Mladina, št. 42

Intervju: Dr. Lučka Kajfež Bogataj

Dr. Lučka Kajfež Bogataj je v intervjuju za 42. številko Mladine (16. 10. 2015) sporočila, da ne pogreša Službe vlade RS za podnebne spremembe, vsaj takšne ne, kakršna je po njeni oceni bila, preden jo je leta 2012 razpustila nova Janševa vlada. V zvezi z vlogo in pristojnostmi te službe je bilo že v času njenega nastajanja in delovanja kar nekaj nesporazumov in nerazumevanja tako med politiki kot med že uveljavljenimi podnebnimi strokovnjaki in uradniki. Lučka Kajfež dobro povzema tovrstne očitke – od kadrovske podhranjenosti in pomanjkanja pristojnosti in domnevne povezanosti z okoljskim resorjem. Po njenem mnenju pri podnebnih spremembah ne gre za okoljsko zadevo, zato bi takšna služba spadala pod ministrstvo za gospodarstvo. Če že lahko pritegnem marsikateri oceni Lučke Kajfež v zvezi s stanjem v Sloveniji na področju ukvarjanja s podnebnimi spremembami, pa se ne morem strinjati s statusom, ki naj bi jo imela podnebna politika v družbi in zato tudi ne z ukinitvijo vladne službe za podnebne spremembe.

Ustanovitev vladne službe za podnebne spremembe je bila v koalicijsko pogodbo Pahorjeve vlade uvrščena na zahtevo zdaj že nekdanje stranke Zares in sicer prav zaradi prepričanja, da podnebna politika ne more biti samo še ena v vrsti običajnih politik kot so kmetijska, znanstvena, okoljska, gospodarska. Obenem pa se ne sme omejiti zgolj na preprečevanje (zmanjševanje emisij) in blaženje podnebnih sprememb, ampak mora kot strategija prehoda na nizko ogljično družbo integrirati elemente vseh ostalih, recimo temu konvencionalnih sektorskih politik na vladni ravni. Skratka, ustanovljena je bila zaradi prepričanja nekaterih politikov, da so podnebne spremembe precej več kot samo podnebne spremembe. Zato omenjena služba seveda ni bila pod pristojnostjo nobenega od ministrstev, tudi okoljskega ne, ampak neposredno podrejena sami vladi. Navkljub težavam pri ustanavljanju je kratka tri leta delovala horizontalno, pri čemer je bilo jasno, da bo sodelovanje na novih in drugačnih predpostavkah ustvarjalo tudi občasne konflikte in spore okrog pristojnosti. Zasnova je bila dolgoročna in strateška onkraj okvirov vsakodnevne politike in ni bilo za pričakovati, da bo že v prvih poskusih uspela preseči vse ovire. Žal tudi ta projekt Zaresa v Pahorjevi vladi ni bil uresničen v celoti, saj nismo uspeli doseči, da bi službo vodila ministrica ali minister brez listnice, kar bi ji podelilo tudi večjo moč, prizadevanjem za prehod v nizkoogljično družbo pa tudi večji simbolni pomen. Navzlic temu je ustvarila dokument z naslovom Strategija prehoda Slovenije v nizkoogljično družbo do leta 2060 (http://www.arhiv.svps.gov.si/si/podnebni_ukrepi/podnebna_politika_v_sloveniji/podnebna_strategija/), ki je po mojem mnenju najboljši dokument te vrste v Sloveniji in je padel v pozabo skupaj Službo vlade RS za podnebne spremembe in navsezadnje tudi s politično stranko, ki je prehod v nizkoogljično družbo zagovarjala kot eno od temeljnih razvojnih perspektiv v Sloveniji. Če odmislimo konvencionalno uradniško delovanje v okviru Okvirne konvencije ZN o klimatskih spremembah in Evropske komisije, resno razmišljanje o prehodu v nizkoogljično družbo kot o razvojni perspektivi z ukinitvijo omenjene službe ni več na dnevnem redu.