Prvi predsednik

Milan Kučan je star 74 let. Zadnji predsedniški mandat se mu je iztekel 23. decembra 2002, pred 13 leti. V politiki dejavno ne sodeluje več, če ga kdo kaj povpraša, pove svoje mnenje, novinarji z njim opravijo kakšen intervju. Na politični desnici ga imajo za udbomafijca, gospodarja v senci, človeka, ki z nevidno roko krmari Slovenijo. Gre za preganjavico, ki ima točno določen politični namen.

Moč Milana Kučana je bila nekoč res velika, leta 1986 je postal predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, to je bila v tistem času najvišja politična funkcija v republiki, vendar je bila že takrat omejena z razpadajočim političnim sistemom in porajajočo se opozicijo, na drugi strani pa so na Kučana in druge slovenske partijske voditelje pritiskali zvezni organi in nezadovoljna jugoslovanska vojska. Politika je zapletena stvar, v njej ni preprostih resnic, je veliko propagande, sprenevedanja, taktike, tehtanja, strateških in manj strateških odločitev, a je hkrati tudi dejavnost v imenu javnega dobrega. Kučan je najpomembnejši slovenski politiki na prelomu drugega in tretjega tisočletja, kako uspešen je bil, dokazujejo patološke predstave njegovih političnih nasprotnikov, ki bolj kot o njem govorijo o njih samih.

Zgodovinar dr. Božo Repe je te dni izdal obsežno knjigo Milan Kučan, prvi predsednik. Gre za prvo resno monografsko knjižno delo o Kučanovem političnem življenju, o njegovem delu, pogledih, prepričanjih, vlogi. Knjiga se poskuša izogibati vrednotenju politikovih potez, a že kronološki pogled in izbira tem, s katerimi se je Kučan ukvarjal, dokazujeta, da gre, prvič, za vrhunskega politika, »ki je poskušal delati v dobro skupnosti«, in da je, drugič, avtor knjige v maniri marljivega zgodovinarja z zbiranjem virov in s pogovori s Kučanovimi sopotniki poskušal ponuditi čim natančnejši opis duha časa in človeka, ki je ta čas in to državo sooblikoval.

Kdo je pravzaprav Milan Kučan? Politični modrec ali murgelska pošast?

V Repetovi knjigi Kučana najbolje opiše nedavno preminuli dr. France Bučar, oče slovenske ustave, človek, za katerega ne moremo trditi, da je v politični karieri spadal pod patronat kogarkoli, še najmanj šefa partije. Bučar pravi takole: »Kučan kot politik ni bil tisti, ki bi utiral pot v novo in neznano. Če bi bili vsi ljudje kot Kučan, osamosvojitve ne bi izpeljali. Pravim pa tudi, da če ne bi bilo Kučana, je tudi ne bi izpeljali. Tudi v nadaljevanju je deloval tako pretehtano in uravnoteženo, da se nismo zaleteli v nobeno skrajnost. Za skrajneže na eni in na drugi strani bo vedno dvomljiva oseba … Če povem ‘folklorno’, na dan volitev za predsednika sem v svoji vasi srečal stare ženske, ki so šle od maše. Rekle so: ‘Sedaj gremo pa volit. Moramo voliti Kučana, sicer bo vojna.’ Tako so presojali ljudje, tega se ne da dokazati s sociološkimi raziskavami, je bil pa to fluid, ki je bil v zraku.« Kučan je v časih preloma pač omejeval »bonapartizem malih napoleončkov«, gre za Bučarjeve besede, ki se je ob osamosvojitvi in po njej širi iz Demosa in Janševega ter Bavčarjevega ministrstva. Ali kot bi preprosto rekel Ivan Oman, nekoč član slovenskega kolektivnega predsedstva: »Hvala Bogu, da je bil Kučan, čeprav sem jaz volil Pučnika, če bi bil Pučnik, bi se lahko stvar čudno zapletla. On je bil radikalen.«

