Misijonarji miru

Sedež Slovenske katoliške skupnosti v Berlinu je v Domu svete Elizabete na Kolonnenstrasse 38. V pritličju Doma svete Elizabete so prostori nemške župnije, v prvem nadstropju pa slovenske katoliške misije, ki jo vodi pater Izidor Pečovnik. Ob zaostritvi begunske krize sta se oba duhovnika nemudoma odločila, da vsa preostala tri nadstropja Doma svete Elizabete ponudita beguncem. In tako je zdaj že dolgo. »Beguncem vsi pomagamo, tako nemška kot slovenska skupnost, tako naši kot nemški verniki. Slovenske in nemške družine prinašajo pomoč, so v stiku z begunci. Saj je dejansko zelo preprosto: gre za ljudi, za naše bližnje, ki so se znašli v veliki stiski in so veliko pretrpeli,« pravi pater Izidor Pečovnik.

Ravnanje slovenske katoliške misije v Berlinu se morda zdi presenetljivo za slovenske razmere, a ob izbruhu begunske krize sta obe veliki nemški cerkvi, katoliška in evangeličanska, nastopili z enotnim sporočilom: pomagati ljudem. Nemška katoliška cerkev je samo iz svojih sredstev za pomoč beguncem že namenila 98,6 milijona evrov, njeni nemški verniki še 66,5 milijona, nemški katoliški program za pomoč tujini pa je beguncem namenil 32,1 milijona evrov. Za begunce skrbi na tisoče katoliških zvez, pomaga tri tisoč ljudi, po vseh župnijah po vsej Nemčiji pa so bili begunci tudi sprejeti in zanje skrbijo. Karitas in tisoče samostojnih katoliških zvez so seveda posebna zgodba. Tako evangeličani kot katoliki pa se ukvarjajo še z nečim: pojasnjevanjem razmer prebivalstvu. Škof Karl-Heinz Wiesemann, predsedujoči evangeličanski cerkvi v Nemčiji, na primer poudarja, da je prva dolžnost seveda pomagati pri namestitvi beguncev in njihovi integraciji v družbo, pomembno pa je tudi, da cerkev jasno sporoča, »da begunci niso grožnja, ampak nas bogatijo in smo zanje odgovorni, ne glede na to, katere vere so. Izrekati dobrodošlico beguncem in jih namestiti je zapoved humanitarne in krščanske odgovornosti«. S tem sporočilom se je Karl-Heinz Wiesemann obrnil na nemško javnost. Seveda pa se obe nemški veliki cerkvi ukvarjata tudi s strahom in občutkom ogroženosti pri nemškem prebivalstvu, organizirata pogovore, razlagata stanje. »Seveda je bilo na začetku ljudi malo strah. A danes med verniki teh vprašanj ni več, saj smo jih seznanili z begunci, s problematiko. Vsi smo poklicani, da pomagamo,« pravi Pečovnik.

Tako v Vatikanu kot v Nemčiji, kjer je katoliško cerkev pretreslo nekaj večjih škandalov – na primer bogataško življenje, ki si ga je privoščil škof Franz-Peter Tebartz van Elst –, so namreč razumeli, da je begunska kriza dejansko tudi priložnost, da »cerkev pokaže, da je njen pravi obraz prinašati in oznanjati mir«.

Zakaj je cerkev res dolžna pomagati beguncem, zakaj škofje in duhovniki po vsej Evropi, pa tudi drugod, to ponavljajo? V svoji božični poslanici je papež Frančišek že decembra leta 2014 izrekel ključni stavek razumevanja begunske krize s strani cerkve. »Ponavlja se svetopisemska pripoved o begu svete družine v Egipt.« Ali kot je te njegove besede povzel slovenski katoliški tednik Družina: Tudi Kristus je bil begunec. Na pomoči bližnjemu, ne glede na to, kdo je in od kod prihaja, je dejansko utemeljen celoten cerkveni nauk. In začne se že z glavno zgodbo Nove zaveze, s Kristusovim rojstvom.

Slovenska cerkev je spet zamudila zgodovinsko priložnost. Ne prvič. Vedno znova, ko bi lahko bila tista, ki pokaže širino, ki vidi čez planke, sestopi v močvirje politikanstva.

