Ahmed Džavad, begunec

Na begu sem od noči, ko so talibani napadli našo vas v provinci Kunduz. Pred približno dvema mesecema. Tisto noč sem zbežal v družbi približno stotih ljudi, s katerimi sem dva dni pešačil prek gora proti glavnemu mestu Kabul. Tam sem si v enem dnevu odpočil in kupil avtobusno vozovnico pri prevozniku Ahmadu Šahu Abdaliju, ki vozi iz Kabula v provinco Nimruz, ob meji z Iranom. Pot nas je vodila do mesta Ghazni in od tam južno proti Kandaharju. Na poti smo prečkali območja, kjer afganistanska vlada nima nikakršnega nadzora, začne pripoved Džavad.

Talibanom ni mar za sunite, želijo pa pobiti šiitske muslimane. Jaz sem šiit. Na cesti v bližini mesta Mokur so oboroženi talibani zablokirali pot in ustavili naš avtobus. Mahajoči s kalašnikovkami so talibani ukazali vsem potnikom, naj izstopijo, in začeli preverjati vse naše žepe in imetje. Nato so nas razdelili v dve manjši skupini. Jaz sem stal ob cesti v skupini šestih Hazarov. Dvanajst zamaskiranih talibanov je pristopilo k nam in vprašali so me prvega: »Ali si šiit ali sunit?« Bil sem prestrašen, vedel sem, kaj me čaka, če odgovorim, da sem šiit. Zlagal sem se, da sem sunit, ker poznam razlike v molitvi sunitov in šiitov. Verjeli so mi in me pustili nazaj na avtobus. Skozi okno sem videl eno izmed najstrašnejših stvari v svojem življenju. Dva talibana sta pristopila k prvemu Hazaru, ga prijela za roke in noge in mu z nožem velikosti moje roke začela rezati vrat. Ljudje na avtobusu smo začeli kričati in prositi, naj ga pustijo živeti, ponujali smo jim denar, vse, kar smo imeli. Talibani so isto naredili še petim Hazarom, nato pa so spustili naš avtobus naprej. Ko smo prišli v Nimruz, smo poiskali policijo in v solzah sem opisoval, kaj se je zgodilo. Policisti so nas popisali in se opravičili, ker ne morejo zagotoviti varnosti okoli mesta Mokur.

Nekaj dni kasneje sem se odpravil proti Turčiji prek Irana. Štirikrat sem prišel na iransko-turško mejo, a so me vedno znova poslali nazaj. V petem poskusu sem imel izjemno srečo, saj je bilo na meji precej manj vojakov in policije, ker so praznovali prvi mesec islamskega novega leta. Uspelo mi je prečkati mejo, prišel sem Ankaro, od tam pa sem potoval do Istanbula in naprej proti Grčiji. Povezal sem se s tihotapci in se okoli polnoči pridružil skupini približno 70 ljudi, ki so tako kot jaz želeli prečkati morje. Pluli smo proti mestu Mitilini, ko so nas začeli premetavati ogromni valovi, zato smo začeli klicati številko za reševanje, ki so nam jo dali tihotapci. Na telefon so se oglasili ljudje, ki niso govorili angleško. Približevali smo se čerem. Še preden smo lahko reagirali, so preostali že plavali proti skalnati obali. Medtem so se začeli otroci in nekateri odrasli utapljati. Petim sem tudi sam pomagal na kopno, a ko sem se vrnil po nekega otroka, ga ni bilo več videti. Poskušal sem se potopiti, a ni mi uspelo.

Na begu sem od noči, ko so talibani napadli našo vas v provinci Kunduz. Pred približno dvema mesecema. Tisto noč sem zbežal v družbi približno stotih ljudi.

Rad bi se zahvalil Srbiji, Hrvaški, Sloveniji za dovoljenje, da lahko prečkamo njihovo državo, rad pa bi vprašal Angelo Merkel, zakaj pravi, da bo sprejela le Sirce in Iračane. Želim jo povabiti v Afganistan za le en dan! Talibani nas napadajo, ubili so moja dva nečaka. Videla bi, da je živeti tam nevarno. Govorim angleško, rad bi ji to povedal.

Ahmed se je usedel nazaj ob kup nabranih vej, ki jih je stražil, da bi si lahko s prijatelji iz čolna zakurili ogenj in se greli med čakanjem na vstop v Avstrijo. Kasneje sem ga srečal v bližini nekega dekleta, ki je neustavljivo jokala in hlipala. Prejela je klic iz Sirije, da so pripadniki ISIS pred dvema urama ubili njeno mater. Ko sem odhajal, da jo pustim žalovati, mi je Ahmed zaupal, da v resnici šteje 17 let in ne 20, kot je povedal policistom.