Militarizacija Slovenije

Slovenija ima že leta težave z razumevanjem demokracije, težave z razumevanjem pomena referenduma, instituta nadzora odločitev neposredno izvoljenih predstavnikov ljudstva. Leta so ga izrabljale politične stranke in v nekem trenutku so celo ustavni sodniki zahtevali, naj parlament natančneje določi, kdaj se pravica do referenduma lahko omeji. To se je pred dvema letoma zgodilo in po novem poslanci ne morejo zahtevati referenduma, pa tudi referendum je omejen, o nekaterih vprašanjih volivci neposredno ne smejo odločati.

Omejitve pa so, pričakovano, zapisane nejasno, pravniki jih lahko interpretirajo tako ali drugače. Vse to se je lepo pokazalo pri nedavnem ustavnem tehtanju dopustnosti referenduma o pravicah istospolnih partnerjev, ko se ustavni sodniki med seboj niso strinjali, kaj pomeni zakonska dikcija o prepovedi referenduma za zakone, »ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost«. Glasovanje je bilo 5 proti 4 v prid referenduma.

Popolnoma enak scenarij se utegne ponoviti še enkrat. Radio Študent in njegovi podporniki so sprožili postopke za razpis referenduma o zakonski noveli o obrambi. Ta, na kratko, vojski podeljuje policijska pooblastila, ki naj bi jih potrebovala za urejanje razmer zaradi begunske krize. Gre za nepotrebno militarizacijo družbe, vojska že danes sodeluje s policijo in drugimi civilnimi organi, pomaga logistično in humanitarno. Zakonsko širjenje pooblastil je nepotrebno, zakonska dikcija »obvladovanje skupin in množic« civilistov pa nevarna. Pri pobudi za referendum ne gre za nasprotovanje humanitarnemu angažmaju vojske, vendar za tak angažma ni potreben dodaten zakon, dodatna pooblastila in puška na ramenih. Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic opozarja, da ustava natančno določa, da je funkcija »slovenske vojske obramba nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja – to pa brez vsakega dvoma pomeni obrambo državnega ozemlja pred zunanjim napadalcem … nikakor pa ne varovanja državne meje pred nezakonitim prehajanjem s strani posameznikov, v tem primeru beguncev in drugih migrantov.«

Večina v državnem zboru je sedaj izvedbo referenduma preprečila, sklicujejo se na ustavno določilo, po katerem referenduma ni dopustno razpisati »o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč«.

A znova je nejasno, kaj to pomeni. Pri vprašanju beguncev ne gre za obrambo države, tudi ne za odpravljanje posledic naravnih nesreč. Kaj pa varnost? Čigava varnost? Javna? Zasebna? Varnost beguncev? Policistov? Domačinov? Ustavni sodniki bodo imeli pred seboj – če se bodo nanje, kot napovedujejo, obrnili zavrnjeni pobudniki iz Radia Študent – še eno salomonsko nalogo, kako govoriti o pravici do referenduma, ne da bi s tem govorili o vsebini zakona, ki naj bi ga preverjali volivci. Ustavni sodniki so do sedaj zelo radi odločali postopkovno, ne vsebinsko, presenečenje bi bilo, če bi bilo tokrat drugače.

Obramba države je strahovito resna zadeva. Širjenje vojaških pooblastil prav tako. V času psihoze strahu pred množicami beguncev je težko pričakovati, da bodo študenti, če jim bo ustavno sodišče po kakšnem naključju to res dovolilo, zbrali 40 tisoč podpisov in prepričali dovolj volivcev.

Obstaja elegantnejša pot. Namesto o referendumskih vprašanjih bi lahko ustavni sodniki odločali neposredno o ustavnosti spornih sprememb zakona o obrambi. Torej o vsebini spornega zakona. Tak ustavni spor bi najlaže sprožila varuhinja človekovih pravic, morda sindikat ali vojak, ki bi imel za to nedvoumen pravni interes.