Pa ne gre samo za te primere: obe nemški cerkvi se namreč zaradi beguncev že več let trdo upirata tako nemški državi kot evropskim pravilom ravnanja z begunci. Že leta na primer ščitita begunce, ki bi jih zaradi »kavlja 22«, ki se imenuje evropska migrantska politika, iz Nemčije že zdavnaj izgnali. Tako po pomladanskih podatkih kar 222 katoliških in evangeličanskih župnij v svojih prostorih že leta gosti vsaj 411 beguncev, ki bi jih sicer pristojni izgnali, ker so ob prestopu evropske meje v prvi državi zaprosili za azil, kar je po evropskem pravnem redu razlog za izgon v to državo. Marca letos je na primer britanski The Telegraph poročal o primeru Afganistanca Mehdija Goharija in njegove štiričlanske družine, ki mu je župnija na severu Frankfurta zagotovila majhno stanovanje, skrbi zanj in ga ščiti pred izgonom. In to že šest let. Država zaradi zakonske zaščite verskih prostorov ne more storiti ničesar.

In tudi ko so se pretekli teden, 29. oktobra, v Münchnu sestali nemški škofje, so bili jasni in neprizanesljivi. Bavarski evangeličanski škof Heinrich Bedford-Strohm: »Naša dolžnost je, da politiki pomagamo zbrati pogum in podpremo politike, ki razumejo, da je treba vložiti skupen napor v pomoč beguncem. Naša dolžnost pa je tudi kritično nastopiti do vlad, ki ne želijo sodelovati v tem.«

To so sporočila nemških škofov. Če bi te nemške duhovnike in škofe umeščali v slovensko razpravo, bi poleg njihovih izjav morali dati izjave aktivista dr. Andreja Kurnika: tako ostre in brez prizivne so, ko gre za vprašanje beguncev. Prav zato, ker nemški škofi iz obeh velikih cerkva ne ločujejo beguncev, ne preštevajo jih, ne iščejo med njimi domnevnih kriminalcev, ne gledajo, ali so razlogi za beg ekonomski, ne govorijo o islamizaciji.

A tudi slovenska Cerkev je bila ob začetku begunske krize na isti liniji kot Vatikan in nemške cerkve – pri čemer je v Sloveniji seveda to stališče lažje zagovarjati, saj je Nemčija tista država, ki je končni cilj večine beguncev. Tako je bil tudi ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore v svojem nastopu 17. septembra jasen. Zavrnil je takrat še porajajočo se tezo, da bi lahko begunci, ki so pretežno muslimani, ogrozili krščansko Evropo. »Krščanska Evropa ogroža sama sebe in je ne ogrožajo muslimani,« je dejal. Po njegovih besedah se Evropa krščanstva namreč že nekaj časa boji »kot hudič križa«, zato tudi nima identitete. »In če bodo morda ljudje, ki prihajajo od tam, s svojo zelo jasno osebno identiteto pomagali nam k oživitvi naše osebne identitete, potem hvala bogu, da so tukaj. Tako se bomo mi začeli zavedati, kdo v resnici smo, ampak ne proti njim, pač pa skupaj z njimi,« je dejal.

Begunci so, je rekel Zore, dejstvo, ki je na naših mejah. »Zanje je prva odgovorna država, ki ima vse vzvode ali pa jih bi vsaj morala imeti, da jih sprejme in zanje poskrbi. Vsak od nas mora ob prihodu beguncev premagati brezbrižnost, ki se pojavi, ko skušamo neki problem ignorirati, po drugi strani pa se je treba znebiti strahu. Seveda lahko morda v tej množici najdemo tudi nekatere, ki niso begunci v pravem pomenu besede, ampak kdo izmed nas je za to, da se bo rešil enega izmed njih, pripravljen pustiti umreti sto ljudi?« Šel je še korak dlje. »Absolutno nesprejemljivo je, da bi vprašanje beguncev začeli zlorabljati za nabiranje kakršnihkoli točk. To je pa pokvarjeno.«

A nato se je prejšnji teden zgodil prelom v stališču slovenske cerkve.

