministrica ne nosi največje krivde. Za umiranje Ksevta je najbolj odgovoren Miro Cerar. Ne zato, ker ga njegov sekretar Tadej Slapnik poskuša rešiti, pri tem pa je bil uspešnejši kot ves aparat na kulturnem ministrstvu skupaj, ampak predvsem zato, ker ima v svoji vladni ekipi nekompetentno ministrico. Ministrico, ki trdi, da je večina kulturnikov zadovoljna, »nezadovoljna je le t. i. imenovana avantgarda, ki si želi več sredstev«.