Sramotna odločitev

ZDA so bile nekoč rasistična država, morda se to iz današnje perspektive zdi iracionalno, a v veljavi so bili rasistični zakoni. To se niti ni skrivalo. Veljal je recimo zakon o naturalizaciji, v izhodišču je bil sprejet že leta 1790, po katerem si lahko postal ameriški državljan, le če si bil »svoboden belec dobrega značaja«. Na začetku so bili tako izločeni ameriški Indijanci, sužnji iz Afrike, Azijci, državljanske pravice so imeli le dobri belci. Stvari so se potem spreminjale, po državljanski vojni so v zakon, ki je omogočal pridobitev državljanstva, dodali tudi »črne ljudi, ki izvirajo iz Afrike«. Na sodiščih so potekale prave intelektualistične razprave o tem, kaj pomeni bela in črna koža, kaj je z Japonci, so preveč rumeni, kaj je s Kitajci, Havajci. Sodniki so razpravljali, kaj so mislili, ko so napisali tak zakon, ali sta črna in bela točno določeni, kaj je potem z rdečo barvo, sivkasto, rjavo, bledo sivo. Mehičani so postali dovolj beli leta 1907, nekaj let kasneje tudi Sirci, kar je bila prelomna odločitev, saj so potem sodišča sprejela interpretacijo, »da so prebivalci Azije, s Sirijo vred, klasificirani kot beli«. Pravno-evgenično-legalistični rasizem se je končal leta 1952, ko je nov zakon prepovedal rasistično in spolno diskriminacijo v postopkih sprejemanja v državljanstvo. Kar se je zdela nekoč pomembna zakonodajna dilema, je z današnjega vidika, z vidika moderne družbe, ki upošteva človekove pravice in se zaveda pomena enakopravnosti, povsem absurdna razprava.

Zakaj ta izlet v zgodovino? Slovensko ustavno sodišče se je minuli teden pričakovano odločilo, da se lahko izpelje referendum o zakonski noveli, ki izenačuje vse pravice raznospolnih in istospolnih družin. Odločitev je bila sprejeta s petimi glasovi proti štirim, pri čemer so referendumu nasprotovale štiri ustavne sodnice (od petih), vsem štirim moškim ustavnim sodnikom pa se je zdela pravica do referenduma pomembnejša od enakopravnosti. Spolna neuravnoteženost sodniških odločitev ne more biti naključna.

Tudi večina slovenskega ustavnega sodišča je ravnala kot nekoč sodniki v ZDA: namesto da bi tehtali kontekst pravne dileme, kaj je torej prava vsebina na referendumu izpodbijane zakonske določbe, so formalistično ostali pri prvem koraku, samo pri presojanju, ali lahko zakonodajalec prepove referendum, za katerega sam misli, da krši človekove pravice (oziroma ali je barva kože dopuščeno merilo za podeljevanje državljanskih pravic). Večina slovenskega ustavnega sodišča je sklenila, da ker v svojih odločitvah do sedaj ni določila vseh s sporno novelo odpravljenih protiustavnosti, te za zdaj ne obstajajo, zato mora država razpisati referendum. Neustavno je torej samo tisto, kar kot takšno predhodno že določi ustavno sodišče ali evropsko sodišče za človekove pravice.

Gre za zelo ozko dojemanje položaja ustavnega sodišča. Ustavni sodniki bi lahko ravnali drugače, lahko bi, kot sta v neki drugi odločbi napisala nekdanja ustavna sodnika dr. Ciril Ribičič in mag. Marija Krisper Kramberger, ravnali kot Heglovo-Minervina sova, sova modrosti, ki poleti, ko se zmrači, ki »vzleti nad pokrajino, mora se povzdigniti nad njo, da bi jo lahko videla in spoznala v njeni celovitosti«. Takrat je šlo za primer Mladine proti nekdanjemu poslancu Srečku Prijatelju, kjer je večina ustavnih sodnikov poslancu zaradi domnevno žaljivih besed priznala odškodnino, kasneje pa je strasbourško sodišče razveljavilo njihovo odločitev. Sodnik Jan Zobec, ki je takrat dal prednost poslancu, tokrat pa podprl pravico do referenduma, je k odločitvi evropskih sodnikov, češ da slovensko ustavno sodišče ne razume pomena pravice do svobode izražanja, lakonično pripomnil, da so v Strasbourgu zgolj postavili nove pravne standarde.

Tokrat je absurd zaradi pravnega formalizma še večji. Državni zbor pravi, da so istospolne družinske skupnosti diskriminirane v 70 različnih zakonih ali drugih pravnih aktih, in utegne se zgoditi, da bo ustavno sodišče kmalu zasuto z množico različnih zahtev po presoji ustavnosti, nekaj deset jih je med njimi nedvomno upravičenih. Kljub temu bo zaradi ustavnega blagoslova izpeljan referendum, ki lahko to naknadno ugotovljeno protiustavnost potrdi.

Če bi večina na referendumih odločala o pravicah manjšine, bi bili izbrisani še vedno špekulanti, črnci bi se vozili v posebnih avtobusih, ženske pa ne bi imele volilne pravice.

