Varuhi meje

Številka 5044-3 danes ne pomeni veliko, a gre za pomembno podrobnost iz osamosvojitvenega časa. Tako je bil oštevilčen strogo zaupen dokument, povelje generala podpolkovnika Svetozarja Višnjića, v tistih jugoslovanskih časih poveljnika 5. vojnega območja, ki je vključevalo republiko Slovenijo. V strogem zaupnem povelju je general januarja 1988 poostril bojno pripravljenost enot Jugoslovanske ljudske armade in med drugim zaukazal, da morajo napisati »posebno politično-varnostno oceno za svoje področje odgovornosti, v kateri je potrebno registrirati in analizirati mogoča žarišča in pojave sovražnega delovanja, rušilnih in mirnih demonstracij, s ciljem, da enota ne bi bila varnostno presenečena in borbeno ogrožena«. Z drugimi besedami, tedanja JLA se je pripravljala na spopad v Sloveniji, tudi na uporabo vojske v primeru množičnih demonstracij civilistov. Del zaupnega dokument s številko 5044-3 je prekopiral praporščak Ivan Borštner, kopijo je izročil Davidu Tasiću, ta jo je dal Janezu Janši. Višnjićev dokument 5044-3 je pomenil začetek zgodbe o četverici.

Skoraj tri desetletja pozneje se stvari ponavljajo, seveda danes živimo v demokraciji in seveda vojska ne želi prevzeti oblasti, a tudi danes se v imenu varnosti vojski povečujejo pooblastila. Slovenska vojska vstopa v civilno sfero, pridobiva naloge, ki so v demokratičnih državah namenjene policiji. Gre za nov 37. a člen zakona o obrambi, ki ga je parlament z dvotretjinsko večino sprejel 20. oktobra. Zakon je v času začetka begunske stihije pripravila vlada in ga zdaj nadgrajuje z ograjo in žico. To, kar se je še poleti zdelo nepredstavljivo, postaja realnost, zaradi beguncev, ljudi, ki bežijo pred vojno in revščino, se država militarizira in ograjuje z bodečo žico, namesto da bi jim pomagala.

Izjemna pooblastila

Nova zakonska dikcija daje vojski »izjemna pooblastila«. V sporni zakonski noveli je zapisano, da v primeru, če tako zahtevajo »varnostne razmere«, parlament z dvotretjinsko večino vseh poslancev določi, da lahko vojaki skupaj s policijo pri širšem varovanju državne meje »opozarjajo, napotujejo, začasno omejujejo gibanje oseb in sodelujejo pri obvladovanju skupin in množic«. Teh pooblastil danes vojska pravno še nima, a vlada si je pripravila zakonski temelj, da jih bo lahko, če bodo po njenem mnenju varnostne razmere to zahtevale, dobila. Na prvi pogled je to upravičeno. Trenutno Slovenska vojska uspešno pomaga policistom in drugim, ki se ukvarjajo s prihajajočimi in odhajajočimi skupinami beguncev, pomagajo logistično, kuhajo kosila, varujejo zaprta območja, postavljajo ograje. Če bi se število beguncev izrazito povečalo, pa bi vojaki s predhodno odobritvijo parlamenta dobili več moči. Ker je pač, kot pravi ministrica za obrambo Andreja Katič, »policistov premalo, drugih sil pa v Slovenijo nimamo«.

Ne avstrijski ne nemški vojaki med sprejemom beguncev niso oboroženi, na njihovih ramenih ne visijo puške, na ramenih Slovencev pa.

Pri interpretacijah zakonov, še posebej če gre za vojaška pooblastila, z njimi pa ima Slovenija nekaj slabih izkušenj, je treba biti zelo pazljiv. Vojska spada v vojašnice in na vojaške poligone, če deluje zunaj njih, so v državi izredne razmere. Že stari zakon o obrambi vojski dopušča, da izjemoma »sodeluje s policijo pri širšem varovanju državne meje v notranjosti državnega ozemlja«. Točno to počne že zdaj, a nima delnih policijskih pooblastil, kar stari zakon izrecno prepoveduje. A zdaj je prišlo do spremembe, do izrednih pooblastil, ki jih zahtevajo izredni časi. In ravno tukaj, pri vprašanju omejevanja moči, Slovenska vojska in begunci trčijo na jugoslovanskega generala Svetozarja Višnjića in osamosvojitveno četverico. Tako kot nekoč se tudi danes Slovenska vojska spogleduje z možnostjo »obvladovanja skupin in množic«. Ti so lahko danes begunci, že jutri pa skupine nezadovoljnih občanov.

