Misijonarji miru

Ob branju prispevka g. Repovža v današnji številki Mladine Misijonarji miru sem opazil nekaj posplošitev glede katoliške Cerkve v Sloveniji. Želel bi si, da se moje opozorilo objavi na običajnem mestu v naslednji številki, saj sem prepričan, da nisem edini zvest bralec Mladine, ki se šteje med pripadnike obravnavane institucije.

Naj vas ne zavede, veliko bolj me motijo aktualne izjave RKC kot napake v članku.

Slovenska Cerkev ne obstaja. Pravilen izraz, ki ga institucija sama uporablja je katoliška Cerkev v Sloveniji. V vsakem primeru pa oba zajemata dve metropoliji, mariborsko in ljubljansko, vsako izmed njiju pa tvorijo 3 škofije. Škofovska konferenca sicer v svojih izjavah resda naslavlja vse slovenske katolike, vendar je v relaciji do sekularne družbe ni moč jemati kot njihovo predstavnico. Cerkev je močno hierarhično urejena, in v tej, kakor v katerikoli drugi hierarhiji, se stališča posameznih vernikov, morda celotnih župnij ali celo škofij pogosto izgubijo. Zato je narobe reči, da je »slovenska Cerkev« naredila to ali ono, npr. kolaborirala z okupatorjem, saj se to ni dogajalo na celotnem območju Ljubljanske nadškofije (Primorska!) in z blagoslovom vseh njenih klerikov. Prav tako se je mnogo njenih članov borilo v vrstah partizanov, itd. Prav je, da se neprimerne izjave posameznikov, tudi funkcionarjev, obsoja, vendar ko avtor članka piše, da je katoliška Cerkev v Sloveniji zamudila priložnost, da diskriminira in širi nestrpnost, implicira, da to počnemo vsi slovenski verujoči. Prosim torej zgolj za bolj usmerjeno kritiko.