Leta komunizma

Na prvi polovici politične poti je bil Kučan pravoveren komunist. Politični vzpon je v času srednje šole začel, kot je bilo takrat v navadi, s poveljevanjem delovnim brigadam, z gesli »mi gradimo progo, proga gradi nas«. Na pravni fakulteti je postal predsednik idejno-vzgojne komisije mladinske organizacije. V tisti čas spada politični obračun s prekmurskimi študenti, ki so pisali za glasilo Bruc in zasmehovali državno ureditev, politike in JLA. Kučan je sodeloval pri politični diferenciaciji avtorjev. To je dogodek, »na katerega nisem ponosen, pa tudi ne na svojo vlogo pri tem«, je dejal nekaj desetletij kasneje. Zanj je bila »to dobra, precej draga šola«.

Kučan je velikokrat dejal, da ne želi »biti predsednik, ki bi se ga spominjali po samostojni Sloveniji, doseženi s tisoči žrtev«. Brionski sporazum, s katerim je Sloveniji uspelo končati vojno, je najpomembnejši dosežek v njegovi politični karieri.

Ko se je naslednja leta vzpenjal po politični lestvici, je, ko je bil na položaju predsednika Zveze mladine Slovenije, postal član Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Takrat se je udeležil tajnega sestanka liberalne struje privržencev predsednika izvršnega sveta Staneta Kavčiča na gradu Strmol. To je bilo leta 1971. Tudi v časih svinčenega socializma politika komunistične partije namreč ni bila enotna in samonikla, v sedemdesetih letih so se že pojavljala generacijska nasprotja med partizansko in novo generacijo, med starimi komunisti in tistimi, ki so si enostrankarsko politično ureditev razlagali bolj odprto, liberalno. Na gradu Strmol naj bi se bilo »dokončno konstituiralo gibanje za demokratično obnovo«, v bistvu pa je krog Staneta Kavčiča iskal pot za strukturne in gospodarske spremembe, seveda še znotraj ene in edine partije. Kavčič ni bil uspešen, partija frakcij ni dopuščala. Kučan se je kasneje udeležil »razčiščevalnega sestanka« na seji CK ZKS in podprl Kavčičevo odstavitev, a je bil hkrati, vsaj za nekatere, »preveč omahljiv«. Kavčiča ni niti obtoževal niti zares branil, nazadnje se je odločil za podporo politiki obračuna in obranil samega sebe. Kot bi rekel dr. Zdenko Rotar, ki je Kučana spoznal v uredništvu Teorije in prakse, v njegovih »svobodnjaških razmišljanjih, ki jih ni ravno razglašal, sem videl protestantsko tradicijo. Marxa je bral kot protestanti biblijo: vsak jo lahko bere in razume na svoj način. Javno se za Kavčiča ni izpostavil, pa tudi ne proti.«

Zaradi zadržane podpore Kavčiču ali premalo odločne obsodbe »petelina, ki je prehitro zakikirikal«, so Kučana politično degradirali, odstavili so ga iz prve politične linije, postal je »zgolj« sekretar pri Socialistični zvezi delovnega ljudstva, nekakšni kardeljanski naslednici OF, kjer je med drugi skrbel za krepitev marksistične misli v šolstvu. Tudi učitelji so bili namreč takrat še vojaki revolucije. Čas obračuna s Kavčičem je bil verjetno zadnji trenutek, da bi Kučan odšel iz politike, a pred popolno osamitvijo ga je rešilo naključje. Kavčičev eksekutor Franc Popit je dobro poznal Kučanovo mamo, Kučan pa je strinjanje s prekomando sprejel po »temeljitem boljševističnem prepričevanju«.