Zakaj je bila zakonska novela sprejeta, ni najbolj jasno. Najverjetneje zgolj iz propagandnih namenov. Po eni izmed interpretacij je na tistem oktobrskem sestanku Miro Cerar ministre prepričeval, da bo spremenjeni zakon o obrambi dober političen signal, da bo pokazal enotnost slovenske politike in hkrati odvzel nekaj vetra iz jader Janezu Janši. Vlada naj bi torej pokazala odločnost, učinkovitost, v času krize naj bi demonstrirala svojo moč. To imajo volivci radi. Po drugi interpretaciji naj bi spremembo zakonodaje podpirali predvsem ministrica za obrambo Andreja Katič, načelnik generalštaba Andrej Osterman, zunanji minister Karl Erjavec. Večja pooblastila prinašajo vojski večjo odgovornosti, njej sledijo nove finančne zahteve, hkrati pa deloma izenačujejo položaj policistov in vojakov na terenu. Vsi ministri se s spremembo vojaške zakonodaje niso strinjali, nekateri so to Cerarju tudi jasno povedali, a se v imenu trdnosti vlade ne želijo izpostaviti.

Šlo je torej za preračunljivost, politična odločitev vlade je bila ustvarjanje izrednih razmer. Vlada se dela močno, volivci podpirajo politiko »reda in discipline«, hkrati pa je onemogočila nacionalistično opozicijo. Janša, Gorenak in drugi lahko seveda še vedno prižigajo kresove, a če bodo še radikalnejši, bodo naleteli na zavračanje sredine. Ali bolje: še radikalnejše politične poteze, kot si jih je privoščila vlada Mira Cerarja, bi mejile na apartheid. Pri tem političnem premisleku je Miro Cerar pozabil, da lahko tisti, ki se bori s pošastmi, hitro postane pošast sam. Kadar torej v imenu politične prevlade začenjaš uporabljati politiko radikalne desnice, kadar prevzameš njihovo retoriko in politično delovanje, tudi ti postaneš takšen, kot so oni.

Spregledana ustava

Pri povečevanju vojaških pooblastil ne gre samo za nevarno politiko, pač pa za resne ustavne dileme, torej za spoštovanja ustave, tistega temeljnega elementa državnosti, ki omejuje samovoljo oblasti. Spremenjeni člen zakona o obrambi je tako luknjičast in nedosleden, da bi hitro, kot trdi Matevž Krivic, padel na ustavnem sodišču. Ustavna naloga vojske je namreč »obramba države«, »obramba nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja«. Vojska nas lahko brani pred zunanjim napadalcem, ki bi ogrožal državno celovitost. Begunci pa ne ogrožajo ozemeljske celovitosti Slovenije. Tako spremenjeni zakon pravzaprav sploh ni potreben. Vlada bi lahko, če je že tako presodila – za svoje ukrepe je imela v parlamentu več kot dvotretjinsko podporo –, spremenila ustavo, kjer bi vojski dodala nove pristojnosti. Lahko bi se, tudi to dopušča ustava, sklicevali na njen 92. člen in razglasili izredne razmere.

Naj napišemo še enkrat: vojska naj pomaga na meji, njena vloga je pomembna, a po sedanji ureditvi je ustavna naloga vojske omejena zgolj na obrambo pred zunanjimi napadalcem, širjenje zakonskih pristojnosti je nevarno in ustavno sporno. Kot opozarja Matevž Krivic: »Dvotretjinska večina poslancev, ki tako uporabo vojske lahko ukaže, ni nikakršna zanesljiva varovalka pred tem, da bi v neki hudi ekonomski in politični krizi med seboj solidarna politična elita tudi na ta način skušala zavarovati svoje interese in oblast pred nezadovoljnimi državljani.«

Begunska problematika bi morala ostati v ustavni pristojnosti policije.

