Pazi, Radio Študent

Na tisoče ljudi vseh starosti, ki so za seboj pustili celotna življenja, ne da bi se ozirali nazaj, beži brez oddiha, razen tistega prisilnega, ko se znajdejo pred mejami, vrati, ograjami ali kordoni specialcev v polni bojni opremi. Bežijo mimo nas, po naših poljih, cestah, pod našimi okni, v neskončnih kolonah, tiho in dostojanstveno. Ne zanimajo jih naše stvari, ne razgrajajo, ne razbijajo, ne kradejo, samo čim prej bi radi naprej. Nam, domačinom, ki so nas zmotili v rutini našega vsakdana, v naši normalnosti, ki jo jemljemo za samoumevno, in to njihovo solzno pot, te biblične prizore, opazujemo s svojih oken in balkonov, iz svojih dnevnih sob, atrijev in vrtičkov, upajoč, da gre za nekaj prehodnega, nekaj, kar bo šlo mimo, po glavah rojijo tako misli o pomoči in o usmiljenju kot tiste o drugačnosti in o tesnobi, pa tudi tiste o strahu in o sovraštvu. Strahu? Strahu pred kom? Ne more nas vendar biti strah teh ubogih, razčlovečenih ljudi, katerim smo zgolj postaja na poti, ena izmed mnogih. Tako kot pred nami turška, grška, makedonska, srbska in hrvaška. Ne zanimamo jih, niti najmanj, čim prej bi nas radi pustili za seboj in šli naprej, za svojimi sanjami, ki jih skromno sanjajo danes, potem ko so več let živeli nočno moro. Nemčija je njihov Oz, mi smo samo delček rumene ceste. Lahko bi se potrudili biti eden izmed prijetnejših postankov, eden izmed tistih, ki si ga popotnik zapomni po topli besedi, toplem obroku in suhem prenočišču. Po gostoljubju, skratka. Konceptu, ki ne bi smel biti tuj deželici, tako na gosto posejani z zvoniki, pod katerimi domačinom že stoletja berejo iz istega bestselerja, v katerem se najdejo pasusi kot denimo: »Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi se zavedali.«

Žal smo se beguncem kot država namesto gostoljubja odločili pokazati, kako zelo se jih bojimo, in jim naproti poslali čisto vse policijske specialce, ki jih premoremo, da jih ni ostalo niti toliko, da bi lahko Olimpija in Maribor odigrala tisti svoj derbi, pa še to se nam je zdelo premalo, in smo na mejo poslali še vse vojake, ki jih imamo, z odpoklicanimi z mirovnih misij vred, ob tem pa smo celotno logistiko zagotavljanja osnovnih življenjskih potreb beguncev prepustili naključni prostovoljnosti posameznikov, ki je impresivna, da ne bo pomote, a kljub temu prepuščena naključju in improvizaciji. In ker je vojak brez puške kot moški brez brkov oziroma kot policist brez ščita, so se tudi vojaki na mejo postavili z velikimi črnimi brzostrelkami, parlament pa jim je na nujni nočni seji, s spremembo zakona, umaknil še načelno prepoved poseganja v civilno sfero. Parlamentarna večina trdi, da gre za nujen, časovno omejen in z vsemi možnimi varovalkami zavarovan ukrep, a čutiti je, da smo se kot država ob prvi možni priložnosti odrekli demilitarizaciji, ki smo jo nekoč vgradili v lastne temelje. Z njo se bomo očitno ukvarjali takrat, ko bo spet bolj mir, ko bomo spet sami na svojem. Ko vojak in policist navlečeta nase polno bojno opremo in takšna stopita na katerokoli prizorišče, je neka spodobna nevarnost, bodisi v vidu razgrajajočega demonstranta, potuhnjenega terorista, v klubske barve obarvanega huligana ali vsaj po zraku leteče granitne kocke, najmanj, kar tam pričakujeta. Te grožnje, za katero so se opremili, zaradi katere jim po žilah šopa povečana doza adrenalina in zaradi katere morajo za nekaj časa odmisliti lastno preobremenjenost in podplačanost, neplačane položnice in neuresničene želje po počitnicah svojih otrok, te grožnje pa od nikoder. Samo lačna, premražena in izmučena množica ljudi. Več kot sto tisoč jih je že prečkalo Slovenijo v teh nekaj tednih, brez enega samega resnejšega incidenta, v glavnem so mirni in potrpežljivi, dostojni je tudi izraz, ki ga uporabljajo neposredne priče.

Morda pa grožnja, ki se je bojimo in smo ji na pot postavili ves svoj represivni potencial, prihaja za njimi, kot sicer prej ali slej za bežečim vedno priteče tudi njegov preganjalec. Vojna? Da bi vojna, pred katero beži begunski val (kot je lep, neoseben, ta politično skovani izraz za množico beguncev), prišla iz Sirije vse do nas? To res ni prav zelo verjetno. Tisti, ki imajo voljo za vojskovanje, imajo v takole izpraznjeni Siriji več kot dovolj prostora, Evropejci, ki bi se jim radi pridružili, pa potujejo v nasprotni smeri kot begunci, z rednimi letalskimi linijami, avtomobili in vlaki. Ti ne ogrožajo našega evropskega miru, kar pa ne pomeni, da ni ogrožen. Ogrožajo ga paradoksalno prav naše pretirane in histerične reakcije na nedvomno velik, a v svojem bistvu pretežno humanitaren begunski problem. Ogroža ga naša neracionalna prestrašenost, zaradi katere smo se v trenutku, v eni sami noči, v en glas, zavoljo lažnega občutka varnosti, pripravljeni odpovedati lastni svobodi in samim temeljem demokratične družbe, kar načelo prepovedi poseganja vojske v civilno sfero nedvomno je. V naslednjem koraku se bomo očitno kot prestrašeni piščanci pustili ograditi v žičnato ograjo. Ogroža ga ob vsem tem izkazana visoka stopnja narodnega soglasja, ki kaže na začasni odklop razuma in razmisleka. Ogrožata ga nestrpnost in sovražni govor, ki so ju deležni dekleta in fantje z Radia Študent, ker so si drznili podvomiti, in prav s tem dvomom pravzaprav branijo vse tiste vrednote, ki bi jih večina branila z nekakšno neomilitarizacijo, ki je v resnici tista prava, realna grožnja evropskemu miru in omikanemu načinu življenja, ki smo ga vajeni. Ko bodo namreč tudi vojaki z novimi pooblastili premalo (kar se bo, glede na pristop k begunski problematiki izključno z varnostnega vidika, zgodilo zelo kmalu), logično pridejo kot rešitev na vrsto razne blackwater zasebne varnostne agencije (za katere se bodo čudežno našla sredstva, ki jih vsa ta leta ni bilo na voljo za ureditev statusa policistov) ali pa celo kakšne športno-kulturne sekcije političnih strank po madžarskem zgledu. Če se je torej danes česa res vredno bati, je to dnevno spreminjajoča se podoba v ogledalu in ne množica beguncev, ki so kot statisti zgolj priročno opravičilo naše preobrazbe.

Zato, Radio Študent: hvala, ker si.