Začelo se je z na prvi pogled solistično akcijo murskosoboškega škofa dr. Petra Štumpfa. Ne gre za zanj presenetljive izjave, saj je robusten možak, ne ravno intelektualec, vedno malce grob, ne skriva na primer tudi politične podpore Janezu Janši in SDS. A vseeno je njegovo pismo v dosedanja stališča slovenske cerkve udarilo kot strela z jasnega. »Čez soboško škofijo sedaj vstopajo v Avstrijo množice migrantov. Prej so prihajali prek Madžarske, ki pa je zaprla svoje meje. Sedaj prihajajo iz Hrvaške. Človekoljubne organizacije so utrujene. Slovenska država pa brez pravih rešitev. Že letos spomladi sem v škofijskem pastoralnem glasilu Poti k Bogu napovedal, da se islamizacija Evrope lahko zgodi čez noč. Takrat tega nihče ni resno jemal. Izpolnjuje se moja slutnja!« Islamizacija?

Štumpf je nadaljeval: »Migranti se bodo na koncu ustavili pri nas, tukaj zaživeli v vsem, kar nam bodo vsiljevali – od verskih do povsem nam nesprejemljivih življenjskih navad. Lahko se sicer tolažimo, da bi to za nas tudi pomenilo versko prebujenje, večjo odgovornost do lastne tradicije in še kaj. Vendar ko te več ni, se nimaš v kaj prebujati!« A Štumpf ni končal pri tem: »Karitativnost na način, kot jo peljemo sedaj, je kanal za naše samouničenje. Pred kratkim sem voditeljema soboške škofijske Karitas dejal, naj pomoč migrantom sodelavci Karitas uravnovesijo tako, da ne bodo zanemarili domačih ljudi, ki so tudi potrebni pomoči. Karitativnost kot prosta pot v Evropo za tiste, ki prihajajo samo zato, da bi uničili krščanstvo.« Pismo je zaključil z besedami: »Ali se voditelji naše države zavedajo odgovornosti do Republike Slovenije in njenih državljanov? Če ne, je lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji!«

Je mogoče, da je izmed vseh institucij do delitve na dobrega in slabega begunca, na najbolj nevarno početje torej, prišla ravno cerkev?

V petek, 30. novembra, se je nato sestala škofovska konferenca, le en dan za nemško. Seveda so obravnavali tudi Štumpfovo pismo ter se med drugim dogovorili, da v ponedeljek skličejo tiskovno konferenco in pojasnijo svoja stališča. O tem, kaj se je tam dogajalo, si pričevanja nasprotujejo. Nekateri trdijo, da so rekli Štumpfu, da je šel predaleč.

In Štumpf je v nedeljo, 1. novembra, objavil novo pismo, pojasnjevalno. To je bilo še hujše. Svojih stališč ni omilil, ampak izostril, kot so pravilno ocenili kasneje tudi v škofovski konferenci. V njem je, kot je v svoji analizi nemudoma ugotovil filozof dr. Boris Vezjak, uvedel ločevanje med begunci in migranti, konspirativno idejo o »spodbujenih migracijah«, ponovil, da nekateri begunci zavračajo kruh, če je na njem križ, v zaključku pa migrante izenačil z »mnogimi islamskimi ekstremisti«. »V prvi izjavi sem javnost opozoril na nevarnost teh posameznikov in skupin, ki jih je treba obravnavati drugače kot resnične begunce.«

Škof Štumpf je torej prešel na novo raven diskurza, na poskus razločevanja med begunci. Ni treba vključevati zgodovinskega spomina, da na misel ne bi prišla znana nacistična delitev na dobrega in slabega Juda. Ali kot je v Mladini to delitev opisal sociolog dr. Jože Vogrinc: »To je politika segregacije; po motivaciji in po družbenih učinkih se ne loči od rasističnih, fašističnih, kolonialnih in drugih praks dolgih zadnjih sto let, ki so izvajale segregacijo, na podlagi katere so razdelile ljudi na dva izključujoča se statusa, izmed katerih je bil eden slabši: podrejen, neenakopraven. Tako so delali rasisti v ZDA in Južni Afriki, tako so delali evropski kolonialisti na drugih celinah, tako so delali nacisti z Judi, Romi, geji ali Slovani, tako so delali v Sovjetski zvezi s kmeti ali z drugimi, ki so jim vzeli del pravic, tako delajo s podeželani na Kitajskem še danes.«

A Štumpf se ni ustavil pri tej izjavi: »Slovenski škofje smo v vsem enotni, tudi glede problematike begunstva. Sem pač prvi, ki je spregovoril o problematiki umetno spodbujenih migrantov.« Da bi se tudi uradno škofje strinjali, da se nam pred očmi dogaja islamizacija Evrope in tudi islamizacija Slovenije, da so se med prave begunce pretežno pomešani taki, ki »si ne zaslužijo naše podpore«, da so med njimi »mnogi islamski ekstremisti« – to naj bi bilo uradno stališče slovenskih škofov?