V imenu svobode

Pa je bilo to res potrebno? Kako imajo te stvari urejene v Avstriji in Nemčiji, v državah, kamor pošiljamo begunce? Ne avstrijski ne nemški vojaki med sprejemom beguncev niso oboroženi, na njihovih ramenih ne visijo puške, na ramenih Slovencev pa.

V Nemčiji vojaki pomagajo pri razdeljevanju hrane, pri nameščanju in transportu, hkrati delajo v postopkih registracije, nekaj prosilcev za azil je nastanjenih v vojaških objektih. Nemško ministrstvo za obrambo pojasnjuje, da vojaki pri pomoči beguncev ne opravljajo nobenih policijskih nalog, »te so izključno v pristojnosti policije«, vojska vse svoje naloge opravlja v okviru »normalnih pooblastil«. Dodajajo, da so vojaki »sicer v uniformah, vendar so neoboroženi«. Nemško obrambno ministrstvo dopušča, da bi lahko, če bi se izkazala takšna potreba, kakšno vojaško transportno letalo namenili tudi temu, da bi z njim v izvorne države vrnili zavrnjene prosilce za azil, vendar tudi v tem primeru vojaki ne bi bili samostojni in ne bi imeli policijskih pooblastil. V Nemčiji zaradi begunske krize sicer ni bil sprejet noben poseben zakon, ki bi povečeval pooblastila vojakom. Podobno je v Avstriji, tudi tam vojaki ne uporabljajo pušk, država ni sprejela posebnega zakona za povečanje vojaških pooblastil. Načrtujejo pa spremembo ustave, po kateri bo lahko država sama postavljala namestitvene centre za begunce, četudi bi posamezne dežele temu nasprotovale. Hkrati nameravajo uvesti kvote, na podlagi katerih bodo morale posamezne občine sprejeti begunce v številu med enim in dveh odstotkov prebivalstva posameznega kraja.

Edina bližnja država, ki je zaradi beguncev spremenila zakonodajo in v imenu navidezne varnosti povečala pooblastila vojski, je Madžarska. Pri varovanju meje so vojaki dobili policijska pooblastila, legitimirajo, ustavljajo begunce, zakon predvideva uporabo gumijastih nabojev, solzivca, mrež in drugih tehničnih sredstev, ki lahko povzročijo fizične poškodbe, vendar njihov izhodiščni namen ni ubijanje. Slovenski vojaki gumijastih nabojev nimajo, zato pa imajo v puškah bojno strelivo. Slovenski vojaki tudi nimajo pooblastil za streljanje, »zaradi tega pri delovanju ne bi uporabili strelnega orožja, razen v primeru, ko bi bili neposredno osebno napadeni in ko bi bila uporaba orožja upravičena«, Madžari pa lahko streljajo, »vendar ne z namenom ubijanja«, pravo bojno strelivo pa lahko uporabljajo le v primeru »ogroženega življenje vojaka ali kogar drugega« ali napada na »vojaški objekt, vključno z vozilom«. Madžarski vojaki sedaj patruljirajo ob žičnati meji v vojaških oklepnikih, njihov namen pa je, kot je brez olepševanja dejal Viktor Orban, ustaviti »muslimansko invazijo« in »obraniti krščansko Evropo«.

Gre za demagogijo.

Edina bližnja država, ki je zaradi beguncev spremenila zakonodajo in v imenu navidezne varnosti povečala pooblastila vojski, je Madžarska.

Tudi slovenski politiki radi govorijo o krščanskih temeljih, pri čemer namenoma pozabljajo, da so tako opevane krščanske korenine z vidika evropske in slovenske zgodovine zelo vprašljive. Naši predniki so v dobi pokristjanjevanja najprej z ognjem in mečem spreobrnili ljudi, ki so živeli na ozemlju današnje Slovenije, potem so uničili zametke državnosti, požgali heretične knjige v slovenskem jeziku, vsilili katolicizem, škof Jeglič pa je še pred dobrimi stotimi leti na grmadi v imenu boga in čistosti zažgali 700 izvodov Cankarjeve Erotike. Takšnih korenin se je treba sramovati, ne pa jih braniti.

