Marš smrti

Predsednik države je, če povzamemo s predsednikovega portala, v državnem zboru »podal mnenje o aktualni imigrantski problematiki«.

Njegovo izjavo (in kajpak tudi pismo o vprašanjih v zvezi z begunsko krizo) je po mojem prepričanju mogoče razumeti oz. interpretirati le ob sočasnem razumevanju bistva sodobne konservativne revolucije. Ta je v polnem razmahu, ima pa (vsaj) dva obraza. Prvi je t. i. neoliberalizem, ki utemeljuje nebrzdano vladavino kapitala kot ekonomski, pravni in etični okvir delovanja novih vladarjev sveta. Drugi obraz pa razkriva notranje prevrednotenje. Natančneje: pomeni zanikanje in zaničevanje vrednot, ki jih je prineslo razsvetljenstvo in nadgradila etika enakosti, bratstva in svobode.

Predsednikova izjava, gledano v celoti, je bleščeč primer stanja duha tistega slovenstva, ki v vrednostnem sistemu prostodušno enači Golico in Zdravljico. Povedano drugače: omenjena izjava je iskanje načina, ki bi nazorsko in didaktično povsem enoznačno uveljavil nivo tako zastavljenega diskurza in pokazal, komu je treba najprej postreči, komu najprej ponuditi stolček, koga peljati primerno visoko in koga pustiti, naj čaka.

Tezo, kakršno smo postavili že v prvih stavkih tega zapisa, podpira tudi dejstvo, da je eden najbolj jasno profiliranih jastrebov sodobne slovenske desnice povsem nedvoumno ugotovil, da je predsednik države v lastni izjavi izrekel natančno tiste ocene in zahteve glede odnosa do prebežnikov, kakršne je že pred časom izrekel on sam. Kaj, to je znano.

V čem so bili resnični razlogi pobude desnih političnih strank za povabilo predsedniku države, naj nagovori poslance o begunski krizi, lahko sklepamo iz njihovih zahtev po takojšnjem odstopu treh ministrov oz. kar predsednika vlade. Zahteva po zamenjavi je seveda legalna, dovolim pa si podvomiti, ali je tudi državotvorna oz. v odnosu do države dobronamerna. Bolj se nagibam k prepričanju, da so bile te zahteve (kakopak iz zakladnice toliko opevane samohvale o »konstruktivni« drži!) zgolj iskanje načina, kako častnega doktorja, (morda) s podporo predsednika države in ustavnega sodišča, ustoličiti na Gregorčičevi.

Na krilih globalne konservativne revolucije postaja (tudi naša) desnica vse bolj agresivna, arogantna in militantna. Njen »credo« se še dodatno napaja iz tragedije begunstva. V tem kontekstu je predsednikova izjava tudi lep primer teatraličnega iskanja načina, kako ostati na oblasti oz. doseči še en mandat. Instinkt političnega preživetja mu kajpak dovolj nazorno razkriva, da blef sicer še vedno deluje, a brez odločilne podpore desnice tega cilja čez nekaj let ne bo mogel doseči.

Aktualni predsednik države bi v eni najtežjih preizkušenj po osamosvojitvi lahko zmogel nekoliko manj populistične, čeprav v celofan zavite kritike (predsednika) slovenske vlade. Očitno pa je ocenil, da bo iz javnega posega iztržil več, če se poigra z ukoreninjenim narodnoobrambnim instinktom, v bistvu pa poskrbi, da se ne bi zameril vidnim posameznikom in skupinam iz (pretežno) konservativnih političnih in družbenih struktur. Zanje je namreč značilno, da od leporečja pogosto zdrsijo v kontinuirano prakso netenja in podpihovanja konfliktov kot načinu »normalne« komunikacije, zelo ljubo pa jim je tudi demagoško zavajanje ter ustvarjanje vzdušja izrednih razmer.