Leta 1986 je odstavljeni Stane Kavčič o Kučanu v svojem dnevniku razmišljal takole: »Sedaj je največji up Kučan, vendar ga zelo utesnjujejo drugi, zlasti Popit in Kraigher. Kučan je tudi še zelo pod vplivom Kardeljeve teoretične in sistemske zapuščine. To je sploh največja slabost. Poleg tega je bolj taktik kot strateg; bolj analitik in predavatelj kot voditelj in tribun. Sklenil je tudi zvezo z Dolancem, predvsem kot protiutež prevelikemu vplivu Popita. Z Dolancem kot zaveznikom pa ni mogoče napraviti nič dobrega.« Nato je Kavčič še dodal: »Kučan niti noče niti more storiti kaj prelomnega in odločilnega. Še najbolj trdno je zavezan demokraciji. Tej usmeritvi bo ostal zvest, če ne pride do večjih konfliktov in upora ulice. Tedaj bo šel, hočeš nočeš, tudi on z režimom in represijo. Sedaj še dobro podpira mladinsko organizacijo. Ni mu všeč čedalje bolj monopolen in privilegiran položaj armade, zavzema se za kadrovske spremembe v korist naprednejših in sodobnih osebnosti.« Milan Kučan se je s Popitom, na koncu kariere je bil ta predsednik republiškega predsedstva, razšel še večkrat, tudi ko je slovenska partija s stisnjenimi zobmi sprejela idejo političnega pluralizma. Drugega ji ni preostalo.

Leta spopadov

Milan Kučan, ki se je iz SZDL najprej preselil v republiško skupščino, potem v Begrad in nazadnje na čelo slovenske partije, se je konec osemdesetih let zavedal, da vrnitev v realsocializem ni več mogoča, govorjenje o večstrankarski ureditvi pa je bilo politično nevarno, zato so v partiji nove pobude razumeli znotraj partijskega diskurza, civilne skupine so poskušali vključiti v stare miselne strukture. Nekaj časa je to šlo, a pred zgodovino ni mogoče zbežati, in slovenska partija se je tega zavedala. Wall Street Journal je reformističnega Kučana takrat označil za »verjetno najnaprednejšega komunista na svetu«.

V času sestopa z oblasti mu je revolucionarna generacija komunistov očitala vse mogoče, od izničenja vsega, za kar so se borili, do tega, da se bo Jugoslavija razcepila (o čemer se niso motili). Bilo je tudi nekaj čustev, češ »bomo spet vzeli puške v roke«, a resnega razkola ni bilo. Popit je v slogu trdega komunista Kučana prepričeval, da se oblast ne drži skupaj »samo s ‘pridiganjem’, pač pa mora imeti partija kontrolo nad sodišči, sekretariatom za notranje zadeve in vojsko«. V sporu s starimi tovariši je nato zmagal reformistični Kučan.

Ivan Eržen, v osemdesetih letih načelnik Službe državne varnosti, je razliko med starimi in novimi tovariši ubesedil takole: »Če bi bil še naprej Marinc ali kdo drug, bi zelo težko odšli iz Jugoslavije. Kučan je znal voditi in pomirjati, kar je bilo popolno nasprotje kot pri Joklu (Popitu, op. p.). Njega smo se vsi bali. ‘Boš odletel,’ je bila krilatica v zvezi z njim. Kučan je bil načitan, prebral je vse in se znal odločiti, pogosto nasprotno od tega, kar smo menili mi, pa se je na koncu izkazalo, da je imel prav. V šali smo rekli, da moramo dati diametralno nasprotno oceno, če hočemo, da jo bo upošteval. Bil je kot baletnik.« Republiški organi, tudi represivni, v tistem času niso več delovali tako, kot so si želeli na zvezni ravni, bili so samostojni, vedno bolj so upoštevali tedanjo pravno ureditev in vedno manj politične usmeritve. A to, jasno, še ni bila demokracija, le totalitarnega svinca je bilo vedno manj. Tomaž Ertl, tedanji sekretar za notranje zadeve, tako pravi, da »Kučan nikoli ni posegal v delo organov za notranje zadeve, neposredni stiki so bili redki, za to nisva čutila potrebe ne jaz in ne on. Dvakrat ali trikrat smo ga povabili, da delavcem v sekretariatu razloži aktualne politične zadeve v Jugoslaviji in Sloveniji … Večina sestankov, na katerih sem poročal, se je končala z opozorilom: ‘Pazite, da boste delali v okviru zakonov.’«