V imenu Orbana

Da pri povečevanju pooblastil vojske ne gre le za varnostno pretiravanje, ustavni spodrsljaj, narejen zaradi politične propagande, dokazujejo besede dveh najvplivnejših slovenskih politikov. Prvi je Miro Cerar, ki je v intervjuju za Večer odkrito dejal, da na meji tehnične ovire, ograje, ne morejo biti dovolj, »če za njimi ni policijsko-vojaške patrulje, ki nadzira prostor«. In potem dodal, da »to ne pomeni, da bomo, razen v nujni samoobrambi, uporabili strelno orožje zoper begunce, pomeni pa, da s to oviro mislimo resno«. Nato je še razložil, da nikakor ni za streljanje, to bi pomenilo konec Evrope, da pa je treba realpolitično razumeti, »da so za zavarovanje meje potrebna neka stopnjevalna sredstva prisile«. Premierov jezik humanosti je orwellovski, v imenu človečnosti in mrzle zime bi Cerar poostril razmere na slovensko-hrvaški meji, postavil ograje, begunce pa zavaroval pred njimi samimi.

Povsem enako je govoril tudi predsednik Borut Pahor, v svoji posebni, izjemni, času primerni poslanci pred parlamentom. Pahor je svaril pred tem, da bi se lahko meja najbolj povezanega dela Evropske unije s slovenske južne meje premaknila na Karavanke. »To se ne sme zgoditi za nobeno ceno,« je žugal, »to je državni interes strateškega značaja«. Predsednik ima prav, Slovenija mora ostati del Evropske unije, a Evropa se ne rešuje s postav-

ljanjem žičnatih ograj in militarizacijo. »Gospod predsednik, ob vaši izjavi, ki pravzaprav pomeni, da mora Slovenija ostati v schengenskem območju ne glede na povzročene žrtve, nas spreleti srh tudi zaradi nedržavniškega vsiljevanja odločitve med dvema zloma. Po vašem se država in njeni prebivalci ter prebivalke bodisi odpovemo občutku za sočloveka bodisi se izločimo iz evropske povezave,« so v protestnem pismu Pahorju očitali posamezniki, ki so med njegovim govorom pred parlamentom prižigali svečke v spomin umrlih na migrantskih poteh.

V imenu ograje

Pri zakonskem povečevanju vojaških pooblastil torej ni šlo za napako, šlo je za premišljeno politično potezo, ki ji je sledilo postavljanje ograj. Slovenija bo ljudi osvobajala z žico.

V bistvu pa gre pri vsem zgolj za temeljno civilizacijsko vprašanje. Kako lahko človek, ki išče pot v boljše življenje, dobi status nelegalnega prestopnika? In kako lahko država, ki prisega na humanost in človekove pravice, beguncem z žico in vojaškimi puškami omejuje pot v boljši svet? Seveda lahko, če politična elita razmišlja zgolj o svojem preživetju, če si želijo politični strategi izrednih razmer, zato da pokažejo, kako močni so, premraženi begunci na mrzlem polju v Rigoncah pa so zanje kolateralna škoda.

A izredne razmere so sen vsakega nezrelega politika, z dobrimi nameni tlakovana pot v pekel. Kar dela slovenska vlada, s svojimi napovedmi, z branjenjem schengena, z »usmerjevalnimi tehničnimi ovirami, ki omogočajo bolj kontrolirani tok beguncev«, ni nič drugega kot namerno sprenevedanje. Takšen povsem tehnicističen pogled na človeške usode begunce namenoma dehumanizira, evropska zgodovina pa pozna dovolj primerov, ko so ljudi proti njihovi volji selili sem in tja, od ene meje do druge, od ene do tudi dokončne rešitve. Ograje problema beguncev ne bodo reševale, samo prestavile ga bodo drugam, stran od Slovenije, ljudje, ujeti v čas vojne in revščine, pa bodo ostali, le pri nas jih ne bo več, tukaj niso dobrodošli.

V Nemčiji vojaki pomagajo pri razdeljevanju hrane, pri nameščanju in transportu, hkrati delajo v postopkih registracije, nekaj prosilcev za azil je nastanjenih v vojaških objektih.

