Na avtopilotu

Gostilna Šiker
Močna 7, Pernica
Tel.: 02 720 69 21
Šikerjevi od torka do sobote kuhajo od 11. do 22. ure, ob nedeljah (in praznikih) končajo ob 19. uri, ob ponedeljkih pa imajo zaprto.

Ambient:
lepo vzdrževana, obnovljena večgeneracijska stara oštarija, v zvočnikih so nemoteče žuborele ambientalne klavirske izvedenke marsičesa

Napitki:
pregledno sortirana vinska karta je, kot se šika, fokusirana predvsem na štajerski konec in veliko večino vin daje tudi na kozarec; na pivski špini je stiegl

Dostopnost:
veliko parkirišče, do gostinskih prostorov je treba premagati še nekaj stopnic

Fino:
raviol z zeliščno skuto
jelen v omaki

Ne tako fino:
sladice
pečena račka

Za degustacijo s sedmimi postajami (od katerih je ena motovilec) smo v Močni pustili 30 evrov.

»Kaj na centralnoplanskem kompasu smer severovzhod ne dela?!« se je na dopisni seji vodij regionalnih dopisništev pridušal odgovorni z onega konca in svoje opažanje podkrepil z neizpodbitnim dejstvom, da so bile inšpekcijske sile prek trojanskega klanca nazadnje napotene pred tremi meseci. Za ponovno vzpostavitev stika s kulinariko štajerskega konca se je zdel obisk zicerske, ob jezercu Pristava (trivija: tu je bil z 88 kg in 245 cm ulovljen eden največjih somov v Sloveniji) stoječe klasične gostilne Šiker pravšnja izbira. Ker tu znajo loviti ravnovesje med klasično, tudi avtobusarskim ekspedicijam všečno, s svečko pod ovalom podkurjeno ponudbo ter pričakovanji zahtevnejših, sezonskim menjavam in kuharskim nadgradnjam bolj naklonjenih gostov.

Pred gostilno postavljene table in jedilni list so obetali prav to, za prerez ponudbe pa se je najboljša izbira zazdela degustacijska transverzala, še posebej, ker nam je natakarja uspelo nahecati, da je za glavni krožnik vsakemu članu omizja prinesel nekaj drugega, in ker se je izkazalo, da pri Šikerju večino vin rade volje točijo na kozarec. No, če bi steklenice prinašali k mizi in v kozarce točili pred gostom in malo bolj usklajeno prinašali jedi, pribor in vina, bi bilo guštiranje tod še bolj luštno.

Šiker je oštarija stare šole, kar je lahko včasih – recimo pri močni omaki za kos lepo zdušene jelenjadi, kjer je grenkoba brinja všečno sekala čebulno sladkobo, ali pa pri krasno zabeljenih, ravno prav pripravljenih mlincih – dobro znamenje, pogosto – pri zaškrobljeni, silno kisli hladni koprčevi omaki, pri že kar fino zasušenem kruhu ali pa pri po nepotrebnem podaljšani bučni juhi – pa seveda ne. Tako je od sočnosti pečene račke proti večeru ostalo bore malo, nasprotno pa so svinjski medaljoni, lepo zmehčani, sočni in z nekaj kostanja in grozdnih jagod v omaki, veliko prepričljiveje demonstrirali jesensko kulinarično sezono. Prav nič ni bilo narobe niti s kombinacijo na hitro popečene poznopoletne/zgodnjejesenske zelenjave in pečenega fileja smuča, bi pa bilo vsekakor bolje, ako bi kuhar v ponvici namesto notranje, mesne zapekel zunanjo, kožnato stran ribe. Najboljša jed na trenutnem Šikerjevem degustacijskem meniju je tako brez dvoma velik, natančno skuhan raviol, napolnjen z osvežilno ozeliščeno skuto in z dodatkom na hitro popraženih jurčkov postrežen na kremastem bučnem pireju. Pri štajersko zasnovanem motovilcu se jim je med jajce, šunko in krompir prikradlo nekaj nepotrebnega cukra, pri treh sladicah pa se nam je zazdelo, da se s sicer lepo kremastim, a neprepričljivo bledim čokoladnim musom, pudingasto šarloto in jurkino zmrzlino vračamo v nedefiniran čas, ki je dovolj oddaljen, da ni sodoben, a obenem ni zadosti daleč, da bi že bil retro. Pa da ne bo pomote: čeprav se zdi, da radi preklopijo na avtopilota ali da malo postojijo v leru, je Šiker še vedno čisto korektna, zdrava in dobro ulaufana domača oštarija. S čimer so – kot kaže – zadovoljni oboji, gostje in gostinci. Mi pa tudi.