Nikoli ni bil revolucionar, nikoli si ni želel hitrih sprememb. »Kučan ima spiralni način razmišljanja,« pravi Dušan Plut. »Šel je naprej pa napol nazaj … kot da nekaj počasi mešaš in se sčasoma izkristalizira, kar je bistveno.«

A to je bil tudi čas bistveno hujšega spora kot pa zgolj notranjepartijskih napetosti. Slovenski komunisti naj bi bili krivi in odgovorni za vse, kar se je od sredine osemdesetih let dogajalo v Sloveniji, tako so mislili Srbi, zvezne oblasti, tako je mislila zvezna vojska. Ta je bila tudi najnevarnejši nasprotnik prihajajoče demokratizacije in kasnejše osamosvojitve Slovenije.

Kučan je leta 1987 v govoru v Dražgošah branil zahteve po civilnem služenju vojaškega roka, to pa se je zdelo armadnemu vrhu bogokletno – spori, sestanki z generali, prerekanja, grožnje, ultimati so se začeli tudi na ravni oblastniških struktur. Takrat je bil resnično nevaren čas, v zraku je bil napovedani državni udar, bili so izdelani načrti za zaprtje slovenskega političnega vodstva, vojaška obveščevalna služba je sledila novinarjem, vsak članek, ki je izšel v Mladini, je bil enačen z uradno slovensko politiko. Poleti 1988, ko ni bilo jasno, kje bo počilo, a vedelo se je, da bo, se je zgodil proces proti četverici, ki pa je bil veliko več kot zgolj aretacija treh civilistov in vojaka.

Iz časa Roške izvira tudi spor med Janezom Janšo in Milanom Kučanov. Janša še danes z različno intenzivnostjo razširja razlago, da ga je dal aretirati Kučan, predvsem zato, da bi onemogočil njegov vzpon na čelo ZSMS. Resnica, znova, ni tako preprosta. Kučan in Janez Stanovnik, tedanji predsednik republiškega predsedstva, sta bila o aretacijah naknadno obveščena, a jih nista ukazala. Milan Kučan se je avgusta 1988, nekaj mescev po aretaciji, o Janši in drugih neposredno pogovarjal z generalpolkovnikom Veljkom Kadijevićem, tedanjim zveznim sekretarjem za ljudsko obrambo. Strogo zaupni zapis pogovora je v celoti objavljen v Repetovi knjigi. Kučan je zapisal, da mu je Kadijević grozil, dejal je, da obstaja nevarnost »razbijanja Jugoslavije, v tem okviru tudi razbijanja armade. V tem kontekstu pa postaja tudi antikomunizem realna nevarnost. V kolikor pa bi antikomunizem prevladal, potem bodo najprej šle naše glave, Dolančeva, moja, Popitova. Dejal je, da ne vidi smisla v političnem spopadu s ‘pijoni’ (kmeti, op. p.). Smiseln je le spopad s pravimi nasprotniki.« Za Kadijevića je bil Janša leta 1988 nepomembna figura, podobno podcenjevalno so se nekateri obnašali do Kučana. Srbski pisatelj Dobrica Ćosić, idejni avtor memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti, je v tistem času dejal: »Kdo je ta Milan Kučan? Pravijo, da je protestant iz Prekmurja, nekje tam bogu za hrbtom. Nihče še ni slišal zanj, zdaj pa ta anonimus hoče krojiti usodo Srbije.«