Vse to se ne bi zgodilo, če bi večina ustavnih sodnikov razmišljala o človekovih pravicah, ne pa zgolj, ali je državni zbor upravičeno zavrnil razpis referenduma. Pravilneje bi torej bilo, da bi se ustavno sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali sporni zakon resnično odpravlja protiustavnosti, na podlagi te presoje pa bi potem odločalo o prepovedi referenduma. Ali z besedami dr. Etelke Korpič - Horvat, ki je spisala odklonilno ločeno mnenje, »ustavno sodišče je zadevo končalo z ozko razlago pojma protiustavnosti in s tem odprlo možnost odločanja na referendumih … o vseh zakonih, ki odpravljajo protiustavnosti na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost«. Naj namenoma naredimo grobo primerjavo: takšno izogibanje odgovorom in formalizem sta povsem podobna hipotetičnemu scenariju, ko bi kdo od ustavnega sodišča zahteval presojo, ali je načrtovano koncentracijsko taborišče v skladu z mednarodnimi in ustavnimi merili, sodniki pa bi presojali zgolj o tem, ali je bilo gradbeno dovoljenje izdano na pravilen način. Gre za nedostojno izogibanje odgovornosti.

Odločitev o dopustnosti referenduma, predvsem pa utemeljitve večine sodnikov so še bolj nerazumljive, ker je ustavno sodišče v nekem drugem primeru, v primeru prepovedanega referenduma o slabi banki in Slovenskem državnem holdingu razmišljalo diametralno nasprotno. Ker je takrat večina v državnem zboru trdila, da bi lahko bile ob morebitnem padcu zakonov ogrožene z ustavo zagotovljene proračunske postavke, so ustavni sodniki referendum prepovedali. Zakonodajni oblasti so verjeli na besedo, brez poglobljene ustavne presoje. Kot je zapisal Sašo Slaček iz Iniciative za demokratični socializem: »Če je ustavnemu sodišču takrat zadostovala zgolj hipotetična možnost protiustavnih posledic, danes mu niti dejstvo, da je v preteklosti samo ugotovilo protiustavnost, ne zadošča. Namesto da bi varovalo ustavo, si izmišlja pogoje, v katerih so kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin dopustne.«

Zakaj so se ustavni sodniki tokrat odločili, kot so se, je težko ugotoviti. Morda imajo premalo pravnega znanja, morda se niso želeli ukvarjati s točko resnice, kjer bi se ob presoji od državnega zbora zatrjevane protiustavnosti od nekod prikazala homofobna stališča, nemara so se odločali po političnem merilu, da bi koristili desnici in Janezu Janši. Vse tri možnosti so slabe. Ustavno sodišče je politični organ, njegove odločitve imajo neposredne politične posledice, težava pa je seveda v tem, da je njegova političnost točno določena.

Referendum sedaj bo. Izpeljali ga bodo v predbožičnem času, v času poveličevanja družine, katoliških vrednot. V Sloveniji po novem velja zavrnitvena referendumska kvota, to pomeni, da je za uspeh referenduma pomembno dvoje: najprej mora biti nasprotnikov zakona več kot podpornikov, hkrati pa morajo ti predstavljati najmanj petino volilnih upravičencev. V številkah to pomeni, da morajo nasprotniki zakona na volišča pripeljati vsaj 343 tisoč ljudi. Zadnji slovenski referendum, tisti o arhivih, je kljub obsežni kampanji na volišča pripeljal 133 tisoč nasprotnikov zakona, leta 2012 jih je družinskemu zakoniku nasprotovalo 280 tisoč, parlamentarni nasprotniki zakonske novele o izenačitvi pravic (SDS in NSi) pa so na zadnjih parlamentarnih volitvah dobili 230 tisoč glasov. Vse te številke so veliko prenizke, da bi bili pobudniki referenduma tokrat uspešni, a v boj zoper enakopravnost se je neposredno vmešala katoliška cerkev, tako se lahko vseeno zgodi, da bo nasprotnikom enakopravnosti decembra na referendum uspelo pripeljati manjkajočih sto tisoč glasov.

Ustavno sodišče si, namesto da bi varovalo ustavo, izmišlja pogoje, pod katerimi so kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin dopustne.

Kdorkoli obsoja ustavno sodišče, ker se je namenoma izognilo vprašanjem o enakopravnosti, kdorkoli je prepričan, da se o človekovih pravicah ne sme odločati, se referenduma ne bo udeležil, lahko ga bojkotira, lahko odda neveljaven glas. Ustavni sodnik Miroslav Mozetič je zapisal, da ne sprejema stališča, »da večina ne more (ne sme) odločati o pravicah (in obveznostih) manjšine, seveda odloča večina, kdo pa drug«. Če bi večina na referendumih odločala o pravicah manjšine, bi bili izbrisani še vedno špekulanti, črnci bi se vozili v posebnih avtobusih, ženske pa ne bi imele volilne pravice.

V Sloveniji je bilo več sestav ustavnega sodišča, nekatere so bile dobre, druge malo manj. Ustavno sodišče je nekoč prepovedalo referendum o odvzemu državljanstva, omejilo je policijska pooblastila, pri vprašanju izbrisanih je prepoznalo kršitev človekovih pravic. Z zadnjo sestavo ustavnega sodišča Slovenija nima sreče, saj je ta sestava preimenovala Titovo ulico, dopustila volitve med počitnicami, zahtevala polno financiranje zasebnega (katoliškega) šolstva, dopustila dva referenduma o pravicah manjšine, tistega o načinu upravljanja državnega premoženja pa ne. Izmed vseh državnih funkcionarjev samo ustavnih sodnikov ni mogoče zamenjati, kar je prav, v Sloveniji velja načelo delitve oblasti. Z veliko močjo pa je povezana velika odgovornost. Te se velik del ustavnega sodišča ne zaveda.

V prihodnjem letu in pol se bo zamenjala več kot polovica ustavnega sodišča. Odšla bo tudi peterica, ki je dopustila referendum o človekovih pravicah. Leto in pol je dovolj časa, da zakonodajalec spremeni način elekcije in polja delovanja ustavnega sodišča. Zato, da bo to delovalo bolje, da se bodo za funkcijo ustavnega sodnika odločali bolj kompetentni strokovnjaki.