6100 milijard evrov

V obdobju gospodarske krize se javnofinančni prihodki, zbrani z obdavčenjem, običajno znižajo. To pomeni, da vlade težje financirajo javne storitve in zagato rešujejo z varčevalnimi ukrepi.

Raziskave kažejo, da je vpliv varčevalnih ukrepov v letu 2013 čutilo 80 odstotkov svetovnega prebivalstva, letos naj bi številka narasla na 90 odstotkov. Plačno kapico ali znižanje plač, vključno s šolskim sektorjem in sektorjem javnega zdravstva, je uvedlo ali namerava uvesti 98 držav po svetu, 86 jih pripravlja pokojninske reforme, sto držav spreminja in zmanjšuje subvencije, vključno s subvencijami za prehrano. Poleg tega države z davki vedno bolj obremenjujejo delo in potrošnjo, vse manj pa kapital. Skoraj polovico davčnih prihodkov v državah članicah EU poberejo z obdavčitvijo dela, približno tretjino z obdavčitvijo potrošnje, medtem ko obdavčitev kapitala predstavlja le petino vseh evropskih davčnih prihodkov.

Na svetovni ravni se uporaba davkov na potrošnjo, kakršna sta davek na dodano vrednost in davek na blago in storitve, povečuje, medtem pa se davki, ki jih morajo plačevati podjetja, povsod razen v Afriki zmanjšujejo. A čeprav je davčna politika vse bolj pisana na kožo kapitalu, se multinacionalke in premožni posamezniki še naprej agresivno izmikajo. Ocene kažejo, da v Evropi zaradi davčnih utaj in izogibanja plačilu davkov letno izgubimo za približno tisoč milijard evrov prihodkov. Države v razvoju pa po zadržanih ocenah zaradi nezakonitih finančnih tokov, predvsem davčnih utaj multinacionalk, vsako leto izgubijo med 660 in 870 milijard evrov.

28-letni ekonomist Gabriel Zucman, profesor na kalifornijski univerzi Berkeley, v svoji knjigi Skrito bogastvo narodov ugotavlja, da še nikoli v zgodovini ni bilo v davčnih oazah skritega toliko svetovnega bogastva kot danes. V zadnjih petih letih se je količina bogastva, naloženega v davčne oaze, povečala za več kot 25 odstotkov in trenutno znaša najmanj 6100 milijard evrov, kar predstavlja osem odstotkov celotnega svetovnega bogastva.

Te dni mineva leto od izbruha afere Luxleaks, s katero je mednarodno združenje raziskovalnih novinarjev razkrilo, kako je Luksemburg postal davčna oaza za multinacionalke. Nekatera velika podjetja so za skrivne posle prek podružnic v Luksemburgu plačala manj kot odstotek davščin, skupaj pa so prek te države prelila na stotine milijard evrov in se izognila plačilu več milijard evrov davkov v državah, v katerih ustvarjajo dobičke. Tako je npr. Starbucks plačal manj kot odstotek od davka od dohodka v višini 3,5 milijarde evrov, ki jih je ustvaril s prodajo od leta 1998 v Veliki Britaniji. Evropska komisija zdaj od Starbucksa, pa tudi od Fiata zahteva, da plačata vsak med 20 in 30 milijonov evrov davčnih obveznosti za nazaj. Paradoks je, da dodatnega davčnega priliva ne bodo dobile države, v katerih sta Starbucks in Fiat ustvarila dobičke, temveč bo šel v javne blagajne Luksemburga in Nizozemske, torej k državama, ki z davčnimi ugodnostmi vabita multinacionalke.

Komur se zdi vse to krivično, lahko svoj protest izrazi 4. novembra ob 12. uri pred stavbo parlamenta z enominutnim žvižganjem. Na ta način bo izražena podpora žvižgačem, ki so razkrili škandal Luxleaks in se zdaj soočajo s kazenskimi ovadbami.