Mehka moč

Na 43 strani (drugi stolpec) 44. številke Mladine dr. Bogomir Kovač piše, da je po recesiji 2009 slovenski razvojni model razpadel, saj Slovenija ni prenesla kaotične deindustrializacije. Pri tem je treba dodati, da se je slovenski izvoz blaga in storitev od 2009 do 2014 povečal na 14 % višjo raven kot med svetovno konjunkturo 2008, da je to predstavljalo 3.3 milijarde evrov ali 9 % našega BDP spodbude povpraševanja gospodarski rasti in je prevladalo nad učinki prorecesijske ekonomske politike treh zaporednih slovenskih vlad. Poglavitni dejavnik rasti izvoza so bili izboljšani kvalitativni faktorji gospodarjenja zlasti povečane investicije v raziskave in razvoj (R&D). Te so spodbujale olajšave pri davku od dohodka pravnih oseb ter sredstva različnih državnih razvojnih skladov financiranih pretežno iz proračuna EU in po standardih evropske razvojne politike. V celoti vzeto so slovenske investicije v R&D naraščale do 2013. Zadnji podatki Statističnega urada Republike Slovenije kažejo, da so se 2014 znižale za 5 % (na 890 milijonov evrov ali 2,4 % BDP). Vzrok je v upadanju državnih sredstev za ta namen. Od zadnjega leta delovanja socialdemokratske vlade (2011) do 2014 so se sredstva države za financiranje R&D zmanjšala za 88 milijonov evrov (za 31 %, skoraj za tretjino). Gre za trend v nepravo smer oziroma postopno odpravljanje tistega dosežka slovenske razvojne politike, zaradi katerega imamo rast izvoza in povratek rasti BDP kljub restriktivni monetarni in fiskalni politiki.

Ob dejstvu, da ima Slovenija v zadnjih letih na tekočem računu plačilne bilance precejšen presežek (2,2 milijardi evrov ali 6 % BDP v letu 2014), se lahko vprašamo, zakaj je gospodarsko okrevanje ter odpravljanje brezposelnosti pri nas tako počasno. In tu trčimo ob regulacijo kreditne aktivnosti (zahtevana kapitalska ustreznost in različne druge omejitve Banke Slovenije), zaradi katere se obseg kreditov bank nefinančnim družbam (realnemu sektorju gospodarstva) manjša in je septembra 2015 (zadnji objavljeni podatek) znašal le še 10,4 milijarde evrov. Od septembra lani do septembra letos se je obseg kreditov bank realnemu delu gospodarstva skrčil za dobre 2,5 milijarde evrov (za

20 %), v zadnjem mesecu, od letošnjega avgusta do septembra, pa je upadel za 199 milijonov evrov (za 2 %). Poslovne banke v Sloveniji so bile avgusta 2015 neto upnik do tujine za 1,5 milijarde evrov, kratkoročno pa so imele v tujino plasirano skoraj 2,9 milijarde evrov več kot pa so si v tujini izposodile. To so prihranki, ki so se odlili v tujino in tako ne morejo financirati investicij pri nas.

Dobrih deset milijard evrov, kolikor sedaj realni sektor našega gospodarstva dolguje poslovnim bankam v Sloveniji, na makroekonomski ravni ustreza vsoti enoletnega neto poslovnega presežka in amortizacije. Tudi če terjatvam poslovnih bank do realnega dela gospodarstva prištejemo terjatve prenesene na t.i. slabo banko in nenavadno velike odpise terjatev, naše gospodarstvo glede na ustvarjene presežke ni prezadolženo.

Na 7. strani 43. številke Mladine avtor prispevka Staš Zgonik sklepa, da bo moralo slovensko kmetijstvo slej ko prej postati gospodarska panoga. Tu je treba upoštevati, da nima samo kvartarni sektor (šolstvo, kultura, zdravstvo, znanost, varnost, …) močne eksterne ekonomije, pač pa da ima tak vpliv na večino ostalih potrošnih in gospodarskih enot v danem narodnem gospodarstvu tudi stabilna oskrba z vodo, hrano in energijo. Prepustiti oskrbo s hrano, torej dejavnost kmetijstva, nihanju cen na svetovnem trgu ob vseh distorzijah (tržnih motnjah vezanih na monopole, državne intervencije – lahko tudi omejevanje izvoza) značilnih za trgovanje s hrano pridelano v območju zmernega podnebnega pasu, bi bilo neodgovorno. Skupna kmetijska politika je dala v Evropski uniji in Sloveniji dobre rezultate. Kot vse ostale razvojne politike jo je treba dopolnjevati ne pa odpraviti.