Leto vojne

Spopad je potem sledil čez tri leta, vmes se je zgodil plebiscit, Kučan pa je bil na neposrednih volitvah izvoljen za prvega predsednika Slovenije. Na dan državne slovesnosti, 26. junija 1991, so se začeli vojaški premiki na Primorskem in Kučan je zaključek govora o sanjah in jutrišnjem dnevu napisal tik pred osrednjo proslavo na hrbtu vodje kabineta Marjana Šiftarja. O začetku oboroženega odpora je naslednje jutro odločalo razširjeno predsedstvo, po nastopu ministra Janše, ki je zelo jasno povedal, da sta možnosti dve, ali vojaški spopad ali žrtvovanje odločitve na plebiscitu, sta v sobi zavladala molk in tišina. Kučan se tiste seje dobro spominja: »Takrat nihče od nas ni mogel vedeti, kakšna bo vojna in kako dolga bo. Vsak je bil zaposlen s svojimi mislimi. Ne morem oceniti, koliko časa je trajala tišina, toda bila je dolga. Potem sem jo prekinil in vprašal, ali želi kdo besedo. Vprašal sem, ali molk pomeni, da sprejmemo odločitev, da se bomo uprli. Mislim, da se je potem prvi oglasil Zlobec in za njim še Oman. Potem sem vprašal, ali soglašamo z odločitvijo. Molk sem razumel kot pritrditev. Potem je vse krenilo po svoji logiki naprej in je prišlo do prve bitke v Trzinu.«

Skoraj ves čas vojne je bil Kučan v službi, »le redko mu je uspelo priti domov. Poslali so koga po sveža oblačila. Poskrbela sem, da je bila doma vedno tudi solata, ki jo ima rad. Večkrat je z glavo na mizi zaspal, še preden sem mu jo prinesla. Pa je zazvonil telefon in sem ga zbudila. Odšel je, ne da bi pojedel. Vojna je kruta,« se spominja žena Štefka.

»Če bi bili vsi ljudje kot Kučan, osamosvojitve ne bi izpeljali. Pravim pa tudi, da če ne bi bilo Kučana, je tudi ne bi izpeljali.« – France Bučar

Kučan je velikokrat dejal, da ne želi »biti predsednik, ki bi se ga spominjali po samostojni Sloveniji, doseženi s tisoči žrtev«. Brionski sporazum, s katerim je Sloveniji uspelo končati vojno, je najpomembnejši dosežek v njegovi politični karieri, četudi ga vsi niso razumeli tako. Naj omenimo samo eno malenkost: med zahtevami evropske trojke je bila tudi izpustitev ujetnikov, a Janša je z njo zavlačeval in jo izpeljal šele po Kučanovem telefonskem posredovanju. »Mislim, da sta za osamosvojitev ključni dve med sabo primerljivi odločitvi: 27. junija za obrambo in potem tista na Brionih, ki je bila odgovor na kategorični stavek Hansa van den Broeka o Brionski deklaraciji: ‘Take it or leave it!’« se v Repetovi knjigi spominja Marijan Šiftar. »Ne prvič in ne drugič ni bilo vmesne rešitve … Pripravljenost na odprt dialog in zavest o skupni odgovornosti pa sta trajali do srečanja na Brionih, po vrnitvi z Brionov sta hitro izginili. Na prvi razširjeni seji predsedstva po Brionih je Janša tulil, da je Brionska deklaracija ‘izdaja’. Bučar ga je nadrl kot šolarčka, njega in Bavčarja je ‘poslal v kot’, povsem upravičeno.« Dogovor na Brionih je dober kazalec, kakšen je bil način političnega delovanja Milana Kučana. Če bi takrat v Sloveniji prevladala linija, ki so jo zagovarjali nekateri v Demosu, predvsem pa Janez Janša in Igor Bavčar, bi se spopadi z JLA nadaljevali.