Letos je v Sloveniji za azil zaprosilo 195 ljudi (kar je povsem primerljivo lanskemu letu), doslej jih je Slovenijo prešlo 183.000, pri nas želi ostati zgolj slaba desetinka odstotka vseh beguncev. V Avstriji jih je po podatkih Eurostata do konca septembra zaprosilo za azil 45.000 posameznikov, po podatkih nemškega Urada za migracije in begunce je do konca oktobra za azil v Nemčiji uradno zaprosilo 362.000 ljudi, skoraj enkrat toliko pa jih na začetek azilnega postopka še čaka. Kdo je pravzaprav ogrožen? Kdo povečuje moč vojski? Kdo postavlja ograje? Kdo ne želi pomagati?

Cerarjeva fikcija humanosti ni nič drugega kot izsiljena izbira med varnostjo in svobodo. V maniri zadržanega konservativca, prisegajočega na etiko in enakopravnost, je Cerar dal prednost varnosti, pri čemer pozablja, da ograj ni zgradil na meji Slovenije, ampak da je ograje Slovenija zgradila okoli sebe. Slovenija je ujeta v sebični fikciji lažnega humanizma, medtem ko na mejah zamrežene Evrope umirajo ljudje. V Sloveniji znova vladajo generali.

Na dan, ko je slovenska vlada sprejela sklepe »za obvladovanje migracijskih tokov, vključno z ukrepi za varovanje schengenske meje«, kar je le evfemizem za postavljanje zidu, so v Berlinu obeležili 26. obletnico padca Berlinskega zidu. Tisti, ki so misli, da je zgodovine konec, so se motili. Tisti, ki so mislili, da je Miro Cerar glede politike do beguncev bistveno drugačen od Janeza Janše, pa tudi.

Psi in begunci

Zakaj policisti pri pomoči beguncem uporabljajo pse?

Policijski psi so sestavni del nadzora državne meje, vendar jih policisti zdaj ob prehodih migrantov prek Slovenije ne uporabljajo tako kot običajno, ko psi pomagajo odkrivati skrite droge, razstrelivo ali ljudi. Psi se zdaj uporabljajo enako kot na množičnih prireditvah, na primer koncertih ali športnih dogodkih ali demonstracijah. Za nadzor množic.

Nekdanji glavni koordinator za službene živali pri upravi za uniformirano policijo Adil Huselja pojasnjuje, da so v tem primeru tako psi kot konji koristni predvsem zaradi psihološkega učinka pri zagotavljanju javnega reda in miru. »Psi odvračajo potencialne nasilneže od storitve prekrškov in kaznivih dejanj, ker je zelo pomembno, če je ljudi v množici veliko več kot policistov,« pravi. In tudi če do takih kršitev pride, psi v veliki meri pomagajo policistom opraviti delo, dodaja Huselja.

In prav v tem je bistveni problem. Tako kot puške, tako kot žica, ščiti, konji na mejo ne spadajo policijski psi. Tam niso, da bi delili hrano, da bi pomagali, da bi se z njimi poigrali otroci. Tam so zaradi zastraševanja. Policijski psi so orožje, dresirani so, da ustavijo ljudi, da nanje lajajo, da jih, če je to potrebno, onemogočijo. Policijski psi so na meji uporabljeni kot prisilno sredstvo. Kot oblika pritiska na begunce. Policija s ščiti, konji in psi begunce obravnava kot nevarno množico. Obravnava jih kot nelegalne prestopnike meje. Kot potencialne kriminalce.