Še vedno se je zdelo, da Štumpf solira.

To je nakazovala tudi napoved tiskovne konference Slovenske škofovske konference, ki je bila sklicana v ponedeljek. Zdelo se je, da bodo slovenski škofje postavili slovensko cerkev nazaj na stališča, ki jih zagovarjata papež Frančišek in Vatikan, ki jih je zagovarjal tudi nadškof Zore še septembra. In v svojem uvodu v obrambo svojega kolega je predsednik škofovske konference škof Andrej Glavan dejal, da pri njih vlada demokracija mnenj in da so v cerkvi svobodni. Dober nastavek za ograditev od Štumpfove izjave. A to se ni zgodilo. Glavan je namreč nato njegovo mnenje presenetljivo podprl: »Škof Štumpf je želel samo opozoriti, da obstajajo nekatere nevarnosti in da je treba ločiti med begunci in migranti. S tem se strinjam tudi sam, je pa Štumpf res nekatere zadeve nekoliko priostril.« Priostril? Diskrepanca med stališči slovenskih in nemških škofov ne bi mogla biti večja.

Seveda pa je prvi človek slovenske cerkve nadškof Zore, ki je prevzel vodenje te institucije po njenem moralnem zlomu na finančnih trgih. Zore ni dal javne izjave, ni sklical tiskovne konference, ampak se je odločil, da bo svoje mnenje v sredo sporočil prek spletnega medija stranke SDS, novatv24.si. Že odločitev, da za nastop izbere strankarski medij, ima jasno sporočilo tako javnosti kot tudi preostali slovenski politiki. Stališča SDS do beguncev so namreč enaka Štumpfovim. V intervjuju je Zore tudi sam medijski projekt SDS podprl. A odločil se je podpreti tudi Štumpfa.

»Zdi se mi, da se mora ta migrantska situacija reševati na treh področjih. Eden je človek, ki je pred teboj. Če je lačen, mu daj jesti. Če je žejen, mu daj piti. Tukaj smo pred radikalnostjo evangelija. Druga stvar je, tudi ta človek, ki je pred teboj, je potreben varstva. Vse je potrebno narediti za to, da bodo varni oni in da bomo varni tudi mi. Zato imamo pristojne institucije, ki morajo svoje poslanstvo in svojo službo dobro, dobro opravljati. Ampak vse to je samo gašenje požara. Tisto tretje, kjer se mi zdi, da res sežemo v to migrantsko problematiko, pa je ustaviti nasilje na kriznih žariščih. In tam se stvari odvijajo prepočasi, bistveno prepočasi. Tam je še vedno preveč sebičnosti, očitno preveč sebičnosti s strani tistih, ki odločajo v svetovnih merilih, in samo tam se stvari dejansko lahko ustavijo. Edino tam se lahko migrantska problematika reši.« Sam torej ni izrekel enakih stvari kot Štumpf, a le zato, ker mu ni bilo treba. To je namreč naredil z odgovorom na vprašanje, ali se strinja z izjavo murskosoboškega škofa, ki opozarja na islamizacijo Evrope? Odgovoril je: »Naknadno je bilo objavljeno tudi njegovo pojasnilo, kjer je pojasnil, da tudi on ni proti temu, da se pomaga ljudem, ki potrebujejo pomoč. Je pa proti temu, da bi si zakrivali oči in da bi bili nekako z glavo v pesku kakor noj med celotnim dogajanjem. Na te stvari je želel opozoriti in to je samo drugače povedano to, kar mislim tudi jaz.«