Vse kar se je dogajalo pred, med in po osamosvojitvi, je politična zgodovina, spravna slovesnost v Kočevskem rogu, plebiscit, mednarodno priznanje Slovenije, manipulacije z govorom v Novi Gorici, Depala vas, skrivanje trgovine z orožjem … – vse Kučanove politične poteze predsednika države ali nerazumljenega predsednika civilnega Foruma 21 so podobne tistim iz časa osamosvojitve. Kučan ni bil nikoli revolucionar, nikoli si ni želel hitrih sprememb, konflikte je poskušal reševati etično. Takšen način razmišljanja in političnega delovanja je prepoznal in v knjigi dobro opisal Dušan Plut, v času osamosvajanja član republiškega predsedstva: »Kučan ima spiralni način razmišljanja. Šel je naprej pa napol nazaj in nas ves čas opozarjal in iskal skupne točke, kot da nekaj počasi mešaš in se sčasoma izkristalizira, kar je bistveno.« Morda pa je v vsem tem nekaj protestantske etike, Kučan je zelo veliko delal, je studiozen politik, ki ne improvizira rad. Tudi hoja v hribe je imela pomen. »Jaz sem hodila lagodno, kot na sprehodu, se pogovarjala in debatirala, njemu pa to ni ustrezalo,« pravi žena Štefka. »Dopovedoval mi je, da potrebuje naporno hojo navkreber, da bi se za nekaj časa otresel trdovratnih razmišljanj o aktualnih političnih zapletih, se naužil narave, tišine in si tako bistril logično misel pri iskanju ustreznih rešitev. Da si je to treba, tako kot pot na goro, prigarati.«

Zelo nenavadno je, da je v zadnjih dveh desetletjih Kučan postal politik, ki ga lahko le sovražiš ali obožuješ. Za vse to je kriv predvsem Janez Janša, hkrati pa vsi drugi, tudi mediji, ki so privolili v posestniški način razumevanja politike.

Pravzaprav je zelo nenavadno, a tipično za slovensko politiko, da je v zadnjih dveh desetletjih, predvsem po obdobju Depale vasi, Kučan postal politik, ki ga lahko sovražiš ali obožuješ, preziraš ali podpiraš, o njegovih političnih potezah pa naj ne bi bilo mogoče razmišljati razumsko. Za vse to je kriv predvsem Janez Janša, hkrati pa vsi drugi, tudi mediji, ki so privolili v posestniški način razumevanja politike. Kdo ima pri vsem tem prav, lepo razkriva Janšev odnos z Janezom Drnovškom. Ko je bil ta predsednik vlade, sta s Kučanom, tedaj predsednikom države, nekajkrat prišla v spor, včasih zaradi veljave, pa tudi zato, ker se Drnov-

šek s »politiko molka« ni želel opredeljevati. Ta spor je ostajal na ravni politike, razumske uglajenosti, prisilne kohabitacije. Ko se je kasneje z Drnovškom sprl Janša, razumskosti ni bilo več. Generator zarot in izrednih sredstev je vedno Janša.

Še preden je Repetova knjiga zares izšla, so piscu nekateri pripeli krilatico, da je »dvorni zgodovinar«. Natančnejše je mnenje, da gre pri knjigi Milan Kučan, prvi predsednik za poglobljeno analizo političnega dogajanja v Sloveniji v zadnjih 30, 40 letih, katerih glavni protagonist je Milan Kučan. Vendar knjiga ne govori le o njem, pač pa opisuje zgodovino razvoja neke države, v kateri je odigral glavno vlogo. Pravzaprav je ta večplastni odtis časa njena največja vrednost.

Ko je Milan Kučan vstopil v politiko, se je pisalo leto 1958, postal je član Zveze komunistov, aktivno politiko je zapustil februarja 2011, ko je napisal posebno poročilo o Bosni in Hercegovini. Vmes je minilo pol stoletja. Danes so politični voditelji izumirajoča vrsta.