Pri čemer gre še za en problem. Del beguncev, nekateri muslimani, ima do psov še posebej odklonilen odnos, na meji so nekateri s strahom kazali na policijske pse in govorili, da se jih bojijo. »Pes ni zaželen v muslimanski hiši,« pojasnjuje generalni sekretar islamske skupnosti v Sloveniji Nevzet Porić. »Je pa pes normalna žival, ki jo imajo tudi nekateri muslimani. Predvsem pa pred hišo in ne v hiši.« Nekdanji policist Adil Huselja se spominja, da so mu nekoč kolegi iz Azerbajdžana razlagali, da Iranci ne spustijo psa v vozilo. »Rekli so mi, da jih v tem primeru na meji zavračajo.« Tudi sociolog religije z ljubljanske fakultete za družbene vede Marjan Smrke trdi, da psi v sedanji situaciji pomenijo problem. »Islam tu nima povsem enovitega stališča, vsekakor pa je razširjeno pojmovanje, da je pes 'nečista' žival. Da bi ga imel musliman za domačega prijatelja, nekako ne gre.« Pes je razumljen kot nečista žival. Ameriško mučenje s psi v iraškem zaporu Abu Grajb, ki so ga nad jetniki izvajali Američani, je bilo dvojno žaljivo. Tako z verskega kot s čisto človeškega stališča.

Slovenski policisti beguncev ne mučijo, a uporaba psov na meji je neprimerna, kočljiva in povsem odveč.

»Vojak ima uniformo in svojo osebno oborožitev«

Andreja Katič, ministrica za obrambo o tem zakaj so potrebna dodatna vojaška pooblastila in zakaj so slovenski vojaki ob nadzoru beguncev oboroženi

Z ministrico smo se pogovarjali na dan, ko je Miro Cerar razglasil, da bo Slovenija začela postavljati ograjo. Ministrica Katičeva pravi, da mora biti migrantska pot nadzorovana, ograje pa naj bi bile namenjene zgolj »usmerjanju poti migrantov in beguncev«. Povečevanje vojaških pooblastil se ji zdi primerno, po njenem mnenju je tudi prav, da lahko po novem vojska na širšem območju meje začasno omeji gibanje oseb in sodeluje pri obvladovanju skupin in množic.

Zakaj pa ste sprejeli nov zakonski člen, ki povečuje vojaška pooblastila?

Novi 37. člen zakona o obrambi je nastal zato, ker se je na terenu ugotovilo, da so policisti preobremenjeni, da so kadrovske zmožnosti policije omejene in da hkrati vojska, če bi želeli, da policiji še bolj učinkovito pomaga pri določenih nalogah, potrebuje vsaj nekaj dodatnih pooblastil. V vsakem primeru je v nov člen vključena vrsta varovalk, za katere sem se sama zelo zavzemala. Najprej mora ministrstvo za notranje zadeve sprejeti odločitev, da je varnostna situacija takšna, da zahteva večjo aktivnost vojske pri pomoči policiji. Na podlagi tega se sprejme operativni načrt, določijo se pravila delovanja Slovenske vojske, vlada predlaga državnemu zboru, naj z dvotretjinsko večino aktivira nov člen zakona o obrambi. Predvidena je tudi časovna omejitev največ treh mesecev z možnostjo podaljšanja za enako obdobje, vendar spet po odločitvi državnega zbora z dvotretjinsko večino.

Ne razumem potrebe, da se sprejme ta zakon. Če bi politika že ocenila, da se mora vojski povečati moč, bi lahko neposredno spremenila zakon o obrambi.

Zakon o obrambi smo dopolnili z novim 37. a členom za primer, ko bo to potrebno, saj mora biti država pripravljena, vojska in policija morata imeti predhodno narejene načrte, treba je naročiti opremo, treba se je usposabljati. Za to pa je potrebna ustrezna pravna podlaga, ki jo v tem primeru predstavlja ta člen. Sodelovanja, ki ga danes lahko vidimo na terenu, na podlagi 37. člena zakona o obrambi, med vojsko in policijo v zgodovini Slovenije še ni bilo, in tudi zato so se, vsaj na začetku, na operativni ravni pojavile nejasnosti med koordinacijo aktivnosti. Zdaj so se stvari uredile.

Vojska je torej pomožna sila?

Naj bo popolnoma jasno, vse vodi policija, ureja, usklajuje, načrtuje. Vojaki pri opravljanju teh nalog v svojem odločanju niso samostojni, saj se vojska uporablja izključno za širše varovanje državne meje in za zavarovanje objektov. Slovenska vojska na terenu ne dela ničesar sama.

Pa je to ustavno dopuščeno? Po ustavi je namen vojske branjenje ozemeljske celovitosti Slovenije.

