Varuhi meje

Kadar pišem o čemerkoli, še zlasti pa pri ustavnopravnih vprašanjih, skušam biti jasen in precizen. Zato prosim za tole korekturo navedbe v članku Jureta Trampuša „Varuhi meje“, ki bi jo bralci lahko razumeli kot sklicevanje na moje stališče. Napisano je bilo takole: „Spremenjeni člen zakona o obrambi je tako luknjičast in nedosleden, da bi hitro, kot trdi Matevž Krivic, padel na ustavnem sodišču.“ Res trdim, da bi ta zakon moral takoj pasti na ustavnem sodišču (zato sem Radiu Študent tudi pomagal napisati predlog varuhinji človekovih pravic, naj ona, ki edina to more, poda tako zahtevo ustavnemu sodišču) - nikakor pa ne trdim, da je zakon „luknjičast in nedosleden“. Nasprotno, v svoji očitni in grobi protiustavnosti je popolnoma jasen in dosleden, zato njegova hitra razveljavitev pred ustavnim sodiščem ne bi smela biti niti malo vprašljiva. Vprašanje je le, ali bodo pri varuhinji zmogli ta korak. Ko bo naslednjo soboto, upam, tole v Mladini objavljeno, bo to že znano. Svojo odločitev o tem so namreč s tega tedna (ko to pišem) preložili na naslednji teden.

Prosim tudi, da se ne bi (napačno) meni pripisala še trditev v istem odstavku članka, da bi se vlada lahko sklicevala na 92. člen ustave in razglasila izredne razmere, češ da tudi to ustava dopušča. V ustavi o tem namreč piše takole: „Izredno stanje se razglasi, kadar velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države.“ Če kdo resno misli, da sedanji prehod množic beguncev skozi Slovenijo (ali „nevarnost“, da bi jih nekaj tisoč v njej ostalo) ogroža obstoj države, bi mu priporočil pregled pri ustreznem specialistu.

Znotraj omenjenega članka je še „vložek“ z intervjujem z ministrico za obrambo. Tam lepo vidimo, koliko logike in spoštovanja ustave lahko pričakujemo od naših ministrov, kadar se znajdejo v zadregi. Ministrica je pa pri tem tudi iznajdljiva, ko spretno pomeša sedanje stanje s tistim, ki bi nastalo po uveljavitvi novega 37.a člena zakona o obrambi. Pravi namreč, da vojska pri teh nalogah ni samostojna, „saj se vojska uporablja izključno za širše varovanje državne meje in za zavarovanje objektov“, pri čemer da „na terenu ne dela ničesar sama“. Zdaj morda res ne - novi člen pa naj bi ji omogočil prav to. Le obveščati bi morala policijo o tem, kaj je naredila. Toda bistvo problema je drugje: sama ali ne sama - po ustavi vojska tega sploh ne sme početi. Ko jo novinar vpraša, ali je to v skladu z ustavo, ministrica odgovori: „Trdim, da je. Ustavno sodišče lahko to presodi.“ No, še dobro, da mu je to možnost dopustila. Če ne le misli, ampak celo trdi, da je to v skladu z ustavo, pa bi človek pričakoval, da bo znala to tudi utemeljiti. Ampak pri nas to očitno ni potrebno - dovolj je, da ministri nekaj dovolj samozavestno trdijo, pa če o tem kaj vedo ali ne.

Podelitev policijskih nalog vojski je huda in očitna kršitev njene ustavno določene funkcije v družbi. Njena pomoč pri naravnih nesrečah je bila seveda vedno dobrodošla, čeprav imajo urejene pravne države tudi to možnost predvideno že v svojih ustavah. Toda novinar v intervjuju pri tem opozori na bistvo: pri žledu in poplavah so vojaki pomagali brez orožja - tu pa nastopajo oboroženi! V Rigoncah je eden že snel orožje z rame in ga uperil v begunce. In kaj na to odvrne mistrica? Da tega ni slišala - to ji seveda verjamem. Toda nato doda: „Če bi se to zares zgodilo, bi to vedela, o tem bi me opozorila vojaška ali civilna policija.“ Da, tako bi ob takem dogodku res moralo biti. Za birokrata je s tem zgodbe konec. Politik (minister) bi na tako novinarsko trditev moral ustreliti kot iz topa: „Kaj takega bi bilo povsem nedopustno in zelo nevarno - bom takoj ukazal, da se to razišče in ustrezno ukrepa!“. Ker politiki seveda dobro vedo, da jih podrejeni ne obveščajo vedno o vsem, o čemer bi jih morali obveščati. Vsaj tisti politiki, ki si to ime zaslužijo.