Iz odgovora nadškofa Zoreta je vidno, da so na srečanju škofovske konference res razpravljali o Štumpfovem pismu. A le o tem, da ni bilo dovolj jasno – a prav naknadna jasnost je tista, ki je v svojem bistvu grozljiva. Tudi nadškof Zore je torej zavzel to nevarno ločitev na »prave« in »neprave« begunce. Kot pravi dr. Vezjak: »Horizma v dve kategoriji beguncev omogoča lahkotno manipulacijo, saj ni nikoli treba pojasniti, kdo točno spada v to drugo in kakšen je obseg obeh.«

Vatikan in obe veliki nemški cerkvi – pri čemer je Nemčija končni cilj večine beguncev – so begunsko krizo razumeli kot priložnost, da pokažejo, za kaj gre cerkvi. Mi smo misijonarji miru, naša dolžnost je pomagati sočloveku, pravijo nemški škofi. Slovenska cerkev je to svojo zgodovinsko priložnost žal zamudila. Ne prvič. Vedno znova, ko bi lahko bila tista, ki pokaže širino, ki vidi čez planke, sestopi v močvirje politikanstva, nizkih čustev in ozkosrčnosti. Tudi tokrat so to storili. Z eno veliko razliko: temu se je tokrat priključil tudi novi ljubljanski nadškof, tisti, ki naj bi domnevno peljal slovensko cerkev v drugo smer.

Obe veliki nemški cerkvi – pri čemer je Nemčija končni cilj večine beguncev – sta begunsko krizo razumeli kot priložnost, da pokažeta, za kaj gre cerkvi. Mi smo misijonarji miru, je njihovo sporočilo.

Se zavedajo svojega sporočila? Slovenski župnik v Berlinu Izidor Pečovnik se do ravnanja slovenske cerkve ne opredeljuje. V bistvu ga o tem sploh nismo spraševali. Vprašali smo ga nekaj drugega: »Nekateri v Nemčiji izražajo skrb, da so med begunci tudi prevaranti, pa ljudje sumljive preteklosti. Vas to kaj skrbi?« Odgovoril je naslednje: »Med vsemi ljudmi so dobri in slabi. A ne moremo tega mi ugotavljati in presojati. Državni organi odločajo, kdo bo vstopil v Nemčijo, in naša naloga je, da jim zaupamo. Naša naloga je, da pomagamo sočloveku, za to smo poklicani.«

Naj na tem mestu ponovimo besede ljubljanskega nadškofa metropolita Zoreta: »Vsak od nas mora ob prihodu beguncev premagati brezbrižnost, ki se pojavi, ko skušamo neki problem ignorirati, po drugi strani pa se je treba znebiti strahu. Seveda lahko morda v tej množici najdemo tudi nekatere, ki niso begunci v pravem pomenu besede, ampak kdo izmed nas je za to, da se bo rešil enega izmed njih, pripravljen pustiti umreti sto ljudi?«

Slovenski škofje so v svoji podpori spregledali še eno izjavo škofa Štumpfa: »Ali se voditelji naše države zavedajo odgovornosti do Republike Slovenije in njenih državljanov? Če ne, je lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji!« Se sploh zavedajo, kaj dejansko govori škof Štumpf?

Ko so Nemci leta 1941 okupirali Slovenijo – pri čemer je slovenska cerkev pod vodstvom škofa Gregorija Rožmana z njimi kolaborirala –, so Slovence v Prekmurju že po desetih dneh prepustili svojim zaveznikom Madžarom. Prekmurje je bilo od Slovenije odrezano do leta 1944, Slovenci so bili preganjani, slovenski jezik izločen iz šol in javne uporabe. Deportacije so bile del vsakdana. Odločitev o dobrem in slabem Slovencu je bila seveda arbitrarna. A zavedni in uporni Slovenci so bili najslabši.

Slovenski manjšini se na Madžarskem danes ne godi tako slabo kot v tistih časih. Res pa je, da je asimilacijski pritisk ves čas močan, manjšina nima predstavnika v madžarskem parlamentu, dobi le okoli deset odstotkov dogovorjenih sredstev, v razvoj infrastrukture na njenem področju Madžarska ne vlaga. Manjšini res ni lahko, v času Orbana pa se je pritisk na vse manjšine na Madžarskem le še povečal. V resnici je v manjšini prisoten strah. Kaj je torej želel reči škof Štumpf – da je Madžarska za Slovence vseeno boljša, pač zato, ker zoper neke druge, ki jih ne sprejema, nastopa na način, kot ga zagovarja sam?