Trdim, da je. Ustavno sodišče lahko to presodi.

Zakaj so slovenski vojaki oboroženi?

Ker to opredeljujejo pravila službe. Gre za osebno opremo in oborožitev vsakega vojaka.

Nemški in avstrijski vojaki niso, pa se spopadajo s povsem identičnimi varnostnimi razmerami.

Takšna so pravila in tudi v pravilih Slovenske vojske je zelo natančno napisano, kdaj in kako se lahko orožje uporabi, kaj je skrajna sila, kaj je samoobramba.

Puške torej niso sporne?

Ne, vojak ima uniformo in svojo osebno oborožitev. Tudi vojaki s svojo osebno oborožitvijo nimajo problemov. Zagotovo pa ima vsak posameznik, ki je na terenu, policist, vojak, humanitarec, prostovoljec, določene dileme. Na eni strani je množica ljudi, ki potrebujejo pomoč, nekateri so prijazni, drugi ne, je veliko otrok, žensk, vsem žal ne moreš pomagati.

Poznate primer, ko naj bi neki vojak v Rigoncah v neki konfliktni situaciji s puško zagrozil beguncem?

Tega nisem slišala. Če bi se to zares zgodilo, bi to vedela, o tem bi me opozorila vojaška ali civilna policija.

V času žleda in poplav vojaki osebne oborožitve niso imeli. Tudi takrat so pomagali ljudem.

Ne gre za primerljiva dogodka, tudi varnostna ocena je drugačna. Nam recimo humanitarci pravijo, da navzočnost vojske pomirja begunce, kar jim pomaga pri njihovem delu, na primer pri lažjem in bolj organiziranem deljenju hrane, oblačil.

Se vam zdi Slovenija histerična? Na dan, ko se je vlada odločila, da na svoje meje namesti bodečo žico, tukaj beguncev ni bilo.

Vsaka država mora biti pripravljena na različne scenarije. Ne gre za histerijo, ampak za načrtovano delovanje za zagotovitev varnosti in zavarovanje interesov Slovenije in njenih državljanov. Živimo v Evropski uniji, nadzorujemo schengensko mejo, ki državljanom omogoča, da znotraj tega območja potujemo neovirano.

Vprašanje perspektiv

Bodeča žica ali žica z rezili?

Marjeta Doupona

Postavljanje žičnatih ovir na vzhodni meji je kontroverzno iz dveh razlogov: prvič, ker ne gre niti teoretično za varovanje meja, ampak za spektakel, in drugič, ker žičnata ograja ni narejena iz bodeče žice, ampak iz žice z rezili. Nekaj, kar naj bi prek medijev učinkovalo na ljudstvo, begunce in mednarodno skupnost, ima lahko katastrofalne posledice za človeka na begu.

Nizozemski novinar Joris Luyendijk je v izvrstni knjigi s sicer rasističnim naslovom People like us: Misrepresenting the Middle East izvrstno opisal različno perspektivo: kar je bilo na CNN videti kot spektakularen uporniški dogodek Iračanov proti ameriški vojski sredi Bagdada, je bil v tridimenzionalnem svetu sežig ameriške zastave enega samega človeka na velikem praznem trgu – posnet v velikem planu. Postavljanje žičnatih ograj na slovenski vzhodni meji ima lahko pri nekritični javnosti podoben učinek: delovalo naj bi veličastno, na tiste, ki jim nasprotujejo, in tiste, ki se jih veselijo.

V torek zvečer je policija sporočila imeni dveh lokacij, kjer naj bi v sredo zgodaj zjutraj postavljali žičnato ograjo. Ob napovedanem času se je na eni od dveh, v Zavrču, gnetlo fotoreporterjev in tv-ekip. Ograje pa ni bilo. To so nekaj ur kasneje začeli postavljati 50 km višje ob državni meji ob obeh straneh mejnega prehoda v Gibini. Kakih 50 vojakov je postavljalo stebre, napenjalo nosilne žice, razvijalo žičnate bale v treh vrstah (»najprej na zunanji, hrvaški strani, potem na notranji, na koncu še zgoraj« pokaže vojak) in jih nato razprostrte spenjalo s kovinskimi zaponkami in pri tleh z zatiči pritrjevalo v zemljo. Na obeh straneh ceste za mejnim prehodom so vojaki najprej zabijali železne drogove. Kako so vedeli, kje je meja? Eden pravi: »Lahko bi prišli geometri, kajne? No, ni jih bilo. Zjutraj so bili tukaj ljudje z ministrstva in so pokazali, kje naj koli stojijo.« Ali je potem žica na dejanski meji ali na nikogaršnjem ozemlju? »Ne vemo.« In kaj dela tukaj policija? »Mi delamo, oni gledajo.« Na desni strani ceste, če gledamo iz Slovenije proti Hrvaški, gre ograja nekaj sto metrov od ceste do Ščavnice, potočka. Do tja dvakrat zavije in prečka več njiv, vsaj eno vidno razdeli na dva dela, tako da je ni več mogoče obdelovati. Na drugi strani gredo količki in z njimi žica najprej ob cesti, nato se smer postavitve obrne čez polja do Mure. Delo poteka kar hitro. »Zdaj še nismo uigrani, ker smo komaj začeli, drugače pa naj postavili približno sto metrov ograje na uro.« Če na hitro izračunamo, bi torej za oba kraka »žičnate ovire« na mejnem prehodu Gibina potrebovali 20 ur dela zverzirane 50-članske ekipe. Tudi če dvakrat več ali pol manj, države ne bi mogli kar tako obdati z žičnato ograjo. S Hrvaško si namreč po kopnem delimo 24 mednarodnih in 24 maloobmejnih prehodov. »Poleg tega pa je namen te ograje bolj zastraševalen,« reče neki vojak, »ker ograja sama ne more nikogar zaščititi, če ni tudi varovana.« Varovana s čim? »Z vojsko ali minami.« 48 mejnih prehodov ni tako veliko, tudi če bi na vsakem postavili dva kilometra ograje. Le da bi tako označili kvečjemu 100 km hrvaško-slovenske meje, ki je v celoti po kopnem dolga 380, po rekah pa še nadaljnjih 290 km.

Na začetku se je slovenska vlada odločila postaviti ograjo na dveh mejnih prehodih, enem, kjer begunci dejansko prehajajo mejo, a ne zunaj določenih prehodov, in drugem, kjer je od začetka humanitarne krize mejo prestopilo le nekaj sto beguncev. Vlada pravi, da žičnata ograja ni namenjena zapiranju meje, ampak usmerjanju ljudi k prehajanju meje na točno določenih točkah.

Toda ker so begunci z izjemo enkratnega prečkanja Sotle, ki so ga usmerjale hrvaške oblasti, že doslej mejo prečili samo na točno določenih točkah, je namen postavljanja ovir lahko samo dejanje samo, ki pa naj bi, podobno kot zažiganje ameriške zastave v Iraku, prek medijev imelo druge učinke. Prvič, ker so begunci opremljeni s pametnimi telefoni, naj bi jih hitro dosegla sporočila o zapiranju meje (saj ne vejo, da je še stotine kilometrov brez ograje), ki je potem ne bi prečkali tam, ampak bi poiskali druge poti. Na kratki poti od mejnega prehoda Zavrč do mejnega prehoda Gibina je namreč na desetine gričev in dolin, neenakomerno poseljenih in prekritih izmenično s polji in gozdovi. Z njihovih vrhov je nemogoče oceniti, kje poteka državna meja. Če v Zavrču na križišču zgrešiš smer, se prek meje zlahka odpelješ prek obmejnega in ne meddržavnega mejnega prehoda. Da si tik pred prečkanjem, te opozori samo napis Pozor, državna meja. Drugič, prikazovanje ograj naj bi imelo učinke, ki jih z drugimi diplomatskimi veščinami Slovenija ne zna nadomestiti v komuniciranju z drugimi državami. In tretjič, podobno, kot se je po postavljanju ograje povečala Orbanova priljubljenost na Madžarskem, naj bi se povečala priljubljenost tudi slovenski vladi v predhodno načrtno prestrašeni javnosti. Saj je vendar vlada uspešno »rešila« problem – ki ga je sicer prej sama generirala?